Kazalo

• 5 Zelišča.
  • 5.1 Predstavitev kolekcije zelišč v botaničnem vrtu UM
  • 5.2 Kaj so zelišča?
  • 5.3 Zakaj uporabljamo zelišča?
  • 5.4 Katere dele zelišč nabiramo in kje?
  • 5.5 Kako sušimo in shranjujemo zelišča?
  • 5.6 Kako in v kakšnih oblikah uporabljamo zelišča in njihove droge?
  • 5.7 Opisi nekaterih zelišč
  • 5.8 Zgodovina pridelovanja zelišč
• Slovarček.

5 Zelišča

5.1 Predstavitev kolekcije zelišč v botaničnem vrtu UM

Rastko: »Zbirko zdravilnih zelišč v Botaničnem vrtu UM je izbral in zasadil strokovni sodelavec mag. Ignac Janžekovič. Tukaj je predstavljenih več kot šestdeset rastlin, ki se bolj ali manj pogosto pojavljajo v našem vsakdanjem življenju. Poznamo jih v obliki čajev, dišavnic ali kot sestavino farmacevtskih in kozmetičnih izdelkov. Sadimo jih v vrtove, posode ali pa jih nabiramo na travnikih in v gozdovih. Označene so z imeni in splošnimi informacijami o zdravilnosti ter uporabi, zato so primerne za samostojno učenje, kajne, Zdravka?«

Zdravka: »Seveda, tale zeliščni vrt je res dober zeliščni pripomoček! Kot mlada deklica zelišč nisem poznala, o njih me je učila babica, ki je o zeliščih veliko vedela. Zelišča sva skupaj nabirali v naravi. Prav tako je imela ob hiši del vrta, na katerem so rasla lepa, cvetoča, dišeča in aromatična zelišča. Tukaj lahko zelišča spoznavate sami, saj so, kot vse rastline v botaničnem vrtu, označena. Pa še nekaj je potrebno povedati. Ker so zelišča na slovenskem znana že stoletja, je zanje v uporabi veliko različnih ljudskih imen. Ta imena so zanimiva, saj so pogosto nastala tako, da so kazala na uporabnost (npr. pljučnik, deljenolistna srčnica).«

Zeliščarica Zdravka zares veliko ve! Kako tudi, da ne, saj je zanimanje in znanje o zeliščih nadgradila s študijem na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani in se danes z znjimi tudi poklicno ukvarja, je strokovnjakinja za zeliščno medicino ali fitoterapijo. Zelišča nabira, prideluje, suši in iz njih izdeluje različne pripravke.   

Anja: »Jaz pa poznam tole rožico! Ognjič, iz nje pripravljam mazilo. Uporabljamo ga pri celjenju ran in poškodb na koži.«

Maks: »Jaz bi pa rad vedel, kako bi si pomagal pri bolečinah v mišicah!«

Zdravka: »Maks, saj veš, da za vsako bolezen rož'ca raste, vendar je pri delu z zelišči potrebnega veliko znanja in izkušenj.«  

5.2 Kaj so zelišča?

Na zastavljeno vprašanje lahko dobite več odgovorov.

Odgovor botanika bo, da je zelišče katera koli rastlina z neolesenelim steblom, ki raste, cveti, nato vsako leto njen nadzemni del odmre, spomladi pa rastlina ponovno prične rasti. Prav tako bo dodal, da so zelišča zelnate, mehke in torej neolesenele rastline.

Kot primere zelnatih rastlin bo botanik naštel: marjetico, kamilica, koprivo, timijan, origano, šentjanževko … 

Da boste vedeli kaj so olesenele ali lesnate rastline, pa bo botanik povedal, da so to: drevesa (med njimi sadne vrste: jablana, hruška, sliva, marelica, breskev, oreh … in gozdne vrste: smreka, jelka, bukev, macesen, bor, glog …) ter grmovnice (leska, ameriška borovnica, aronija, malina, robida, bezeg …). 

Kakšen pa bo odgovor zeliščarke Zdravke? Povedala vam bo, da je zelišče vsaka rastlina s posebnimi učinkovinami, učinkovine, ki jih rastlina vsebuje, pa opredeljujejo lastnosti in uporabo zelišča. Na ta način delimo zelišča na dišavna, aromatična, zdravilna, strupena in zelišča, ki jih uporabljamo kot začimbnice. Zelišča so torej bodisi zelnate bodisi lesnate rastline (drevesa in grmi), alge in lišaji.  

Zelišč – teh neverjetnih rastlin, ki jih ljudje že tisočletja uporabljamo, je na svetu veliko. Pravzaprav povsod po svetu te, predvsem v zdravilstvu uporabne rastline, še vedno odkrivamo. Zdravljenje z zelišči (zdravilnimi rastlinami) imenujemo fitoterapija. Preden prične zeliščarica Zdravka čisto zares deliti znanje o njej najljubših zeliščih, želi povedati, kar ji je kot mladi deklici povedala že babica: vseh rastlin ni varno nabirati in uživati! Kot gobe so tudi nekatere rastline ali njihovi deli neužitni, lahko vam škodujejo ali so celo strupeni!

Da boste vedeli, katere rastline vam lahko škodujejo, vam je zeliščarica Zdravka pripravila preglednico s strupenimi rastlinami, ki jih najdemo v Botaničnem vrtu UM, na vrtu, v gozdu, ob poteh in na drugih rastiščih.

Več o rastlinah, ki na človeka delujejo strupeno najdemo na spletnih straneh: Zeleni svet, Strupene snovi, Wikivir.

Tudi sok sveže korenine peteršilja je v večjih količinah za telo neprimeren, saj lahko pride do poškodb ledvic (količine nad 2dcl čistega soka).

Pri svojem delu je zeliščarica Zdravka previdna, saj ve, kako močne učinke imajo nekatera zelišča, zato upošteva Pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin. Pravilnik določa, katere zdravilne rastline (zelišča) in njihovi pripravki se smejo uživati brez zdravniškega nadzora in katerih uporabo mora vedno nadzorovati zdravnik. Tako so zdravilne rastline, razvrščene v štiri skupine: 

1. Skupina  H (hrana): zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila.  
2. Skupina Z (zdravilo): zdravilne rastline, ki so namenjene za preprečevanje in zdravljenje bolezni in bolezenskih stanj. Uvrščene so med zdravila, za katera ni potreben zdravniški recept. 
3. Skupina ZR (zdravniški recept): zdravilne rastline, katerih uporaba zahteva zdravniški nadzor. Zdravniški nadzor je potreben, ker so pri nekaterih ljudeh možni neželeni škodljivi učinki in ker je pri prekoračenih odmerkih rastlina strupena. Take rastline so uvrščene med zdravila, za katera je potreben zdravniški recept.
4. Skupina ND (nedovoljene): zdravilne rastline, pri katerih je tveganje za zdravje ljudi večje od možne koristnosti. Zaradi strupenosti njihova uporaba ni dovoljena. 

Uvrstitev zdravilnih rastlin v eno od opisanih skupine je podana v prilogi pravilnika: Seznam zdravilnih rastlin.  

Mnoge teh rastlin vsebujejo zdravilne učinkovine, ki jih v majhnih odmerkih naredijo zdravilne, vendar velja pravilo: RASTLINE, KI JIH NE POZNAMO, NE NABIRAMO, NITI SE JIH NE DOTIKAMO, TUDI ČE OMAMNO LEPO DIŠIJO ALI IZGLEDAJO! Pred nabiranjem zelišč se torej vedno posvetujte s starši ali odraslimi, ki zelišča poznajo.

Prav tako nikoli ne nabiramo zaščitenih in redkih rastlin! Seznami v Sloveniji ogroženih prosto živečih vrst rastlin so objavljeni v Pravilniku o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. V prilogah omenjenega predpisa so navedene vse ogrožene vrste v Sloveniji, tako vrste praprotnic, semenk (rastline, ki tvorijo seme), mahov, navedene so vrste ogroženih sesalcev, ptic, plazilcev, rib, žuželk in gob. Rdeči seznam ogroženih rastlin najdete v  prilogi 1. Ob imenu vsake rastline na seznamu je z okrajšavo zabeleženo, kako močno je njen obstoj v Sloveniji ogrožen. Okrajšave so narejene po sistematskih skupinah in jih najdemo v 4. členu Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam: 

• Ex: izumrla vrsta. Rastlina je dokazano rasla v Sloveniji, vendar je več ni – je izumrla oziroma so bila iztrebljena.
• Ex?: domnevno izumrla vrsta. Za rastlino je znano, da je rasla v Sloveniji, vendar je kljub iskanju ne moremo najti. Obstaja torej sum, da je izumrla, primer – tatarska ajda. 
• E: prizadeta vrsta. Številčnost te rastline se je zelo zmanjšala (na kritično stopnjo), oziroma se njena številčnost zelo hitro zmanjšuje. Tako obstanek vrste ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, primer – deljenolistna srčnica. 
• V: ranljiva vrsta. Rastlina, za katero je verjetno, da bodo v prihodnosti prešla v skupino prizadete vrste (E), če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Številčnost te rastline se zmanjšuje. Rastlina je zelo občutljiva na spremembe oziroma naseljuje rastišča, ki so na človekove vplive zelo občutljivi, primer – arnika, navadna božja milost. 
• R: redka vrsta. Rastlina, ki jo redko najdemo v Sloveniji, zato lahko v primeru ogrožanja hitro preide v skupino prizadete vrste (E), primer – raznolistni osat, žajbelj.
• O: vrsta zunaj nevarnosti. Rastlina, ki je v tej skupini, v Sloveniji več ni ogrožena, vendar je pred tem spadala v eno od skupin ogroženosti. Tako obstaja možnost ponovne ogroženosti, primer – tisa. 
• I: neopredeljena vrsta. Rastlina, za katero domnevamo, da je v Sloveniji ogrožena, vendar je na razpolago premalo podatkov, da bi jo lahko uvrstili v eno od zgornjih skupin ogroženosti (v skupine O do Ex?). 
• K: premalo znana vrsta. Rastlina, o kateri je na razpolago premalo podatkov, da bi lahko opredelili njeno ogroženost, primer – gorski osat, gozdni slezenovec.

Prosto rastoča zelišča, ki jih je v Republiki Sloveniji prepovedano nabirati so:

• Arnika,
• šmarnica,
• netresk,
• vse vrste potonike,
• rumeni svišč ali košutnik, tudi encijan.

Za več rastlinskih vrst glej tudi: Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah.

5.3 Zakaj uporabljamo zelišča?

Franja: »Kako pa tale rožica lepo diši!«

Zdravka: »Ja, melisa. Listi dišijo po limoni, iz njih lahko pripravimo odlične tople ali hladne napitke in še veliko dobrega!«
»Dišeče snovi v zeliščih so eterična olja, ki jih z destilacijo lahko pridobimo iz vsake rastline. Rastline jih vsebujejo zato, da se z njimi ubranijo škodljivcev.«

Grete: »Obožujem eterična olja! Uporabljam jih tudi za odišavljanje prostorov in aromaterapijo. Doma že od nekdaj sami pripravljamo tinkturo iz timijana, saj je ta rastlina pravi antibiotik. Pomaga pri vnetem grlu in celo pri nekaterih otroških boleznih, ki razvijejo simptome v ustni votlini.«

Zdravka: »Mislim, da se vsi strinjamo, da ni boljšega napitka, ko si prehlajen, kot je domači čaj iz zelišč. Ljudje uporabljamo zelišča že tisočletja. Uporabljamo jih zaradi učinkovin, ki jih vsebujejo. Učinkovine so kemične snovi, ki jih rastline proizvedejo v biokemičnih procesih, imenovanih metabolizem ali presnova. Učinkovin v zeliščih je resnično veliko, glavne med njimi pa so: ogljikovi hidrati, maščobe, barvila (flavonoidi), glikozidi, saponini, grenčine, čreslovine, eterična olja, vitamini in mnoge druge.«

V življenju rastlin imajo učinkovine različne vloge. Tako se rastline s pomočjo učinkovin sporazumevajo z okoljem, privabljajo opraševalce, nekatere učinkovine služijo rastlini za obrambo pred boleznimi in škodljivci, spet druge predstavljajo rastlini odpadne snovi ali pa ji služijo kot zaloga energije.  

Učinkovine opredeljujejo uporabnost zelišč. Zeliščem z učinkovinami, ki imajo pozitiven vpliv na zdravje človeka in živali, zato pravimo zdravilne rastline. Zdravilne rastline uporabljamo za preprečevanje, lajšanje bolezenskih znakov in težav s kroničnimi boleznimi ter v obdobju okrevanja. Potrebno je seveda povedati, da uporaba zdravilnih rastlin, če gre za akutne ali kompleksne kronične bolezni, ne more zamenjati obiska pri zdravniku. 

Zaradi okusa in vonja učinkovin nekatera zelišča uporabljamo pri pripravi jedi, pijač in pri konzerviranju živil, iz nekaterih prijetno dišečih zelišč pridobivamo eterična olja, ki jih lahko uporabimo v kozmetičnih izdelkih. Med učinkovinami ni bolj ali manj pomembnih, zato so učinkovine navedene po abecednem vrstnem redu.

Alkaloidi:

Kemijsko: zapleteno zgrajene heterociklične dušikove spojine (baze). Alkaloidi so v različnih zeliščih različno poimenovani. Imajo močan, velikokrat strupen učinek, zato rastlin, ki jih vsebujejo, ne nabiramo! Delujejo na centralni živčni sistem, dihala, srce, krvni obtok, prebavila in sečila. Alkaloid = latinski koren besede alkalijski (bazični), kar pomeni pepel rastlin. 

Primeri zelišč, ki vsebujejo alkaloide (strupena zelišča): volčja češnja (atropin), kristavec (skopalamin), tobak (nikotin), kininovec (kinin), kavovec (kofein), tisa (taksifolin) …

Več o alkaloidih: Lejca.si.

Čreslovine (tanini):   

Kemijsko: brezdušične polifenolne spojine. Vse čreslovine (tudi tanini) imajo trpek okus, zato rastlinam služijo kot obrambne snovi pred škodljivci. 

V preteklosti so čreslovine uporabljali v strojarnah pri postopku strojenja kož in krzna. Strojilo, ki so ga uporabljali, so imenovali čreslo (črêslo ali čréslo). Kot čreslo so uporabljali  posušeno smrekovo ali hrastovo lubje. Zaradi čreslovin, ki so se v postopku kemično vezale na beljakovine v koži, se je ta spremenila v usnje.

Glavna lastnost čreslovin je, da se kemično vežejo z beljakovinami in jih pri tem obarjajo. V našem telesu so beljakovine tudi kolagenska vlakna, ki jih imamo v sluznici prebavil. Pri obarjanju se sluznica stabilizira, na njej nastane zaščitna plast, kar pomeni, da se zmanjša njena  občutljivost, ublažijo se vnetni procesi in ustavi se driska. Obarjajo tudi beljakovine v krvi, zato čreslovine ustavljajo krvavenje. Pri uporabi čreslovin v fitoterapiji moramo biti pozorni na koncentracijo, saj ta nad 5 % poškoduje sluznico prebavil in kože. 

Primeri zelišč, ki vsebujejo čreslovine: skorja hrasta, srčna moč, gosji petoprstnik, navadna plahtica …

Več o čreslovinah: Lejca.si.

Eterična (dišavna) olja: 

Kemijsko: so lahko hlapne, prijetno dišeče snovi (v rastlinah ostanek presnove) in nimajo enotne kemične sestave. Eteričen pomeni hlapen. Staro ime za eterična olja je esencialna olja. Esenca je izraz, ki pomeni vonj, duh. Skupna lastnost eteričnih olj je, da so hlapna in da imajo značilen vonj. Kadar je rastlina izpostavljena stresnim pogojem, je v njej več eteričnih olj. Največ jih je v svežih delih rastlin, izgubljajo pa se pri sušenju, rezanju, drobljenju. Tudi slana znižuje količino eteričnih olj v rastlini. Uporabljajo se v aromaterapijah, kot repelenti, v kozmetiki, v živilstvu, industriji parfumo, kot insekticidi …

Njihovo delovanje je zelo različno: lajšajo izkašljevanje, pomirjajo, dajejo poživljajoč občutek, delujejo protivnetno, proti zajedavcem in mikroorganizmom … 

Rastline z veliko eteričnega olja so: sivka, rožmarin, meta, lovor, timijan, žajbelj, melisa, bor, smreka, brin …

Več o eteričnih oljih: Lejca.si.

Grenčine:

Kemijsko: gre za kemično različne spojine, ki jim je skupen le grenak okus. Grenčine razdelimo v terpenske in neterpenske grenčine.

Terpenske grenčine:

1. Iridoidi in sekoiridoidi, sta terpenski grenčini, ki izvirata iz monoterpenov (npr. svišč, oljka, lakota…);
2. pikrosalvin (grenčina žajblja), marubiin (črna meta) sta diterpenski grenčini;
3. seskviterpenske grenčine so predvsem v rastlinah iz družin nebinovk in radičevk (artičoka, regrat, pelin…).

Neterpenske grenčine: grenčine hmelja, pomaranč, limon …

Grenčin je dosti v rastlinah iz družin sviščevk, nebinovk in radičevk. Snovi, ki delujejo predvsem na želodec in prebavni trakt, torej tanko in debelo črevo, so snovi, ki spodbujajo prebavne sluznice k izločanju encimov ali pomirjajo prebavni trakt zaradi zadrževanja črevesnih plinov ali vretja v črevesju. Grenčine pomagajo tudi pri obnovi jeter. Rastline, ki vsebujejo grenčine, so na primer regrat, rman, tavžentroža, luštrek, timijan, majaron itd.

Več o grenčinah: Lejca.si.

Glikozidi:

Kemijsko: glikozidi so zelo raznolika skupina spojin, ki v telesni presnovi razpadejo na sladkor in nesladkorno komponento. Glede na različnost učinkovanja in kompleksnosti spojin jih lahko razdelimo na:

1. Srčne glikozide,
2. antrakinonske glikozide,
3. hidrokinonske glikozide,
4. saponine in
5. flavonoide.

Primer rastline – naprstec (zelo strupen).

Tta sredstva se uporabljajo v izredno majhnih odmerkih (homeopatske doze) in pod zdravniškim nadzorstvom!

Srčni glikozidi:

To so glikozidi s steroidno strukturo, na katero se veže molekula sladkorja. Delujejo na ritem delovanja srca in krepijo srce, povečujejo izločanje seča, zmanjšujejo otekline itd. Na zdravljenje s srčnimi glikozidi dobro reagira predvsem oslabelo srce, medtem ko na zdravo srce učinka pri istem odmerku droge ne bi bilo. Pri teh spojinah je prav tako pomembna doza, saj so preveliki odmerki lahko usodni! Takšne rastline so na primer glog, šmarnica, naprstec, oleander.

Antrakinonski glikozidi:

So glikozidi, ki delujejo odvajalno. Delovati začnejo šele v debelem črevesju pod vplivom bakterij in encimov črevesne flore, ko razpadejo na sladkorno komponento in proste antrakinone. Z draženjem črevesne sluznice povečujejo aktivnost peristaltike črevesja in izločanja sluzi. Telo se na te spojine navadi, lahko pa pride tudi do lenega črevesa, če prepogosto uporabljamo odvajalna sredstva. Jemanje antrakinonskih glikozidov ni priporočljivo pri majhnih otrocih, nosečnicah, med menstruacijo in pri zlati žili!

Hidrokinonski glikozidi:

Gre za glikozidne spojine, ki začnejo delovati šele pri prehodu skozi ledvice, kjer se odcepi sladkorna komponenta. Najbolj poznan hidrokinonski glikozid je arbutin. Hidrokinonski glikozidi Imajo antibakterijsko učinkovanje. Iz rastlin, ki jih vsebujejo, skuhamo čaj in mu dodamo sodo bikarbono, da optimiziramo delovanje ter da postane urin bazičen. Rastline s takšnim delovanjem so gornik, listi brusnice, v manjših količinah pa so vsebovani v listih borovnic, hruške in jesenske vrese.

Saponini:

Glikozidi s triterpensko ali steroidno strukturo, na katero je vezana molekula sladkorja. V vodni raztopini se penijo kot milo. Pri notranji uporabi organizem saponinov skoraj ne absorbira, vendar se moramo vseeno držati navodil za njihovo uporabo! Farmakološko saponini lajšajo izkašljevanje, ker redčijo gosto sluz in hkrati dražijo sluznice, da začnejo izločati žlezne sekrete. Dražijo ledvični epitel in zato povečujejo izločanje seča ter izboljšajo diuretično delovanje flavonoidov. Saponini iz različnih rastlin imajo tudi antivirusno, antibiotično in antimikotično delovanje. Takšne rastline so jeglič, sladki koren, milnica, breza, lučnik, gladež, njivska preslica, zlata rozga, divja vijolica itd.

Flavonoidi:

Kemično so flavonoidi zelo pestro zgrajeni. Razdelimo jih lahko dalje na flavone, flavanone, halkone, izoflavone, flavonole itd. Gre za snovi, ki so po pogostosti v rastlinah na drugem mestu in v njih nastajajo kot posledica sekundarnega metabolizma. Zaradi kemične pestrosti flavonoidov je tudi njihova uporaba in vsebnost v rastlinah različna. Biološka funkcija flavonoidov je zaščita pred škodljivimi insekti, privlačenje insektov za opraševanje rastlin, zaščita rastline pred virusi in glivicami itd.

Vplivajo na delovanje srca in širjenje srčnih žil (glog, arnika), blažijo krče (kamilica), ščitijo jetra in vplivajo na nastanek žolča (pegasti badelj). Pospešujejo znojenje (bezeg, lipa) in izločanje ter nabiranje seča (vijolica, zlata rozga, breza), delujejo proti edemom, vnetjem in alergijam.

Kumarini:

So snovi, ki so v sveži obliki brez vonja in dobijo značilen vonj po senu šele med sušenjem. Najbolj preprosta molekulska oblika je kumarin. Kumarini so razširjeni pri metuljnicah, travah in broščevkah. Delujejo proti vnetjem, antibakterijsko in pomirjevalno ter preprečujejo edeme. V velikih odmerkih so toksični za jetra, nekateri kumarini pa so izločki prehranskih plesni (žita, orehi, lešniki …) in v telesu delujejo kancerogeno ter toksično za jetra.

Več o glikozidih: Lejca.si.

Ogljikovi hidrati:

Kemijsko: ogljikovi hidrati so produkt fotosinteze, kjer se pod vplivom sončnih žarkov iz vode in ogljikovega dioksida oblikujejo molekule iz kisika, vodika in ogljika. Glede na število sladkornih enot jih razdelimo na monosaharide, oligosaharide in polisaharide.

1. Monosaharidi: mednje uvrščamo preproste sladkorje (glukozo, fruktozo), sladkorne kisline in sladkorne alkohole (manitol, sorbitol, ksilitol, inositol itd.);
2. oligosaharidi: gre za ogljikove hidrate, sestavljene iz 2–8 sladkornih molekul, mednje spadajo laktoza (mlečni sladkor), maltoza (sladni sladkor) in saharoza (trsni sladkor);
3. polisaharidi: so zgrajeni iz velikega števila monosaharidnih enot in pri razgradnji razpadejo na eno ali več različnih vrst preprostih sladkorjev, zaradi kompleksne zgradbe več niso sladki in so v vodi slabo topni ali celo netopni, mednje spadajo škrob, inulin, celuloza, pektini, polisaharidi iz alg in gliv, rastlinski gumiji in rastlinske sluzi.

Mnoge oblike preprostih ali kompleksnih ogljikovih hidratov se uporabljajo v zdravilne namene, tako je na primer inulin posebna vrsta škroba, ki ne zvišuje ravni krvnega sladkorja in je droga z veliko te učinkovine primerna za sladkorne bolnike. Pektin je nitast polisaharid, ki v črevesju naredi oblogo preko sluznice in jo tako ščiti pred dražljaji, veliko ga vsebujejo jabolka, rdeči ribez, repa in fige.

Več o ogljikovih hidratih: Lejca.si.

Maščobe in maščobna olja:

Kemijsko: Maščobe so podskupina lipidov. Lipide razdelimo na nevtralne maščobe (masti, olja) in lipoide, ki jih nadalje delimo na voske, fosfolipide, steroide, maščobne alkohole, karotenoide in v maščobah topne vitamine (A, D, E in K).

Masti in olja so estri glicerola in nasičenih ali nenasičenih maščobnih kislin. Glede na vsebnost različnih maščobnih kislin lahko živila v grobem razdelimo na:

1. Živila z veliko nasičenih maščobnih kislin: kokosova in kakavova mast, maslo, živalska mast, loj; te masti so pri sobni temperaturi trdne;
2.  olja z veliko enkrat nenasičenih maščobnih kislin: olivno olje;
3. olja z veliko dvakrat nenasičenimi maščobnimi kislinami: sončnično, laneno, sojino olje in olje iz žitnih kalčkov;
4. olja z veliko trikrat nenasičenimi maščobnimi kislinami: laneno olje, ribja olja.

Olja in masti so nujno potrebni za človeško prehrano, človek mora dnevno zaužiti tudi dovolj esencialnih maščob. Na svetlobi postanejo olja žarka in se izsušijo. Dobro prodirajo v vrhnje sloje kože, zato so z rastlinskimi dodatki oziroma izvlečki odlično sredstvo za zdravljenje kožnih bolezni, izdelavo masažnih olj in mazil.

Več o maščobah: Lejca.si.

Fitoncidi:

Gre za zapletene spojine, ki jih proizvajajo višje rastline. Te spojine delujejo izredno zaviralno na bolezenske klice virusov, bakterij in gliv, enoceličarjev in celo črvov zajedavcev ali pa jih s svojim delovanjem preprosto uničijo. Fitoncide vsebujoče rastline nas varujejo pred mikroorganizmi. Takšne rastline so hren, kapucinka, česen, trpotec, gorčica, hrast, oreh itd.

Več o fitoncidih: Lejca.si

Vitamini:

Vitamine v osnovi razdelimo na vodotopne (vitamin C in vitamini B-kompleksa) in topne v maščobah (A, D, E, K). Gre za snovi, ki so za človeški organizem esencialne in omogočajo normalen potek biokemijskih reakcij v telesu. Pestra in mešana prehrana živalskega in rastlinskega izvora zadovolji dnevne potrebe po vitaminih. Krajši opis posameznih vitaminov:

1. Vitamin A: naravni viri tega vitamina oz. provitamina so paradižnik, korenje, jajca, jetra, ribje olje, temnozelena in rumena zelenjava, margarina, mleko in mlečni izdelki.
2. Vitamini kompleksa B: v ta kompleks spadajo vitamin B1 (anevrin), vitamin B2 (laktoflavin), vitamin B3 (nikotinska kislina), vitamin B5 (pantotenska kislina), vitamin B6 (piridoksin), vitamin B11 (folna kislina), vitamin B12 (cianokobalamin). Naravni viri vitamina B so prečiščen kvas, žitarice, jetra, riž, oreški, mleko, jajca, sadje, ribe, meso in zelena listnata zelenjava.
3. Vitamin C: dobri naravni viri vitamin C so zelje, paprika, agrumi, kivi, paradižnik, vsebuje ga večina sadja in zelenjave.
4. Vitamin D: pridobimo ga lahko s sončenjem: dovolj je, da izpostavimo roke, obraz in ramena soncu 2 do 3-krat na teden po 10 ali 15 minut. Vitamin D vsebujejo tudi ribje olje, rumenjak, kvas, mleko in mlečni izdelki.
5. Vitamin E: najdemo ga v listnati zelenjavi, rastlinskih oljih, mandljih, kikirikiju, semenih, jetrih, jajcih, mleku in mlečnih proizvodih.
6. Vitamin K: veliko tega vitamina je v vrtni solati, brokoliju, soji, cvetači, zelju, jetrih, sojinem in olivnem olju.

Več o vitaminih: Lejca.si

5.4 Katere dele zelišč nabiramo in kje?

Zdravka: »V vrtu zdravilnih rastlin so rastline označene s tablicami, na katerih so osnovne informacije o rastlinah, pa tudi o  tem, kateri deli rastlin se uporabljajo in za kaj. Takšen vrt je  idealen za spoznavanje rastlin, da jih lahko prepoznamo tudi v naravi. Začetnikom zeliščarjem toplo priporočam, da se vključijo v lokalno društvo zeliščarjev, kjer pod strokovnim vodstvom izkušenih kolegov spoznajo lokalno okolje, rastline v njem ter lokacije, kje se zelišča nabirajo.«

Green: »Pri nas so nahajališča zdravilnih rastlin v naravi zelo redka in ponekod celo zaščitena, zato si rastline za uporabo gojim kar na vrtu in v lončkih na okenski polici. Enoletna zelišča pa sem nasadil tudi na grede z zelenjavo, saj pomagajo nekaterim zelenjadnicam pri rasti, jih varujejo pred škodljivci ali jim izboljšajo končni okus zaradi izločkov korenin (kamilica, ognjič …).«

Mojca: »Tudi midva z Maksom imava poseben vrtiček za zelišča. Pri nabiranju vedno upoštevam lunin koledar. Maks mi včasih pomaga in nabirava jih vedno v papirnate vrečke ali košare. Če je treba, pri nabiranju uporabiva vrtne rokavice (pri pekoči koprivi, pegastem badlju), škarje, nožiček, lopatico ali motiko.«

Zdravka: »Odlično! Vidva sta prava zeliščarja! Liste lahko nabirata skozi vso pomlad in vse poletje, korenine pa izkopavamo jeseni ali zelo zgodaj spomladi, preden rastline odženejo. Tako iz njih dobimo največ zdravilnih učinkovin.«

V nekaterih zeliščih so učinkovine enakomerno porazdeljene po celotni rastlini, zato zelišče nabiramo v celoti, v drugih pa so učinkovine bolj nakopičene v posameznih rastlinskih delih, zato pri teh nabiramo le določene rastlinske dele (korenine, skorjo, liste, cvetove, plodove, semena).   

Zelišča nabiramo v okolju, ki ni onesnaženo, torej ne ob cestah ali sprehajalnih poteh, ne v bližini mest, tovarn, smetišč ter škropljenih njiv in travnikov. Ne bodimo sebični in naberimo le toliko zelišč, kot jih potrebujemo. Pri nabiranju pazimo, da rastišče ohranimo in zelišča čim manj poškodujemo. Pri nabiranju korenin ne izkopljemo čisto vseh, saj si bo tako zelišče hitro opomoglo in bo spomladi raslo naprej. 

Zelišča, ki jih nabiramo, naj bodo zdrava in krepka. Nabiramo jih v suhem in lepem vremenu, najbolje v dopoldanskih urah, vendar ne zjutraj, ko so rastline še mokre od rose. Še posebej to velja za zelišča, katerih učinkovine so eterična olja. Teh je namreč v dopoldanskih urah v rastlini največ.    

Cela zelišča načeloma nabiramo na začetku cvetenja, cvetove pa, ko se ti ravno odprejo. Liste, ko so popolnoma razviti, plodove, ko so zreli (nekatere v jeseni po slani). Korenine izkopavamo spomladi ali v jeseni. Skorjo nabiramo spomladi, ko se drevesa mužijo (pod skorjo se pretaka največ hranilnih snovi). Izberemo lubje ali skorjo mladih poganjkov in vej. Skorjo lahko z nožem nastrgamo, medtem ko lubje z nekaj preciznimi zarezami olupimo iz veje oz. poganjka.

Zelišča nabiramo v papirnate vrečke ali košare. Če je treba, pri nabiranju uporabimo vrtne rokavice (pri pekoči koprivi, pegastem badlju), škarje, nožiček, lopatico ali motiko. 

Nekatera zelišča lahko tudi uspešno pridelujemo doma na vrtu ali celo v lončkih na okenski polici. Na vrtu jim namenimo poseben, oddvojen kotiček, saj je večina zelišč zelnatih trajnic, ki kot že vemo, vsako jesen odmrejo, spomladi pa ponovno poženejo.  Posebej lepa je na vrtu zeliščna spirala. Enoletna zelišča lahko nasadimo tudi na grede z zelenjavo, saj nekaterim zelenjadnicam pomagajo pri rasti, jih varujejo pred škodljivci ali jim izboljšajo končni okus zaradi izločkov korenin (kamilica, ognjič).

5.5 Kako sušimo in shranjujemo zelišča?

Franja: »Ali so za sušenje in shranjevanje potrebne kakšne posebne omare?«

Zdravka: »Niti ne, pomembno je, da zelišč ne sušimo na direktnem soncu, razen izjem, kot so bezgove jagode (link na sadne vrste – bezeg) in da jih tudi shranjujemo v senci, predvsem pa na suhem. Po drugi strani pa cvetove šentjanževke še sveže prelijemo z olivnim oljem in postavimo na sonce, na tak način se zdravilne učinkovine iz cvetov shranijo v olju.«

Mojca: »Lahko pa zdravilne učinkovine ujamemo tudi v sladkor ali žganje, mi to počnemo s kar nekaj vrstami zelišč.«

Zdravka: »Seveda, sami si lahko pripravimo sirup iz trpotca za lajšanje simptomov prehlada, zeliščnega nabora žganj pa ni treba posebej predstavljati.«

Maks: »Jaz prisegam na pelinkovec, ker res pomaga!«

Anja in Bojan: »Seveda, to lahko tudi midva potrdiva!«

G. Green: »Pri nas pa prisegamo na brinjevec, ki mu v Angliji rečemo kar gin!«

Nabrana zelišča posušimo takoj po nabiranju, da s tem preprečimo delovanje encimov, ki razkrojijo učinkovine. Zelišč, pri katerih nabiramo cele rastline, liste, cvetove in plodove, pred sušenjem ne režemo. Da ohranimo čim več učinkovin, jih šele tik pred uporabo zdrobimo, zrežemo ali stremo. Prav tako delov zelišč, razen korenin, pred sušenjem ne peremo. Sušimo jih hitro, v suhem in čistem prostoru, vendar v senci in na rahlem prepihu. Socvetja in cele rastline lahko sušimo tudi obešene na vrvicah v šopkih, s cvetovi navzdol. Zelišča uspešno sušimo tudi v gospodinjskem sušilnem aparatu. Da ne uničimo učinkovin, temperatura sušenja ne sme presegati 47 °C. Rastline so suhe, ko se lomijo.   

Pravilno posušene dele zelišč strokovno imenujejo droga. Popolnoma suhe droge shranimo v steklenih kozarcih s pokrovi. Kozarce označimo z nalepko, na katero zapišemo ime rastline ali droge ter čas (mesec, leto) in kraj nabiranja. Zalogo nekaterih drog vsako leto obnovimo, nekatere pa lahko uporabljamo tudi več let. Tudi vseh starejših drog ne zavržemo, lahko jih namreč uporabimo za kopeli in obkladke.  

V znanosti se pogosto uporabljajo izrazi v latinskem jeziku in tudi pri zeliščih oziroma drogah ne gre brez latinščine! Zeliščarica Zdravka je pripravila preglednico, v kateri je poleg slovenskega tudi latinsko ime za drogo, dodan pa je še primer droge v obeh jezikih. 

5.6 Kako in v kakšnih oblikah uporabljamo zelišča in njihove droge?

Tinktura: gre za zeliščni izvleček, v katerem vlogo topila opravlja alkohol. Kadar za topilo uporabimo kis, vodo, glicerin ali druga topila, je to izvleček in ne tinktura. Ker so tinkture pripravljene na osnovi alkohola, imajo veliko prednosti pred ostalimi rastlinskimi izvlečki:

1. Imajo daljšo obstojnost (alkohol je dober konzervans), kakor izvlečki na osnovi vode, ki je dober medij za bakterije in plesni;
2. velika večina rastline se bo v alkoholu raztopila, ostane le celična stena;
3. uporabljamo jih lahko v majhnih, odmerjenih količinah ali primerno razredčene.

Tinkture pripravljamo skrbno in natančno, če je le možno po lekarniškem receptu ali kakšnem starem receptu, ki je preverjen že več generacij. To seveda velja, kadar si pripravljamo tinkturo za lastno uporabo, za namen proizvodnje in prodaje so standardi strožji. Za pripravo tinktur lahko uporabimo 45 %, 60 %, 70 % ali 90 % etanol. Ponavadi se tinkture izdelujejo v razmerju 1 : 4 ali 1 : 5 (en del droge in več delov alkohola). 

Tinkture, kakor so jih izdelovale naše babice:

Za pripravo tinkture lahko uporabimo svežo ali posušeno rastlino, isto velja za korenine. Močnejšo koncentracijo alkohola uporabljamo predvsem za rastline, ki vsebujejo veliko smol in težko topnih snovi, medtem ko nižje koncentracije alkohola uporabljamo pri pripravi rastlin z veliko eteričnih olj in za korenine. Za namakanje zelišč se uporabi dobro sadno žganje, ki ga nalijemo preko zelišč v steklenemu kozarcu. Kozarec shranimo na suho, hladno in temno mesto ter ga vsake toliko pretresemo. Po obdobju 6 do 8 tednov precedimo ves material skozi gazo ali laneno krpo in dobro ožamemo. Tinkturo shranimo v temne stekleničke s kapalko. Rok trajanja tako pripravljene tinkture je ob ustreznem skladiščenju več let.

Čaj: je najobičajnejši način rabe zelišč. Čaj lahko pripravimo kot poparek, zavretek, prevretek ali prelivek.

Poparek: način priprave poparka je različen od zelišča do zelišča. Klasičen način priprave je, da vzamemo eno do dve čajni žlički droge za 250 ml vode. Vodo zavremo in z njo prelijemo zelišče ter skrbno premešamo, nato posodo pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Končno čaj odcedimo in sladkamo, če je tako priporočeno.

Zavretek: priporočeno količino droge vsujemo v hladno vodo in vse skupaj segrevamo do vretja. Nato odstavimo iz ognja in pustimo pokrito stati še dodatnih 10 minut.

Prevretek: ta način priprave čaja pride v poštev pri skorji in koreninah, kjer se določene učinkovine težje ekstrahirajo. Drogo damo v hladno vodo in privedemo do vrenja, nato v pokriti posodi na manjšem ognju kuhamo še 20 do 30 minut.

Preliv oz. prelivek: je oblika, primerna za pripravo zelišča, ki vsebuje rastlinske snovi ali na toploto občutljive učinkovine. Ustrezno količino droge damo v hladno vodo in pustimo stati od 6 do 12 ur, nato precedimo in tekočino pogrejemo do pitne temperature.

Čaja nikakor ne pijemo hitro, temveč počasi, po požirkih. Po navadi ga osladimo z medom, kadar zdravimo pljučne bolezni, virusne in bakteriozne bolezni, bolezni krvnega obtoka in kadar želimo splošno okrepiti telo.

Sirup: je odličen pripravek za otroke, ko zbolijo za prehladom, gripo ali imajo trdovraten kašelj. Sirupe pripravljamo iz listov trpotca, cvetov lučnika in regrata, smrekovih vršičkov itd. Ljudski način priprave sirupa je sledeč:

Potrebujemo velik steklen kozarec (prostornina 2, 3 ali 4 litre) s širokim ustjem. Vanj po plasteh polagamo dele zelišča ter jih nato posipamo s plastjo sladkorja. Ta postopek nadaljujemo, dokler kozarca ne napolnimo. Vsebina se vsak dan malo posede, zato kozarec polnimo, dokler ni resnično poln. Sirup lahko v takšnem kozarcu zori zakopan v vrtno zemljo ali na rahlo sončnem mestu. Po 5 do 6 tednih vsebino precedimo in shranimo v temnih stekleničkah na hladnem.

Za natančno izdelavo sirupa potrebujemo sveže zelišče, vodo, pH meter, termometer, sladkorno komponento in limonin sok. Na liter vode dodamo deciliter limoninega soka. Najprej pripravimo močan zeliščni čaj, nato odcejenemu zeliščnemu čaju dodamo še sladkorno komponento v razmerju 1 : 1. Mešamo tako dolgo, da se sladkorna komponenta raztopi. Dodamo še limonin sok in segrevamo do temperature, ki je malo višja od 78 °C. Pasterizacija sirupa naj bo čim krajša. Steklenice naj bodo predhodno razkužene na vročem zraku v pečici ali kako drugače. Sirup, ki ga vlivamo v steklenice naj ima vsaj 78 °C in pH pod 4,15 – tako bo pasterizacija trajna.

Sveži sok: je zelo priljubljen v ljudskem zdravstvu in se ga pripravlja iz sveže nabranih rastlin. Sok lahko iz rastline dobimo na več načinov:

1. Plodove in sočne korenine lahko damo neposredno v sokovnik (po možnosti naj bo polžast in ne centrifugalni – še bolje je če imamo manjšo hidravlično stiskalnico);
2. zelene dele rastlin pred stiskanjem sokov navlažimo;
3. delom rastlin lahko dodamo tudi nekaj vode, zmešamo v sekljalniku in dobljeno zmes precedimo skozi gosto cedilo.

Sveži sok jemljemo po žličkah, večkrat na dan, po navadi pred jedjo.

Zeliščna olja: gre za proizvod, pri katerem so zelišča na različne načine namočena v osnovna olja. Olje v tem primeru deluje kot topilo za določene učinkovine iz zelišč. Za izdelavo zeliščnih olj je najbolje uporabljati posušena zelišča (izjema je šentjanževka). Kot osnovno olje običajno uporabljamo olivno ali sončnično olje, lahko pa uporabimo tudi konopljino, mandljevo, orehovo ali sezamovo olje. Zeliščno olje dobimo tako, da damo skupaj osnovno olje ter suho zel in oboje kuhamo v vodni kopeli približno 90 do 120 minut. Nastalo olje precedimo, shranimo v temnih steklenicah za takojšnjo uporabo ali za kasneje.

Zeliščna mazila: za pripravo dobrega mazila potrebujemo zeliščno olje, prečiščen čebelji vosek in eterična olja (optimalno). Zeliščno olje segrejemo (ne prevroče) in dodamo vosek. Ustrezno razmerje je 1 del voska proti 7,5 delom zeliščnega olja. Razmerje lahko prilagodimo lastnim potrebam, odvisno od tega kako mazavo mazilo želimo. Če dodamo več voska, bo končni produkt bolj kompakten in malo manj mazav. Ko se vosek v zeliščnem olju dobro raztopi, dodamo še eterično olje in toplo zmes pretočimo v majhne posodice ali stekleničke, ki jih pustimo odprte, dokler se mazilo ne strdi. Tako pripravljeno mazilo hranimo v temnem in ne prevročem prostoru.

5.7 Opisi nekaterih zelišč

Danes je na svetu znanih na tisoče zelišč, kar je ogromno! 

Seveda zeliščarica Zdravka ne more predstaviti vseh, pošteno povedano vseh tudi ne pozna. Naredila je izbor 30 zelišč, ki so ji v življenju vedno prišla prav. Nekaj od teh ne bi smelo manjkati pri nobenem gospodinjstvu (kamilica, rman, šentjanževo olje, gabezovo mazilo, trpotec …). Zapomnimo si – zelišča nabiramo za obdobje enega leta, nato začnejo izgubljati svojo zdravilno vrednost. Nabirajmo jih sproti vsako leto in bodimo pri nabiranju pazljivi, da pustimo dovolj rastlin oziroma rastlinskih ostankov, iz katerih lahko vsako leto poženejo nove rastline.

Tabela prikazuje okoli 30 rastlin s kratkimi opisi, vsaka od rastlin pa vsebuje povezavo do podrobnejšega opisa rastline:

Ozkolistni trpotec – Plantago lanceolata L.  

Družina: Plantaginaceae (trpotčevke) 

Rod: Plantago (trpotec) 

Sinonimi: celec, kozja rebrca, mačica, ovčji jezik, potnjak, pripotec, pripotnik, trapotec, tripotec, tropotec, trpot, trpotnik, trpuc, trpunjec, škripotec, žiljak, žilnjak, žilnjek, žebinec.

Etimologija: jezikoslovka Franja razlaga, da naj bi ime trpotec rastlina dobila zato, ker raste ob razpotjih, kar se najlepše vidi v gorenjskem narečnem imenu pripotek. Gre namreč za rastlino, ki raste tam, kjer so tri poti, oziroma je križpotje.

Botanične značilnosti in morfologija: so zelnate rastline, ki imajo vzporedno žilnate liste, ki so pogosto v pritlični rozeti. Imajo tudi neočitne cvetove v glavicah ali klasih. Pri nas v Sloveniji raste 10 vrst, pogosto v združbi plevelov. Trpotec je trajnica, listi so ozki, koničasti. Cvetno steblo je brez listov, robato in ima na vrhu cvetove v klasastem socvetju. Plodovi so dvosemenske glavice. Listi in korenine so brez posebnega vonja. Imajo slan in trpek okus. 

Nahajališče in pridelava: ozkolistni trpotec je pogosta travniška rastlina, ki je razširjena po vsem svetu od nižin do višjih nadmorskih višin. Raste ob poteh, njivah, meliščih, na travnikih, po grapah in po vlažnih puščah. Na vrtove ga ne sadimo, saj je v naravi dokaj pogost, raje ga nabiramo na neokrnjenih travnikih.  

Deli in obdobje nabiranja: rastlina cveti od maja do začetka septembra. Liste nabiramo od maja do konca avgusta, ko rastlina cvete, vendar seme še ni zrelo. Nabrane liste je treba takoj posušiti in se jih čim manj dotikati, saj radi počrnijo. Korenine izkopavamo od sredine avgusta do konca oktobra, jih očistimo in jih denemo na mesto, kjer kroži suh zrak, da se posušijo. 

Učinkovine: trpotec vsebuje glikozide, saponine, grenčine, čreslovine, sladkor, eterično olje, rastlinsko sluz, vitamine A, C in K in ima še različne količine kalcija, kalija, fosforne in kremenčeve kisline. Če odtrgamo svež list trpotca, ga zmanemo med prsti in ga pritisnemo na prasko ali ranico, se le-ta ne vname, temveč lepo zaceli. Pomaga pri težavah z dihali, in sicer pomirja dražeč kašelj, pomaga pri zdravljenju bronhitisa, prehlada ter pri vnetjih grla in žrela. Učinkovit je tudi kot sredstvo za izkašljevanje. Kot blag adstringent ga uporabimo za celjenje ran in pri pikih žuželk. Pospešuje presnovo, čisti kri in je učinkovit pri boleznih želodca, driski in hemeroidih.

Uporaba: rastlina rastlina je primerna za zdravljenje dihalnih organov, zlasti kadar se v dihalnih poteh nabere veliko sluzi. Pomaga pri kašlju, oslovskem kašlju, pljučni astmi. V ta namen je priporočljiva naslednja čajna mešanica: 

• 200 gramov ozkolistnega trpotca, 
• 100 gramov koprivovih listov,
• 100 gramov pljučnika, 
• 50 gramov lapuhovih listov in cvetov in  
• 50 gramov navadnega rmana.

Z dodanimi rastlinami učinek trpotca okrepimo. Za pripravo čaja vzamemo dve čajni žlički te mešanice na eno skodelico. Zelišče prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati, da se čaj malenkost ohladi. Ko je še topel, ga prelijemo v skodelico in dodamo žlico medu. Takšen čaj lahko pijemo trikrat na dan po eno skodelico. Za zdravljenje prebavnih motenj, želodčnih bolezni in črevesnih zajedavcev se priporoča tudi uporaba sveže iztisnjenega trpotčevega soka, v ta namen večkrat na dan vzamemo polno jedilno žlico soka, razredčenega z vodo.

Star recept za pripravo sirupa iz suličastega trpotca:  

Vzamemo steklen, 5-litrski kozarec in dno napolnimo s sveže nabranim trpotcem, ki ni obolel in je nabran na ekološko neoporečnih mestih. Plast naj bo debela približno tri centimetre. Nanjo natrosimo centimeter debelo plast sladkorja in čeznjo spet plast trpotca. Ko kozarec napolnimo, ga pokrijemo in pustimo stati do naslednjega dne. Ker se plast trpotca in sladkorja seseda, lahko dodamo nove plasti in ta postopek ponavljamo dokler ni kozarec popolnoma poln. Kozarec dobro zamašimo in zaščitimo ustje z bombažnimi krpami. Na vrtu izkopljemo jamo, položimo vanjo kozarec in zakopljemo do vrha. Na zamašek položimo še leseno desko in obtežimo z opeko ali kamnom. Jamo do konca zasujemo in pustimo stati tri mesece. Sirup iztisnemo v sadni stiskalnici, če je to možno, drugače pa skozi laneno krpo. Tako dobljen sirup še pasteriziramo. Gre za eno najboljših zdravil proti vsem pljučnim boleznim. 

Simbolika: jezikoslovka Franja o simboliki izbrska resnično zanimive reči, in sicer to, da je v stari Kitajski trpotec veljal za simbol plodnosti, najverjetneje zaradi številnih semen, ki jih vsebuje. Nabiranje trpotca naj bi koristilo nosečnosti. V tradicionalnem indijskem izročilu je trpotčeva pulpa izraz skrajne obzirnosti: z njo se primerja kundalini, ko spi v središču korenine.

Pojav rastline v ljudskem ali umetnem slovstvu: med nadaljnjim raziskovanjem Franja naleti na zanimivo zgodbo o balzamini in trpotcu. Oba sta otroka rastlinstva in sta brat in sestra, vendar sta si med seboj zelo različna, kakor so si po navadi tudi otroci ljudi. Balzamina je bila nežna in trpotec bolj grob, ona je bila bolj ljubeča in čuteča, trpotec pa nič od tega, kljub temu so imeli otroci in druge rastline veliko raje njega kot balzamino, saj je bila preveč občutljiva in nič kaj dobre volje. Njuna usoda se spremeni, ko se ljudje odločijo, da bodo tam, kjer živita, naredili vrtiček. Če te zanima nadaljevanje zgodbe, poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Zakonodaja: pri nas trpotec spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Veliki ali širokolistni trpotec - Plantago major L.

Družina: Plantaginaceae (trpotčevke)

Rod: Plantago (trpotec)

Sinonimi: mačica, makovec, potnjak, pripot, pripotec, trpotnik, žilnjek.

Etimologija: jezikoslovka Franja razlaga, da naj bi ime trpotec rastlina dobila zato, ker raste ob razpotjih, kar se najlepše vidi v gorenjskem narečnem imenu pripotek. Gre namreč za rastlino, ki raste tam, kjer so tri poti, oziroma je križpotje.

Botanične značilnosti in morfologija: je  trajnica s širokimi, jajčastimi listi v pritlični rozeti. Listi so celorobi ali le malo nazobčani, največkrat pa imajo sedem listnih žil. Pokončno cvetno steblo je okroglo, cvetni klas, ki je na vrhu stebla, je valjast. Listi in korenine so brez posebnega vonja. Imajo slan in trpek okus.

Nahajališče in pridelava: najdemo ga na puščah, slabih travnikih, ob poteh in stezah, v vlažnih jarkih, od nižin do planinskih predelov. Raste po vsej Sloveniji.

Deli in obdobje nabiranja: zdravilni so le listi, z njimi ravnamo enako, kakor z listi ozkolistnega trpotca. Cvete od maja do septembra.

Učinkovine: trpotec vsebuje glikozide, saponine, grenčine, čreslovine, sladkor, eterično olje, rastlinsko sluz, vitamine A, C in K in ima še različne količine kalcija, kalija, fosforne in kremenčeve kisline.

Uporaba: v ljudskem zdravilstvu se uporablja kot obkladek za celjenje ran in vnetij. Svežega, rahlo potolčenega polagamo tudi na kurja očesca, golenske razjede in raka na ustnicah. Obkladke iz svežih stolčenih rastlin menjavamo vsake pol ure in jih po uporabi zavržemo.

Čaj je primeren za zdravljenje pljučnih bolezni, podobno kakor ozkolistni trpotec. Popijemo dve do tri skodelice na dan po požirkih.

Simbolika: jezikoslovka Franja o simboliki izbrska resnično zanimive reči, in sicer to, da je v stari Kitajski trpotec veljal za simbol plodnosti, najverjetneje zaradi številnih semen, ki jih vsebuje. Nabiranje trpotca naj bi koristilo nosečnosti. V tradicionalnem indijskem izročilu je trpotčeva pulpa izraz skrajne obzirnosti: z njo se primerja kundalini, ko spi v središču korenine.

Pojav rastline v ljudskem ali umetnem slovstvu: med nadaljnjim raziskovanjem Franja naleti na zanimivo zgodbo o balzamini in trpotcu. Oba sta otroka rastlinstva in sta brat in sestra, vendar sta si med seboj zelo različna, kakor so si po navadi tudi otroci ljudi. Balzamina je bila nežna in trpotec bolj grob, ona je bila bolj ljubeča in čuteča, trpotec pa nič od tega, kljub temu so imeli otroci in druge rastline veliko raje njega kot balzamino, saj je bila preveč občutljiva in nič kaj dobre volje. Njuna usoda se spremeni, ko se ljudje odločijo, da bodo tam, kjer živita, naredili vrtiček. Če te zanima nadaljevanje zgodbe, poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Zakonodaja: pri nas trpotec spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Materina dušica, timijan – Thymus serpyllum 

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Thymus (materina dušica)

Sinonimi: babja dušica, bukvica, divji timijan, duša, dušje, dušek, mačešica, materin dušek, materinka, materna dušica, poljski timijan, popovec, preprišč, prežilka, timas.

Etimologija: Franja zelo rada pokuka tudi v SSKJ, kjer je našla zanimivost, da materino dušico zaznamuje kvalifikator bot., v Pleteršnikovem slovarju pa najdemo razlago, da je to sopomenka izrazu materni dušek. Ime rastline lahko povežemo tudi z imenom Herpyllosserpyllus, kakor se je v latinščini imenoval divji timijan.

Botanične značilnosti in morfologija: je polgrm, ki zraste do 25 centimetrov visoko, lahko tudi višje. Ima podolgovate ali jajčaste liste, ki so nameščeni na številnih steblih. Stebla so rahlo olesenela, ležeča ali pokončna ter različno dlakava. Cvetovi so rožnati do temno škrlatni in so združeni v kroglasta ali podolgovata socvetja. Ima značilen aromatičen vonj, podoben limoni ter rahlo grenek kafrn in dišaven okus. Rastline z višjih nadmorskih višin dišijo intenzivneje, temu primerno je močnejši tudi okus.

Nahajališče in pridelava: rastlina ima rada sončne, suhe prostore, vse do visokogorskih pašnikov, vendar uspeva tudi po travnikih, ob poteh in robovih gozdov. Izogiba se stalni vlagi in senci. Primerna je za gojenje v skalnjaku in za nasaditev v skromni vrtni zemlji.

Deli in obdobje nabiranja: cvetoče rastline nabiramo brez korenin. Na podstrešju oziroma v senci jih na tanko razgrnemo in jih pri sušenju mešamo s stekleno žlico, primerna je tudi lesena kuhalnica. Rastlin se čim manj dotikamo, saj vsebujejo veliko eteričnega olja, ki ob dotiku izhaja iz rastline. Cveti od sredine maja do sredine septembra.

Učinkovine: ima veliko eteričnega olja. Vsebuje timol, ki je močan antiseptik, v večjih količinah strupen; karvakrol ; čreslovine in flavonoidi.  

Uporaba: materina dušica je izredno zelišče, ki pomaga pri zasluzenju dihalnih organov, kašlju in oslovskem kašlju. Ima tudi antibakterijski potencial, zato dihala dobro razkuži. Nadalje se uporablja za črevesne in želodčne bolezni – predvsem kot krepilo za te organe. Pomaga tudi ob živčni razdraženosti. Za opisane bolezni pripravimo čaj v obliki preliva. Za eno skodelico vzamemo čajno žličko zeli. Kuhanemu čaju dodamo čajno žličko medu in pijemo po požirkih dve do tri skodelice na dan. Za oslovski kašelj si lahko pripravimo naslednjo čajno mešanico:

• 50 gramov materine dušice,
• 20 gramov korenin sladkega korena in
• 20 gramov ozkolistnega trpotca.

Za slabokrvnost pa je dobra naslednja čajna mešanica:

Enako razmerje koprive in materine dušice; npr. 50g koprive in 50 g materine dušice.

Materina dušica je odličen dodatek kopeli, v kolikor dodamo še zmečkane brinove jagode in navadni rman.

Eterično olje se pridobiva iz bolj komercialno gojene materine dušice – Thymus vulgaris oz. vrtni timijan.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: znova nam bistra Franja izbrska zanimivo zgodbo z naslovom Materina dušica, ki govori o dobremu možu, ki je pred desetimi leti ostal brez matere in se odpravi na njen grob. Tam sliši zanimiv pogovor med babico in njeno vnukinjo, ki sta prišli obiskat mamico in bratca, ki sta prehitro umrla. Na njunem grobu raste rastlina, ki se imenuje materina dušica, ki jo dekletce tudi opazi. Med babico in vnukinjo se začne zanimiv pogovor o tej čudoviti rastlini, med drugim babica vnukinji tudi zaupa, od kod je materina dušica dobila svoje ime. Če tudi tebe zanima, poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Simbolika: materina dušica naj bi ime dobila po boginji Maddoni, ki naj bi na tej rastlini počivala, ko je pobegnila v Egipt, druga razlaga pa pravi:

»Pred mnogo leti sta živela ubožna, toda poštena človeka, ki sta imela edino hčer Anico. Bila jima je v veselje in žalost; veselje, ker je bila zala in dobra deklica, žalost, ker je oče in mati zaradi prevelikega uboštva nista mogla vzgajati tako, kakor bi jo bila rada. Ali to še ni bilo vse. Nenadoma se pritepe v oni kraj, kjer so živali Aničini roditelji, črna kuga. Prva žrtev te grozovite bolezni je bila Aničina mati. Anica je imela komaj osem let, ko so ji pokopali dobro mater. Sirota je bil brez tolažbe, in ljudje so jo videli pogostoma na materinem grobu. Oče zaradi obilega dela ni mogel pogostoma na pokopališče, zato je bil materin grob zapuščen in pust, ker Anica še ni znala saditi cvetic. To se je milo storilo samemu Bogu, in ukazal je, da so na materinem grobu zrasle same majhne in lepo dehteče cvetice. Ko jih je Anica prvič ugledala na materinem grobu, bila jih je močno vesela. Takoj odhiti po očeta, in tudi oče mora ž njo na pokopališče.

Anica pokaže očetu te majhne rožnordeče cvetove in vpraša: »Je li, oče, kako so lepi? In kako se imenujejo te nežne cvetice?«

Oče, ki še nikoli ni videl takih cvetic, bil je v zadregi, a naposled je dejal: »Materina dušica! Ali vidiš, kako je ta cvetičica preprosta, čedna in veder tako mila in prijetna, kakor je bila plemenita duša rajne tvoje matere!«

Druge zanimivosti: jezikoslovka Franja pride med raziskovanjem še do naslednjega zanimivega odkritja, in sicer je materina dušica skupno ime za mnoge samorasle oblike timijana, vendar si botaniki glede tega še vedno niso enotni in teh dveh izrazov ne enačijo.

V preteklosti je imela posebno mesto med čarovniškimi zelišči, saj so z njo preganjali kugo, zle duhove in nočne more, z njeno pomočjo pa je bilo moč videti tudi vile. Rastlini so prav tako pripisovali moč vračanja poguma.

Zakonodaja: pri nas materina dušica spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Vrtni timijan, materina dušica  – Thymus vulgaris L. 

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Thymus (materina dušica)

Sinonimi: babja dušica, bukvica, duša, dušek, poljski timijan, popovec, preprišč, prežilka.

Etimologija: Franja pripoveduje, da imeni timijan in Thymus vulgaris izhajata iz grškega izraza thymos, ki pomeni duh in pogumen. Nekateri grški vojaki so se nekdaj kopali v kopeli iz timijana ter si z njim masirali telo in ga dodajali v pivo, da bi se na plesih opogumili. Najbolj pogumnim vojakom so podarili tudi vence, spletene s timijanom.

Vulgaris je latinska beseda in pomeni navaden oziroma običajen. Izvorno pomeni dim, kar je najverjetneje povezano s timijanovim močnim vonjem. Egipčani so ga namreč uporabljali za umivanje trupel in za kajenje. Timijan so k nam prinesli benediktinski menihi okoli leta 1100 preko Alp, vendar so njegov zdravilni učinek odkrili šele v srednjem veku.

Botanične značilnosti in morfologija: ima zelo podobne do iste karakteristike kakor divja sorodnica materina dušica. Gre za polgrm, ki zraste do 25 centimetrov ali več v višino. Ima veliko število stebel, ki so pokončna ali rahlo polegla. Cvetovi so v različnih barvnih odtenkih od rožnatih do temno-škrlatno vijoličastih. Listi so jajčasti in podolgovati. Poganjki so rahlo dlakavi, prav tako so pod površino lista rahlo belo dlakavi. Ima značilen aromatičen vonj, podoben limoni, ter rahlo grenek kafrn in dišaven okus. Rastline z višjih nadmorskih višin dišijo intenzivneje, temu primerno je močnejši tudi okus.

Nahajališče in pridelava: vrsto gojimo predvsem na vrtovih ali zeliščnih gredicah. Večja proizvodnja poteka na plantažah v Evropi, Afriki, Izraelu in ZDA. Primerna je za skalnjake in nasaditev v vrtni zemlji.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo rastline, ki cvetijo, brez korenin. Na podstrešju oziroma v senci jih na tanko razgrnemo in jih pri sušenju mešamo s stekleno žlico, primerna je tudi lesena kuhalnica. Rastlin se čim manj dotikamo, saj vsebujejo veliko eteričnega olja, ki ob dotiku izhaja iz rastline. Zel cvete od sredine maja pa do sredine septembra.

Učinkovine: vsebuje veliko eteričnega olja, ki pa se razlikuje od eteričnega olja divjega timijana. Predvsem pa vsebuje veliko več timola in karvakrola kakor divja sorodnica materina dušica (Thymus serpyllum).

Uporaba: uporablja se podobno kakor divji timijan, le da se zaradi večje vsebnosti timola in karvakrola daje prednost boleznim dihal. V obliki čaja je primeren za izkašljevanje in redčenje goste sluzi. Širi tudi dihalne poti in ima močan razkužilni učinek. Po naslednjem postopku lahko pripravimo tudi sirup:

Za 100 gramov sirupa potrebujemo 64 gramov sladkorja, ki mu dodamo 36 gramov prekuhane oz. čiste vode. Vse skupaj zakuhamo do vrelišča in odstavimo po minuti vretja. Količino pred kuhanjem stehtamo, izparelo vodo pa nadomestimo. Ko se zmes rahlo ohladi, ji dodamo 10 gramov tinkture vrtnega timijana (1 del vrtnega timijana 1 teden namakamo v 5 delih 70 % etanola).

Sirupu lahko dodamo še 5 gramov tinkture korenine jegliča, s čimer povečamo učinek. Tinkturo jegliča pripravimo po zgoraj opisanem postopku.

Eterično olje je izredno močno, vendar se ne uporablja za inhalacijo. Razredčenega v olju ali vodi, lahko pa tudi po kapljicah, vtiramo v primerna mesta na telesu. Pozitivno vpliva na dihala, s svojim grelnim učinkom pa pomaga tudi pri artritisu, revmi in protinu.

Simbolika: Franja modro pove, da je starim Grkom timijan pomenil simbol miline (Afrodita) in hrabrosti (Ares).

Druge zanimivosti: poznali so ga že Egipčani, ki so ga uporabljali za balzamiranje trupel, Grki so timijan uporabljali za odišavljanje pijač in sirov, Rimljani pa so bili dobri poznavalci njegovih zdravilnih lastnosti. Pripravkov s timijanom ne smemo nanašati na dojenčke ali manjše otroke in na obraz, previdni pa moramo biti tudi pri vtiranju olja na prsi ali hrbet.

Timijan uničuje bakterije, uravnava prebavo in poveča pomanjkljivost številnih jedi, npr. mesa in suhomesnih izdelkov.

Zakonodaja: pri nas vrtni timijan spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadni ožepek  – Hyssopus officinalis L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Hyssopus (ožepek)

Sinonimi: blagoduh, isop, izop, ižep, ižop, miliduh, miloduh, ožep, ožepec, sipan, sipon, šipon, velenduh.

Etimologija: za njegovo drugo ime, izop, Franja najde zanimive podatke, in sicer izvira iz grškega imena hyssoopos, to pa najverjetneje iz hebrejskega ezob, kar pomeni sveto zelišče. V antiki so ga uporabljali za čiščenje grobov in svetišč. Hrvaško ime je miloduh, kar pomeni mil duh, ki so ga v tej rastlini prepoznali že Judje in Arabci, saj rastlina prinaša svežino, jasnost uma in povečuje intelektualne sposobnosti.

Botanične značilnosti in morfologija: je polgrm s poševnimi in pokončnimi poganjki, ki zraste do 70 centimetrov visoko. Listi so suličasti, goli, celorobi in pri dnu zaokroženi, na obeh straneh pa imajo oljne žleze. Cvetovi so modri do živo modri, beli ali rožnati, združeni v dolge ter goste paklase. Ožepek ima globok koreninski sistem, dišavni okus ter rahlo greni. Vonj je izrazit po balzamu in terpentinu.

Nahajališče in pridelava: naravno rastoč je razširjen od Sredozemlja do Altaja (gorovje v srednji in vzhodni Aziji), čeprav je njegov pravi izvor omejen na skalne pušče ob Sredozemskem morju ter na pokrajine ob Kaspijskem in Črnem morju. Rad ima topla, suha tla, kjer se razmnožuje s semeni. Na vrtu zemljo precej izčrpa, zato ga na dve leti presajamo. Redno ga tudi okopavamo, saj ga radi prerastejo pleveli.  

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo predvsem liste in cvetove, ki jih skrbno posušimo. Ožepek cveti julija in avgusta.

Učinkovine: rastlina vsebuje eterično olje, hesperitin, jabolčno kislino, gumi, smolo, sladkor in malo čreslovin.

Uporaba: čaj iz izopa je okusen, odpravlja odvečno sluz, čisti kri in rahlo draži. V poštev pride predvsem pri pljučnih boleznih, nočnem potenju jetičnih bolnikov, blaži prsne krče. Pomaga tudi pri zasluzenju črevesja, oslabelosti prebavil pri vodenici itd.

Pripravimo ga kot preliv, in sicer vzamemo čajno žličko posušene zeli za skodelico preliva. Na dan po požirkih spijemo eno do tri skodelice, odvisno od intenzivnosti bolečin. Čaj za prsne bolnike lahko osladimo z medom.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: knjiga Exodus, ki jo Franja vzame v roke zaradi radovednosti in želje po znanju, opisuje, da je bila na judovski praznik pasha kri žrtev na podboje vrat nanešena ravno z ožepkom: »Vzemite šop hizopa in ga pomočite v kri v skledi in z njo pomažite naddurje in podboja! Nobeden izmed vas naj do jutra ne hodi ven skozi vrata svoje hiše.«

V Novi zavezi beremo, da so gobico, namočeno v kislo vino in nataknjeno na vejico ožepka, ponudili Jezusu iz Nazareta, tik preden je umrl na križu. Dogodek omenjata Matej in Marko, vendar so rastlino poimenovali s splošnimi imenom kalamos, ki pomeni trs.

Ožepek pogosto uporabljajo v katoliškem obredu, pri katerem duhovnik vejico ožepka namoči v vodo, ki je blagoslovljena in z njo pokropi kongregacijo, da jo blagoslovi.

Druge zanimivosti: deluje protibakterijsko, proti pokanju kapilar, protivnetno, pri raznih boleznih (rak, bronhitis), pri nespečnosti, edemih in prehladu. Pomaga tudi pri težavah s krvnim obtokom, pri epilepsiji, vročini in težavah s telesno težo. Med nosečnostjo se uporaba odsvetuje.

Zakonodaja: pri nas ožepek spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Bazilika – Ocimum basilicum L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Ocimum (bazilika)

Sinonimi: bazilka, bosilj, božilek, bržilka.

Etimologija: Franja modro pove, da starogrška beseda basileus pomeni kralj. To ji je povedala že njena babica, ki je bila prav tako navdušena nad izvorom imen rastlin. Doda tudi, da bazilika velja za kraljevo zelišče.

Botanične značilnosti in morfologija: rastlina je enoletnica, ki se močno razraste in doseže višino do 60 centimetrov. Ima jajčaste, celorobe, svetlozelene, bleščeče liste, ki so lahko rahlo nazobčani. Cvetovi so večbarvni, beli, rožnati ali škrlatni, dvoustnati, nameščeni pa so v zalistnih pakobulastih socvetjih na zgornjem delu stebla ali na koncu stranskih poganjkov. Bazilika je prijetnega, začimbnega duha in okusa.

Nahajališče in pridelava: izvira iz subtropske Azije, vendar je razširjena po vsem svetu. Rada ima mediteransko podnebje, odgovarja pa ji tudi zmerno kontinentalno podnebje. Baziliko gojimo v humoznih, s hranili bogatih tleh, na zelo sončnem in zavetnem prostoru. Na mraz je zelo občutljiva, zato jo zalivamo samo s primerno ogreto vodo.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo celotno zel v času cvetenja, lahko pa pobiramo samo liste. Baziliko lahko obiramo dvakrat, vendar ima prva žetev veliko boljšo vrednost zdravilnih učinkovin. Bazilika cvete od junija do septembra.

Učinkovine: vsebuje eterično olje (linalool, cineol), čreslovine, flavonoide, kisle saponine, seme vsebuje nekaj sluzi. Vsebuje veliko kalija in kalcija in beta-karotena v naravni obliki.   

Uporaba: zel oziroma listi so uporabni za odpravljanje napenjanja, krepitev želodca in spodbujajo apetit. Bazilika ugodno deluje pri vnetju tankega črevesja in pri zastrupitvah v želodcu in črevesju. Zelo neznana je uporaba pri boleznih dihal, kljub temu pa dobro pomirja oslovski kašelj. V te namene si skuhamo čaj. Vzamemo čajno žličko posušene zeli in naredimo preliv. Pijemo ga neoslajenega, razen kadar gre za zdravljenje pljučnih bolezni, takrat mu lahko dodamo med. Nadalje pomaga neoslajen čaj tudi pri vnetju ledvic, pri pekočem seču in bolečem mokrenju.

Za vnetje ledvic se priporoča naslednja čajna mešanica:

• 50g brezovih listov,
• 50g listov bazilike.

Tinktura bazilike: liste bazilike se namaka v žganju, ta pripravek je uporaben kot obkladek, razredčen s prekuhano vodo pri vseh vrstah gnojnih ran, preprečuje pa tudi zastrupitev krvi.

Bazilika je priljubljena kuhinjska začimba. Drobno narezane liste dodajamo juham, solatam, mesnim in ribjim jedem. Listi so uporabni le sveži, postani izgubijo vonj.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: našo jezikoslovko Franjo zgodbe o zeliščih, ki jih najde, kar prevzemajo. Nič si ne more, da jih ne bi zapisala tudi za nas. Ena od njih pravi, da je po legendi po Kristusovem vstajenju, bazilika zrasla okoli njegovega groba, zato jo v grški ortodoksni cerkvi še vedno uporabljajo za pripravo vode, ki je blagoslovljena.

V Indiji poznajo zgodbo, da je gospod Krišna iz vejic bazilike tulsi naredil piščalko. Ko je nanjo zaigral, so prav vsa bitja doživela stanje popolne blaženosti in razsvetljenja. Njihova srca so se napolnila z radostjo in ljubeznijo, izginili pa so vsi spori in sovraštvo.

Simbolika: v Slovarju simbolov neumorna raziskovalka najde zanimive lastnosti te rastline, in sicer naj bi imeli listi bazilike čarobno moč, uporabljajo pa jih pri pripravi rdeče zdravilne vode, cvetovi oddajajo oster vonj. V centralnem Kongu liste bazilike uporabljajo pri odganjanju urokov in varovanju pred zli duhovi. Prikladni so tudi za zdravljenje ran, oteklin in modric.

Druge zanimivosti: bazilika si ime deli z mnogimi sakralnimi objekti, ki se prav tako imenujejo enako (npr. Bazilika Svetega Petra). Da to ni zgolj naključje, pričajo številni antični zapisi, ki začimbnico baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče. Indijci pravijo, da je ta rastlina popolnoma prežeta z božanskim bistvom, posvetili pa so jo najvišjim bogovom, to sta Višnu in Krišna. Ravno zato z njo na sodiščih prisegajo, da bodo govorili resnico, v Indiji pa imajo celo sveto baziliko, ki so jo poimenovali tulsi. Do nje se obnašajo kot do resnično svete rastline.

Zakonodaja: pri nas bazilika spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Kraški šetraj – Satureja montana L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Satureja (šetraj)

Sinonimi: čober, čuber, gorski šetraj, šatraj, šetrajka.

Botanične značilnosti in morfologija: soroden in zelo podoben vrtnemu šetraju. Je močno razvejan polgrm z rožnatimi ali vijoličastimi, 7–10 milimetrov velikimi cvetovi. Stebla so okrogla in nekoliko dlakava, listi so suličasti ali jajčasti, veliki do 2 centimetra in široki do 0,5 centimetra. Spodnji listi imajo številne žleze. Duh in okus rahlo spominjata na poper, zato ga je včasih v kuhinji velikokrat nadomestil. Zelo privlači čebele in čmrlje.

Nahajališče in pridelava: avtohtono raste tudi v Sloveniji, vendar izvira iz kamnitih, toplih leg v Sredozemlju. Posadimo ga lahko v skalnjak ali na gredice z zelišči. Je nezahtevna rastlina.

Deli in obdobje nabiranja: uporabljamo zel ali samo liste. Porezano zel povežemo v majhne snope in posušimo na zračnem podstrešju ali suhem senčnem prostoru. Posušeno shranimo v temnih in za zrak nepropustnih steklenih posodah. Cveti od junija do avgusta.

Učinkovine: za njegovo zdravilno delovanje so pomembna eterična olja, v katerih so karvakrol, cimol in fenoli. Učinkovanje kraškega šetraja je veliko močnejše od delovanja vrtnega šetraja, zato zmerno!

Uporaba: šetrajev čaj pomaga pri prebavnih motnjah, želodčnih in črevesnih krčih ter pri draženju na bruhanje. Pomirja vetrove in krče prebavnega trakta. Primeren je za čebele in je nepogrešljivo sredstvo pri čebelji griži, zato ga je dobro nasaditi okrog čebelnjaka. Čaj dajemo tudi domačim živalim pri slabi prebavi in raznih krčih.

Posadimo ga lahko tudi med fižol in čebulnice, saj odganja uši in muhe, fižolu pa izboljša okus.

Pojav rastline v jeziku: »Kraški šetraj vrača moško moč nazaj,« zapove Franja in obenem razmišlja, od kod se spomni teh besed. Na koncu izbrska, da tako o kraškem šetraju pravi star pregovor, saj naj bi bila ta rastlina tudi afrodiziak. Ravno zaradi tega ga v samostanih niso smeli uživati, so ga pa lahko gojili in prodajali.

Simbolika: kraški šetraj je simbol sreče ravno zaradi tega, ker je naravni afrodiziak in pomaga krepiti spolno moč.

Druge zanimivosti: v Evropi rastlini prav tako pripisujejo vlogo afrodiziaka. Deloval naj bi tako, da povečuje izločanje testosterona in hkrati preprečuje prezgodnji izliv pri moških. Deluje tudi na ženske, pri katerih krepi prekrvavitev maternice, kar pa v zreli nosečnosti ni priporočljivo, saj lahko sproži prezgodnji porod. Ravno zato šetraja nosečnicam ne priporočajo.

Zakonodaja: pri nas kraški šetraj spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadna melisa – Melissa officinalis L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Melissa (melisa)

Sinonimi: aselnica, citronasta melisa, čebeloperka, črniva, matičnik, maternjak, medeni list, medenka, osenika, oselnica, rojevnica, srčno zelje.

Etimologija: melisa izvira iz grške besede melissa, ki pomeni čebela. Jezikoslovka Franja poudari, da beseda kaže na to, da je bila tudi v preteklosti ta rastlina izredno priljubljena paša za čebele. V 16. stoletju so čebelnjake odišavljali z njenimi listi, saj je njen prijeten vonj spodbujal čebele, da so nabirale med. Melisa še danes krasi okolico marsikaterega čebelnjaka.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajnica, ki je zelo močno razraščena. Zraste do 70 centimetrov visoko in ima štirirobo steblo. Listi so nasprotni, jajčasti, na dolgih pecljih, pri robovih narezani in nekoliko dlakavi. Cvetovi so bledo do čisto beli in so v zalistnih vretencih. Razmnožuje se v glavnem preko korenin. Je dišavnega okusa in zelo prijetnega, značilnega vonja, ki je podoben limoninemu.

Nahajališče in pridelava: domovina melise so sredozemske pokrajine, kjer še danes raste v naravi. Gojiti so jo začeli Arabci, ki so jo preko Španije prenesli v vso Evropo. V srednjem veku je bila zelo razširjena po samostanih in kmečkih vrtovih. Zahteva suho zemljo in sončno lego, tla pa naj bodo bogata z organsko snovjo.

Deli in obdobje nabiranja: obiramo liste ali pa jo porežemo pri tleh in vso posušimo ter šele nato oskubimo liste. Sušiti jo moramo zelo skrbno, in sicer  v senci in se rastline čim manj dotikati, saj vsebuje veliko eteričnega olja. Posušena zel ne sme biti v stiku z kovino. Običajno cvete julija in avgusta, včasih tudi že prej.

Učinkovine: vsebuje grenčine, soli, čreslovine in zelo hlapno eterično olje, ki ima v sebi geraniol aldehid, citral in citronelal (ta daje nežni vonj po limonah).

Uporaba: melisa je bila cenjena rastlina že tisočletja nazaj. Najbolj cenjeno je melisino oz. karmeličansko žganje, podobne pripravke pa je možno dobiti še danes. Deluje pomirjajoče, poživi, po daljši telesni bolezni učinkuje krepilno.

Čaj je nadalje učinkovit pri živčnih srčnih boleznih, histeriji, napenjanju, želodčnih težavah in bruhanju na živčni podlagi, pri živčni depresiji, migreni, glavobolu.

Pri nespečnosti si lahko pripravimo naslednjo čajno mešanico:

• 50 gramov hmelja,
• 50 gramov baldrijana,
• 50 gramov melise.

Ta naravna mešanica se obnese bolje od skoraj vseh umetnih pripravkov in uspaval. Za pripravo tega čaja čajno žličko posušenih zeli prelijemo z vrelo vodo in na hitro odcedimo. Za močno nespečnost razredčimo 20 kapljic tinkture melise v pol kozarca vode in spijemo pred spanjem.

Melisin čaj je zdravilen tudi za čebele. V ta namen plitke posode, ki so napolnjene s čajem, postavimo pred čebelnjak. Svetuje se tudi pranje panja z melisinim čajem.

Pojav rastline v jeziku: »Kdor hoče biti srečen, naj goji rože – pesnik zase in trgovec za druge; kdor pa pomirjen, naj ne pozabi na meliso,« nam pravi Franja, ki je tako zatopljena v knjige, da pozabi povedati izvor teh besed, najverjetneje pa gre za ljudski pregovor.

Simbolika: Rimljani so meliso posvetili boginji lova Diani, saj tudi rastlina sama predstavlja čebele, ki so lovke na med.

Zakonodaja: pri nas melisa spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadna dobra misel – Origanum vulgare L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Origanum (origano)

Sinonimi: čober, boljmet, divji majaron, dobrovoljka, sušica, tošta, zavrta.

Etimologija: jezikoslovka Franja najde skope podatke, in sicer le to, da so Grki rastlino imenovali Orosganos, kar pomeni gorsko veselje, uporabljali pa so jo kot protistrup pri ugrizu kač in mrčesa, lajšali kašelj, nespečnost in napetost. Cenili so jo tudi Egipčani, saj upočasnjuje proces gnitja. Uporabljali so jo za razkuževanje ran in njihovo celjenje.

Botanične značilnosti in morfologija: razvejano, pri dnu olesenelo steblo, že pri bazi stebla nastavlja nove poganjke. Stebla so rdečkasta, močno dlakava, iz njih pa izraščajo nasprotno nameščeni koničasti celorobi listi jajčaste oblike. Zraste od 30 do 80 centimetrov visoko. Cvetovi so rdečerožnatega odtenka in so združeni v socvetja polkroglaste oblike, prijetnega začimbnega vonja in rahlo svežega, izrazitega okusa.

Nahajališče in pridelava: najdemo jo na svetlih robovih gozdov in grmovij, ob poteh in na suhih travnikih. Rada ima rahla kamnita tla. Pojavlja se po vsej Evropi kot samonikla rastlina, čeprav ima najraje suha tla. Je trajnica in nam bo na vrtu rastla na gredi z trajnicami ali v skalnjaku. Ni zahtevna, lahko pa ji vsako leto dodamo nekaj dobro zrelega komposta.

Deli in obdobje nabiranja: zel nabiramo tik pred cvetenjem ali na začetku cvetenja, dopoldan na suh in sončen dan. Naberemo jo skupaj s socvetji in jo celo posušimo. Nato osmukamo liste in socvetja. Hranimo jo v steklenih kozarcih, ki dobro tesnijo. Cveti od julija do septembra.

Učinkovine: vsebuje veliko eteričnega olja, ki ga v večini sestavljajo monoterpeni (cimol, karvakrol in timol), ima pa tudi veliko čreslovin in nekaj grenčin.

Uporaba: je cenjena medonosna rastlina. Čebele privablja s prijetnim vonjem in obilico nektarja v cvetovih. Uporablja se kot cenjeno zelišče ter začimbnica. Ljudje jo uporabljajo za čaj. Iz ene čajne žličke posušene zeli naredimo poparek za skodelico čaja. Pomaga pri želodčnih težavah, vzpodbuja tek, spodbuja delovanje jeter in žolčnika. Nadalje je čaj zdravilen pri kašlju in bronhitisu, preganja zaspanost (lahko ga uporabimo namesto rjave kave, vendar previdno in ne v prevelikih odmerkih).

Uporablja se kot začimbnica pri kuhi pečenk, paradižnikovih jedi in testenin, solatah in enolončnicah.

Iz dobre misli izdelujejo eterično olje, ki naj bi pomagalo pri okužbah dihal, prebavil in sečil. Prav tako naj bi pospeševalo celjenje ran, razjed, aken in opeklin.

Proti revmatičnim bolečinam, bolečinam med menstruacijo in glavobolu si lahko pripravimo mazilo po naslednjem postopku:

Del zelišča (npr. 100 g sveže zeli) namakamo v petih delih osnovnega olja (npr. oljčno olje), ki je ogrevano v vodni kopeli – namakamo 90 minut. Po potrebi rahlo vtiramo v čelo ali na obolelo mesto. Masažno olje lahko pripravimo tudi tako, da 10 mililitrom osnovnega olja dodamo 3 kapljice eteričnega olja.

Za sproščanje kože in živcev in za sprostitev celotnega telesa lahko pripravimo tudi kopel. V pol litra vrele vode vsujemo 100 g posušene zeli in pustimo pokrito 15 do 20 minut. Nato ta izvleček dodamo vodi za kopel.

Druge zanimivosti: po ljudskem verovanju je šop navadne dobre misli v hiši odganjal zle duhove in čarovnice, pa tudi uroke, njeno vejico pa so ponekod dekleta pripela fantom, ki so odšli v vojsko.

Zakonodaja: pri nas navadna dobra misel spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadna črna meta – Marrubium vulgare L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Marrubium (meta)

Sinonimi: klaš, somrak, sumrak.

Etimologija: ime rastline izhaja iz grške besede mintha. Franja predpostavlja, da je beseda najverjetneje izposojenka iz nekega izgubljenega mediteranskega jezika.

Botanične značilnosti in morfologija: črna meta je 30 do 50 centimetrov visoka trajnica z vretenasto korenino. Steblo se pri dnu razraste in je topo, s štirimi robovi. Skupaj z listi tvori puhasto-dlakavo strukturo, v mladosti belo-dlakavo. Listi so pecljati, neenakomerno narezani, nagubani in po spodnji strani rahlo dlakavi. Cvetovi so nameščeni v navideznih vretencih v zalistju, so kratkopecljati in jih je veliko. Vonj je rahel, svojevrsten. Okus je aromatičen, nekoliko oster. Ima pridih po balzamu in rahlo greni.

Nahajališče in pridelava: prvotna domovina črne mete sta osrednja Azija in Sredozemlje, vendar je že od srednjega veka razširjena po vsej Evropi. V Sloveniji raste na Primorskem, v Istri in na južnem Notranjskem. Pojavlja se na revnih travnikih, po suhih pašnikih in puščah, uspeva pa tudi ob vaških poteh in grobljah. Rada ima tla, pognojena z dobro preperelim gnojem, ampak se zadovolji tudi z revnimi tlemi. Primerna je tudi za skalnjake, čeprav ji moramo nameniti nekaj več vode.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo cvetočo zel brez korenin in jo posušimo v senci. Posušeno zel oskubimo ter jo shranimo v steklenih posodah, ki dobro tesnijo. Cveti od junija do septembra.

Učinkovine: vsebuje grenko snov marubin, eterična olja, čreslovine, smole, veliko soli, maščobe, vosek in sluzi. 

Uporaba: sok, iztisnjen iz svežih listov in pomešan z medom, velja za slovito zdravilo proti vsem pljučnim boleznim. Čaj je uporaben pri kroničnem vnetju grla, slabokrvnosti, splošni telesni oslabelosti, deluje na boljše izločanje žolča, vpliva na povečanje teka in stabilizira preveliko zaprtje ali preveliko izločanje blata.

Ženskam pomaga pri mesečnem perilu, predvsem tistim, ki so bledične ali slabotnejše. Omeniti pa velja tudi, da odlično pomaga pri zdravljenju srca, in sicer pri nepravilnem utripu. Za isti namen si lahko pripravimo tudi tinkturo ali izvleček, ki odlično pomaga pri živčnem ali nemirnem utripanju srca. Čaj pripravimo kot preliv, čajno žličko za skodelico čaja. Pripravek, ki je namenjen zdravljenju pljučnih bolezni, lahko sladimo z medom, drugače ga pijemo neoslajenega. Spijemo dve do tri skodelice na dan. Čaj se pri kožnih boleznih uporablja tudi za zunanje kopeli.

Ostale zanimivosti: po legendi je bila Meta sprva nimfa in Plutonova ljubica. Ko je njegova žena Persefona odkrila skrivno razmerje, je v izbruhu jeze začarala tekmico v nizko rastlino, ki se da poteptati. Pluto ni mogel razveljaviti začaranosti, lahko jo je le omilil, zato je obdaril meto s sladkim vonjem, da zadehti vsakič, ko se njeni listi zmečkajo.

Zakonodaja: pri nas navadna črna meta spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Okroglolistna meta – Mentha × rotundifolia Huds.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Mentha (meta)

Sinonimi: klaš, somrak, sumrak.

Etimologija: ime rastline izhaja iz grške besede mintha. Franja predpostavlja, da je beseda najverjetneje izposojenka iz nekega izgubljenega mediteranskega jezika.

Botanične značilnosti in morfologija: ima karakteristike navadne črne mete, vendar se od nje značilno razlikuje po okroglastih listih, ki so tudi zgoraj močno poraščeni z kratkimi dlačicami. Listi so močno nagubani ter svetlo zeleni. Steblo je štirirobo, tudi močno dlakavo. Vonj je odvisen od križanca – od vonja po jabolkih, do vonja poprove mete. Okus po meti je izrazit, rahlo balzamičen in dokaj oster.

Nahajališče in pridelava: domovina mete je severna Afrika, ter zahodna Azija ter mediteranski deli Evrope. Rada ima suhe travnike in pašnike. Pojavlja se ob poteh in puščah, lahko pa jo uspešno gojimo na vrtu. Prenaša polsenčne do sončne lege. Primerna je za nasaditev na cvetlično gredo, gredo s trajnicami, zasaditev v skalnjak ali pa na robove zelenjavnih gred – v tem primeru pazimo, da se podzemni del ne razraste preveč, saj lahko postane nadležen plevel.

Deli in obdobje nabiranja: največjo zdravilnost imajo listi, ki jih nabiramo tik pred in med cvetenjem. Posušimo jih na suhem, v senci in shranimo v steklenih, nepredušno zaprtih kozarcih. Cveti od junija do septembra.

Učinkovine: zel vsebuje grenčine, eterična olja, čreslovine, soli, rastlinske sluzi, vosek in smole.

Uporaba: uporablja se podobno kakor črna meta, vendar ima še antiseptične lastnosti, protivnetno delovanje, v obliki čaja pa je primerna za spiranje oči. Žvečenje listov osveži zadah, na tak način tudi preprečuje vnetja ustne votline. Čaj lahko pri istih težavah tudi grgramo. Pospešuje delovanje jeter in sproščanje žolča.

Ostale zanimivosti: po legendi je bila Meta sprva nimfa in Plutonova ljubica. Ko je njegova žena Persefona odkrila skrivno razmerje, je v izbruhu jeze začarala tekmico v nizko rastlino, ki se da poteptati. Pluto ni mogel razveljaviti začaranosti, lahko jo je le omilil, zato je obdaril meto s sladkim vonjem, da zadehti vsakič, ko se njeni listi zmečkajo.

Zakonodaja: pri nas okroglolistna meta spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadni lapuh – Tussilago farfara L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Tussilago (lapuh)

Sinonimi: arpinc, jurjovka, konjska stopinja, kopačica, lapušček, lejpe, lepenik, lepenje, lepiš, lupinec, oslova stopinja, podbel, podbelek, repuh, stipor, svinjarica, štipor.

Etimologija: jezikoslovka Franja v etimološkem slovarju najde zanimiv izvor imena te rastline, in sicer je izpeljano iz besede lop, ki prvotno pomeni list, saj ima ta rastlina razmeroma velike liste.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajnica, ki ima močno korenino in podzemne pritlike. Spomladi se sprva pokažejo bela, z luskolisti pokrita cvetna stebla, ki zrastejo do kakšnih 15 centimetrov višine in nosijo en rumen cvetni košek. Listi so v času cvetenja še v zemlji in se razvijajo šele, ko plodovi že dozorevajo. Pritlični listi so podkvasti in pecljati, grobo nazobčani in sivopolsteni na spodnji strani. Listi so trpkega, grenkega, sluznatega okusa z rahlim vonjem. Cvetovi dišijo po medu in imajo podoben okus listom.

Nahajališče in pridelava: rad ima vlažna, glinasta ali ilovnata tla in zelo sončno lego. Pojavlja se na golih brežinah ob železnicah in ob vodah.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo cvetje (marec in april) ter listje (prva polovica junija), in sicer samo rastlino iz sončnih ležišč, saj vsebuje veliko več učinkovin. Rastlina cvete marca in aprila.

Učinkovine: cvetovi in listi imajo veliko rastlinskih sluzi. Vsebujejo še čreslovine, grenčino, eterično olje, inulin in rudninske snovi.

Uporaba: za čaj uporabljamo mešanico cvetja in listov. Lapuh je rastlina, ki pomaga zoper vse slabosti v prsih, v tem so si bili enotni vsi zeliščarji in priznani zdravilci od praveka do danes. Pomaga pri vnetjih in jih zaustavlja, če so se razvila. Odpravlja sluz, nabrano v dihalnih poteh, in izboljšuje izkašljevanje. Čaj se uporablja za popolnoma vse pljučne bolezni različnega izvora.

Listi in cvetovi lapuha so prav tako cenjeni, ker čistijo kri in se uporabljajo za zdravljenje skrofuloze. Za obkladke in zunanjo uporabo liste zmečkamo in jih polagamo na vnete vene, golenske razjede, opekline, vnetja in otekline. Za čaj vzamemo dve čajni žlički zeli na eno polno skodelico vode in naredimo preliv. Čaj osladimo z medom in popijemo dve do tri skodelice na dan.

Čaj za izkašljevanje si lahko pripravimo iz naslednjih sestavin:

• 50 gramov lapuhovih listov in cvetov,
• 50 gramov drobnocvetnega lučnika,
• 50 gramov pljučnika in
• 50 gramov ozkolistnega trpotca.

V ljudskem zdravilstvu se lapuh uporablja za pripravo sirupa, ki je namenjen za zdravljenje pljučnih bolezni. Pripravimo ga na opisan način:

V lončen lonec izmenjujoče polagamo plasti lapuhovih listov in neprečiščenega ekološkega sladkorja. Čez noč pustimo lonec stati, da se vsebina posede. Postopek nadaljujemo iz dneva v dan, dokler ni lonec poln. Nato ga dobro zapremo z dvema do tremi polami močnega pergamentnega papirja ali drugo pokrovko in izberemo mesto nekje na vrtu, kjer nihče ne hodi. Izkopljemo globoko jamo, vanjo položimo lonec, ga pokrijemo z leseno desko in zasujemo z zemljo. Po 8 tednih počivanja je sirup pripravljen. Skozi laneno krpo ga precedimo, pasteriziramo in zapremo v dolgovrate steklenice. Jemljemo ga po potrebi po čajnih žličkah, večkrat na dan.

Mlade liste lahko dodajamo spomladanskim solatam.

Rastlina v ljudskem in umetnem slovstvu:

»Ob ilovnatih bregovih naših potokov, rek in jezer, kjer navadno rastejo vrbe raznih vrst in razne velikosti, zbira se spomladi vaška mladina, ali ne zavoljo rumenih cvetov, ki so pririli iz ilovice, ampak zaradi nekega drugega imenitnega opravila. Prav živo se namreč spominjajo zadnje vigredi, ko so se tudi takrat shajali otroci in si izdelovali piščali. Da se navada ne pozabi, kar bi bilo seveda velika škoda, sešli so se tudi letos in prav urno majijo gladke veje, da si naredi vsak svojo piščalko. Zdaj pa v vas, kjer je treba pokazati, da še niso pozabili stare navade piskanja. Rastline pa, po kateri so neusmiljeno teptali in jo zbili v tla, te jim ni bilo mar; še zmenili se niso zanjo. Tudi mi bi jo pustili v miru, da je nedolžna povsod, kakor tu ob potoku. Ali naseli se prav rada na vlažni obdelani zemlji, kjer je zelo nadležna in škodljiva. Lapuhu pravijo tudi /…/« bere Franja iz Cilenškove knjižice o lapuhu. Ker je zelo zatopljena v branje, jo raje pustimo in poglejmo, kaj je še izbrskala o tej koristni rastlini.

Druge zanimivosti: pitje večjih količin napitkov iz lapuhovih listov lahko vodi v kronično zastrupitev, zato lapuhov čaj pijte največ deset dni z vsaj trimesečno prekinitvijo.

Zakonodaja: pri nas lapuh spada v kategorijo Z, kar pomeni, da ga dobimo v lekarnah brez recepta.

Pehtran – Artemisia dracunculus L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Artemisia (pehtran)

Sinonimi: betram, dragoncel, estragon, koslač, lilica. liličnjak, pehtram, torkanj.

Etimologija: beseda pehtran je prenesena iz nemščine, iz besede Berchtram oziroma Bertram.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajnica, ki zraste do 150 centimetrov visoko. Steblo je zelo razraslo in drži cele, suličaste, pernatožilnate, rahlo napiljene liste. Ima majhne rumene, kroglaste cvetne koške, ki so povešeni. Razmnožuje se predvsem preko koreninskih izrastkov. Diši lepo aromatično in je prijetnega dišavnega okusa.

Nahajališče in pridelava: obožuje sonce, senco, hlad in vlago pa slabše prenaša. V južni Evropi je samonikel, pri nas ga gojimo kot začimbnico in dišavnico v vrtovih. Uspeva tudi v vzhodni Evropi in zahodni Aziji. Ni zahtevna rastlina in ji na vrtu odmerimo normalno vrtno zemljo z veliko sonca. Je trajnica, tako da upoštevajmo, da bo nekaj let na istem mestu.

Deli in obdobje nabiranja: žanjemo celotno rastlino in jo dobro posušeno zrežemo in shranimo v temnih steklenih kozarcih. Cveti od maja do julija, odvisno od rastišča.

Učinkovine: iz svežih cvetnih popkov se pridobiva eterično olje pehtrana, vsebuje pa še grenčine, čreslovine in organske kisline.

Uporaba: je zelo dobro zdravilo za spodbujanje teka po daljši bolezni, ki telo izčrpa in se tek nikakor noče vrniti. V ta namen si pripravimo čaj iz pol čajne žličke posušene zeli za eno skodelico napitka. Na dan popijemo eno do dve skodelici. V ljudskem zdravstvu je pehtran cenjen pri raznih katarjih, za pospešeno izločanje seča, pri slabem delovanju ledvic. Kot začimba se uporablja pri solatah, vlaganju kumar, za pripravo zeliščnega kisa ter za omake in ribje jedi.

Druge zanimivosti: prve zapiske o kulinarični rabi pehtrana jezikoslovka Franja odkrije šele v 9. stoletju, saj je zelišče prej veljalo kot zaščitnik pred kačami in zmaji. V srednjem veku so ga v Franciji poznali kot zmajevo zelišče, saj so z njim zdravili ugrize kač in drugih plazilcev. Popotniki in romarji v Angliji so si z njim lajšali težave pri utrujenih nogah. Pehtran so dajali v obuvala, da je zmanjševal utrujenost, rahlo antiseptično učinkovanje pa je preprečilo okužbe stopal. V Evropi ga je pred koncem 13. stoletja prvič omenil Italijan Simon Genuesis.

Zakonodaja: pri nas pehtran spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Prava kamilica – Chamomilla recutita (Matricaria chamomilla) L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Chamomilla (kamilica)

Sinonimi: gamilica, gomilce, gomoljica, hermanek, kamenika, kamilca, kumilica, maternik, mrvca, rumenek, vonjavka.

Etimologija: Franja se v nadaljevanju zelo potrudi, da nam na olajšan način razloži nastanek imena te rastline, in sicer je prevzeto in prilagojeno preko nemške besede Kamille, ki je nastala iz grške besede khamaime¯lon s pomenom kamilica. Beseda je sestavljena iz grške besede khamai, ki pomeni na zemlji oziroma pri tleh, in me¯lon, ki pomeni jabolko. Jezikoslovka na koncu zaključi, da kamilica dejansko pomeni, da je to pri tleh rastoče jabolko.

Botanične značilnosti in morfologija: je enoletna rastlina, ki zraste od 20 do 50 centimetrov visoko. Steblo je zelo razraščeno. Listi so dvakrat pernato deljeni, segmenti listov (lističi) pa so nitasti, ozki. Cvetni koški imajo dolgo cvetno steblo in sestojijo iz rumenih cevastih cvetov v sredini in so obrobljeni z belimi, navzdol omahlimi, jezičastimi cvetovi – ti se ob dežju in po oploditvi povesijo. Ima značilen dišaven, balzamičen in prijeten vonj. Prav takšnega je tudi okusa, le da nekoliko greni.

Nahajališče in pridelava: je značilna rastlina za srednjo Evropo, prav tako se pojavlja v Aziji in južni Afriki. Rada raste med žitom in je za kmeta neljub plevel. Pojavlja se tudi na krompiriščih, repiščih in deteljiščih. Na intenzivno obdelanih njivah, kjer se uporablja fitofarmacevtska sredstva, počasi izginja. Najbolj zdravilna je prav kamilica nabrana na njivi, zato za nabiranje izberemo ekološko obdelane njive in travnike, lahko pa jo tudi gojimo. Kamilico vsako leto znova zasejmo na zeliščno gredo ali med cvetlice, tudi na robove gred z zelenjavo, kjer ugodno deluje na sam posevek. Če korenje zalivamo s blagim kamiličnim čajem, bo pridelek večji in korenje okusnejše. Čaj kamilice deluje na vrtu kot rahlo doziran baker (škropimo samo na dneve, ko je temperatura višja od 10 °C). Posejemo jo avgusta – raztrosimo po površini gred (zelo majhno seme) in samo narahlo prerahljamo gornji sloj zemlje. Gredam, kjer bomo gojili kamilico, lahko eno rastno sezono prej dodamo dobro preperel kompost. Kamilice ni nikoli preveč!

Deli in obdobje nabiranja: za nabiranje so primerni cvetni koški rastline, pa tudi cvetni popki, zgornji deli stebla in mehki listi. Največ zdravilnih učinkovin pa vsebujejo komaj odprti cvetni koški. Kamilico nabiramo v dopoldanskih urah, ko je sonce močno in vreme suho. Posušimo jo skrbno v senci in se posušene zeli čim manj dotikamo. Le skrbno posušeno in shranjeno zelišče bo imelo dobre zdravilne lastnosti. Hranimo jo v nepredušnih steklenih kozarcih, kamor vlaga ne more. Cveti od junija do avgusta, večkrat tudi do septembra.

 Učinkovine: eterično olje (matricin, ciklični seskviterpeni), flavonoidi, kumarini in polisaharidi. Vsebuje tudi nekoliko grenčin, organskih kislin, fosforne kisline, zmes stearinske, palmitinske in linolne kisline, salicilne kisline, voska in smole. Za zdravilno delovanje kamilice je pomembno medsebojno delovanje opisanih snovi.

Uporaba: zdravilnim lastnostim kamilice skoraj ni konca in ne kraja. Omenimo samo čaj, ki se uporablja kot topel obkladek za vse vrste ran in kožnih bolezni, ki nastanejo na podlagi vnetja (otekline, tvori, čiri, gnojne razjede, bule …). Pri katarju žrela in vnetju sluznic bomo z grgranjem močnega čaja hitro dosegli vidne rezultate. Pri vnetju ušes si pomagamo s toplimi kamiličnimi obkladki, za zdravljenje zobobola ali vnetij ustne votline pa izpiramo usta s toplim čajem.

Je eno izmed najboljših zdravil za ženske in otroke. Kamilica deluje pomirjajoče in blaži bolečine. Zelo primerna je za vse živčne pojave, pri razdražljivosti, preobčutljivosti imunskega sistema, revmatizmu, nespečnosti in preutrujenosti.

Brez kamilice si ne znamo predstavljati, kako bi zdravili katerokoli bolezen želodca ali črevesja, saj je tudi za te nadloge popolna zel. Pitje čaja pomaga pri želodčnih in črevesnih krčih, vnetju debelega črevesa, pri prebavnih motnjah (zaprtju ali prehitri prebavi), pri vnetju tankega črevesja, odpravlja pa tudi pline in blaži vnetja želodčne ali črevesne sluznice. Prav tako pomaga pri vnetjih ledvic, ki jih rahlo razkuži, brez draženja. S pomočjo kamilice lahko odpravljamo tudi težave z jetri in žolčnikom ter s težkim in bolečim uriniranjem. Močne, gorke obkladke uporabimo tudi pri kožnem raku.

Za zunanjo uporabo, v namen odpravljanja bolečin in krčev ter vsesplošnega poživljajočega učinka, si lahko pripravimo kamilično kopel:

Pol kilograma svežih kamilic zavremo v 5 litrih vode in pustimo pokrito 10 minut. Takšen izvleček lahko precejen dodamo kopeli.

Kamilica je že tako dolgo uporabljana zel, da se ljudska uporaba skoraj popolnoma sklada z znanstveno-medicinsko uporabo.

Za masaže in krepitev slabotnih udov si lahko pripravimo kamilično olje. Suhe kamilice namočimo v osnovno olje ter pustimo počivati 3 do 5 tednov na sončnem mestu. Kamilico s pridom uporabljamo tudi za zdravljenje obolele živine saj delujejo protivnetno in blažijo krče. S čajem lahko živalim umivamo tudi rane.  

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu:

 »Perziške kamilice. Gotovo so naši bralci že dosti slišali, pa tudi brali od nekega perziškega praha ali perziške štupe, ktera slovi po svetu, da pokonča mole in muhe, mravlje in stenice, uši in bolhe, z eno besedo: vse živali, ki spadajo v versto insektov ali merčesov. /… / Doma ji pravijo »bolhja trava«, tudi »bolhja smert«. /…/ Ker se je kmali pokazalo, da ima ta rastlina res veliko moč v sebi, pokončati nadležne merčese, so začeli tergovci kmali barantati s tem prahom, kterga – čeravno je drag – pod imenom »perziškega« ali »kaukaškega merčesnega prahu« povsod veliko spečajo. /…/« 

Simbolika: rastlino so cenili in poznali že stari Grki. Germani so jo posvečali Baldurju, ki je bog svetlobe, lepote, sreče in ljubezni. Če je kamilica nabrana na šentjanževo, ki je tudi praznik Baldurja, naj bi imela posebno moč. Tudi v srednjem veku so verjeli v čudežne lastnosti kamilice, s katerimi je moč prepoznati čarovnice. Prepoznali so jih tako, da so pod strop obesili šopke kamilic in če so šopki zanihali, ko je v sobo vstopila ženska, je bila proglašena za čarovnico.

Druge zanimivosti: že leta 1570 je sloviti zeliščar Hieronymus Bock zapisal, da je kamilica najboljši zdravnik in da človek boljšega zdravila, kot je ta cvetlica, ki jo lahko uporabljamo pri skoraj vseh boleznih, nima.

Zakonodaja: pri nas kamilica spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadni vratič – Tanacetum vulgare L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Tanacetum (vratič)

Sinonimi: abrača, abrata, črvinjak, črvinjek, glistinica, goliček, mišji rep, pleničica, povratič.

Etimologija: beseda je izpeljana iz hrvaške besede vratiti, ki pomeni vrniti.

Botanične značilnosti in morfologija: je zelnata trajnica s pokončnim steblom, ki je v zgornjem delu razvejano. Listi so v obrisu jajčasto-suličasti in so pernato deljeni. Listne krpe imajo nažagan rob. Rumeni koški oz. socvetja se oblikujejo na koncu poganjkov in so do centimeter veliki. Značilnost vratiča je, da jezičasti cvetovi manjkajo in socvetje tvorijo le cevasti cvetovi. Ima grenak okus in je zelo aromatičnega vonja.

Nahajališče in pridelava: prvotna nahajališča vratiča so bila v Iranu in Turkestanu (danes del osrednje Azije). V Sloveniji se največkrat pojavlja proti notranjosti in vzhodu države, na robovih gozdov in cest, živih mej, na posekah, rečnem produ, nabrežjih, skalnatih krajih. Vratič ima rad sončno lego in zmerno pognojena, prodnata, peščena do ilovnata tla.

Deli in obdobje nabiranja: eteričnega olja je največ v cvetovih. Za zdravilne namene je uporabna tudi celotna posušena zel, ampak brez korenin. Liste vratiča se lahko dodaja solatam, omletam, pecivu itd. Vratič cvete od junija do septembra.

 Učinkovine: borneol, kafra, eterično olje (tujon, beta-tujon), grenčine, čreslovine.

Uporaba: tujon in njegovi derivati so strupeni samo, če niso prekuhani oz. je rastlina sveže nabrana in direktno uporabljena za čaj. Sodobna medicina eteričnega olja in zeli same ne priporoča za zdravljenje, saj količina tujonov v rastlini niha od rastišča do rastišča, razlika med zdravilnim in strupenim odmerkom pa je majhna.

Ljudska medicina vratič od nekdaj uporablja za preganjanje trebušnih in črevesnih zajedavcev, izžene vetrove in miri prebavne krče. Poveča prekrvavljenost spodnje polovice trupa, zato pri ženskah uspešno odpravlja zastalo mesečno perilo.

 Zel se uporablja kot poparek, gram do dva grama droge največ trikrat na dan v obliki čaja. Ta odmerek se nikakor ne sme preseči, kvečjemu ga znižamo.

Iz vratiča lahko naredimo tudi prevretek za izpiranje delov telesa, kjer nas daje močna srbečica.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: znano je, da je vratič zelo učinkovit pri preganjanju glist, kljub temu pa jezikoslovka Franja ob raziskovanju najde zanimiv primer iz Nemčije, kjer so dobili eterično olje vratiča in so ga destilirali iz cvetov navadnega vratiča s pomočjo vodne pare. Zdravilec, tam znan kot heilpraktiker, je pomotoma predpisal zmes 10 gramov, namesto največ gram eteričnega olja vratiča v 30 gramih ricinusovega olja. Teh kapljic je pacient najverjetneje vzel več kot 10 in to že kar pri zdravilcu, saj je po nekaj minutah doživel napad krčev, podobno kot pri epileptičnem napadu. Obnemoglega so nemudoma prepeljali na bližnjo kliniko, kjer so ga zdravili kar dva meseca, posledice zastrupitve pa so bile vidne še dve leti. Ocenjuje se, da je smrtni odmerek eteričnega olja iz cvetov navadnega vratiča med 15 in 30 grami.

Simbolika: vratič ima po ljudskem verovanju čudežno moč, ki popotniku omogoča vrnitev, zato so imeli navado, da so ga utrgali pred začetkom poti.

Zakonodaja: pri nas navadni vratič spada v kategorijo Z, kar ga uvršča med registrirana zdravila, ki se lahko izdajajo brez recepta.

Navadni rman – Achillea millefolium L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Achillea (rman)

 Sinonimi: arman, armana, erman, hrman,jermanec, jezičec, kačjek, korocelj, kunica, mezinec, oškerc, oškrec, purečjak, raja, repiček, ribica, rmanec, romancvet, ruja,skokotec, skoreca, skorocel, škoreca, škoreča, škorocelj, škrebec, škrobot, škrokotec, škrot, škrotovec, zavrelčec, zavrelec.

 Etimologija: jezikoslovka Franja pojasnjuje, da je rman dobil ime od podobne pasje kamilice, ki ima ime Camomilla romana in pomeni rimska kamilica. Mnogi napačno mislijo, da je rman dobil ime, ker je rumen.

Za rodovno ime Achillea Franja pravi, da ga je rastlina dobila po legendarnem grškem junaku Ahilu, ki naj bi ravno z rmanom zdravil rane svojih vojakov. Svojo vojaško hrabrost in neranljivost je Ahil dobil tako, da si je natrl telo z rmanom, namazal si ni le desne pete in to je bilo na koncu zanj usodno. Vrstno ime millefollium pa pomeni tisočerolistni, kar se nanaša na zgradbo listov. Listne krpe so namreč tako globoko deljene, da izgledajo kot mnogoteri drobni listki.

Botanične značilnosti in morfologija: rman je trajnica, ki ima plazečo korenino, iz katere zgodaj spomladi poženejo pritlični listi, pozneje pa še steblo. Steblo je valjasto, strženasto, gladko, golo ali dlakavo. Rastlina zraste od 10 do 80 centimetrov v višino. Sprva nosi svetle liste, ki pa pozneje temno pozelenijo. Listi stebla imajo kratek pecelj, so suličaste oblike in so dva ali trikrat pernati. Na vrhu stebla so socvetja, eno ali več, ki so sestavljena iz tisočih samostojnih malih cvetov. Socvetja so češulje iz majhnih cvetnih glavic, te pa imajo bele, rožnate ali škrlatne jezičaste cvetove. Listi in cvetovi dišijo zelo nežno in dišavno. Rman je trpkega, rezkega in dišavnega okusa.

Nahajališče in pridelava: najdemo ga po vsej Evropi do polarnega pola. Njegova prvotna domovina so Evropa, severna Azija in Kavkaz. Raste vse do nadmorske višine 2500 metrov. Pojavlja se po mejah, na travnikih, pašnikih, ob njivah in poteh, na sončnih posekah, posamično ali v skupinah po več rastlin. Rman lahko posadimo na vrtu, izberemo mu sončno lego ter z dobro preperelim kompostom pognojeno gredico. Lahko ga nasadimo tudi na gredo s trajnicami ali med zelišča.

Deli in obdobje nabiranja: od konca junija pa do konca avgusta nabiramo nadzemne dele v cvetju. Nabiramo lahko tudi samo cvetove, saj le-ti držijo največ zdravilnih učinkovin. Zdravilna je celotna zel. Rman dobro posušimo in zapremo v steklene kozarce ter ga spravimo na temno mesto. Posušenih cvetov se ne dotikamo, temveč za to uporabljajmo stekleno, keramično ali leseno žlico. Cveti od maja do oktobra oziroma do prve slane.

Učinkovine: v rmanu se nahaja alkaloid ahilein, proazulenska grenčina ahilicin. Nadalje rman vsebuje seskviterpenske laktone, flavonoide in njihove glikozide, fenolne kisline, polialkine, okoli 3–4 % čreslovin, sterole, sladkorje, maščobne kisline, kumarine, minerale, inulin, aminokisline, glikoproteine, akonitinsko in izovalerijansko kislino.

Uporaba: le redko katera rastlina, razen kamilice, vsebuje toliko zdravilne moči in učinkovin kakor rman. Zaradi dobre vsebnosti grenčin je v prvi vrsti odlično zdravilo pri želodčnih in črevesnih boleznih. Pomaga pri neješčnosti, vnetjih debelega črevesja ali želodčne sluznice, krčih prebavnega trakta, odpravlja vretje v črevesju, napenjanje, spodbuja delovanje črevesnih žlez, pomaga, kadar smo zaprti.

Rmanov čaj je odlično zdravilo proti zastoju vode v telesu in motnjam v jetrih, miri tudi žolčne krče. Spodbuja delovanje ledvic, zaradi česar prihaja do večjega izločanja seča, vendar brez draženja ledvic. Zaradi ustrezno urejenih prebavil pride tudi do izboljšanja pretoka krvi, posledično se okrepi tudi srce. Redno uživanje sveže iztisnjenega rmanovega soka (nikakor ne sme vreti!) pomaga zdraviti ali celo ozdraviti bolečine zaradi okvare srčne mišice in celo angine pektoris.

Rman dobro ureja tudi raznorazne notranje krvavitve (krvavi izmeček, zlata žila, krvavitve iz ledvic, danke in nosu). Odlično deluje na krvotvorne organe, pomaga tudi ženskam pri urejanju mesečnega perila.

Rman je izredno zdravilo tudi za sečne organe. Zdravi katar mehurja, bolezensko tiščanje na vodo in kadar bolnik moči posteljo. Za zdravljenje teh bolezni si lahko pripravimo naslednjo čajno mešanico:

• 100 gramov rmana in
• 30 gramov arnikovega cvetja.

Uporabljamo polno čajno žličko rmana za skodelico vode v prelivu. Čaj se pije neoslajen, po požirkih in eno uro pred spanjem.

Pri boleznih dihal, pri kašlju, bronhialnem katarju, gripi, bronhitisu odlično deluje topel rmanov čaj z medom v naslednji čajni mešanici:

• 100 gramov rmana,
• 50 gramov pljučnika,
• 50 gramov ozkolistnega trpotca,
• 25 gramov slezovih korenin in
• 25 gramov žajblja.

Čaj pripravimo po zgoraj napisanem postopku in dodamo žlico medu v topel pripravek, nikakor ne vroč. Popijemo tri do štiri skodelice na dan po požirkih.

Rman se odlično obnese tudi za zunanjo uporabo, pri celjenju čirov in ran. Prevretek iz rmana lahko uporabimo za obkladke pri razpokanih rokah, pri ranjenih prsnih bradavicah doječih mater, za zdravljenje luskavice. Kot kopel ali ohlajen prevretek se lahko uporablja za živčne motnje in nervozne ljudi, v ta namen mu lahko dodamo kamilico.

Rmanov čaj pripravimo tako, da eno do dve čajni žlički prelijemo s kropom in pustimo stati do 5 minut, nato odcedimo. Popijemo po požirkih od dve do štiri skodelice na dan. Čaja za želodčne in črevesne bolezni ne smemo sladiti.

Rman se uporablja tudi v živinozdravstvu, in sicer kot čajni preliv za zdravljenje napenjanja in krčev pri govedu, konjih, ovcah. Mladi odojki, ki imajo obolelo črevesje se hitro pozdravijo z rmanovim čajem, ki jim ga moramo vlivati. Daje izredno krmno vrednost in zdravilnost ostali krmi in ga ni nikoli preveč.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: zgodba o Veroniki in rmanu je jezikoslovki Franji zelo zanimiva, zato jo želi predstaviti tudi nam. Pripoveduje o bratu in sestri, ki živita skupaj. Rman želi Veroniko, ki je na robu z močmi in voljo do življenja, spraviti v boljše stanje in jo prigovarja, naj se potrudi, a ga Veronika zavrača. Nato se razbesni huda nevihta. Če te zanima, kaj se z njima zgodi, si poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Druge zanimivosti: rmanu so pripisovali tudi nadnaravne lastnosti, tako so na Kitajskem njegova posušena stebla uporabljali za napovedovanje prihodnosti. Ljudje verjamejo, da tudi varuje in navdaja s pogumom, zato se uporablja pri ljubezenskih čarih, če ga nosimo s seboj, in pritegne pozornost ljudi, ki si jih najbolj želimo srečati. Prav tako pa ima zmožnost obdržati par skupaj 7 let in je zato navada, da se mladoporočencem podari ljubezensko vrečko rmana.

Čaj iz cvetov se pije za izboljšanje psihičnih moči, poparek iz rmana pa naj bi pomagal tudi pri odpravljanju plešavosti.

Zakonodaja: pri nas navadni rman spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Pegasti badelj – Silybum marianum (L.) Gaertner.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Silybum (badelj)

Sinonimi: bodeča neža, bodičnica, bodik, marijin osat, ostropec.

Botanične značilnosti in morfologija: pegasti badelj je do 2 metra visoka rastlina. Ima pokončno steblo z bodečimi listi, z belkasto obarvanimi žilami. Ima značilno socvetje rožnatovijolične barve. Rastlina je dobesedno posuta z iglicami, zato moramo biti pri obiranju semena zelo pozorni in imeti primerno delovno obleko ter rokavice. Vonj sveže mletih plodov spominja na vonj kakava.

Nahajališče in pridelava: prvotni domovini pegastega badlja sta južna Evropa in Azija. Samonikel se na teh območjih pojavlja podivjan ob robovih poti, na železniških nasipih in nasploh po sušnih, neobdelanih, odcestnih in kamnitih tleh. Ker se zelo razbohoti in je celoten posut z iglicami, se priporoča, da se ga sadi na posebej izbranih mestih oziroma da se mu nameni posebno gredo.

Deli in obdobje nabiranja: zdravilno je seme, ki dozori jeseni po cvetenju. Rastlina cvete od junija do septembra. 

Učinkovine: vsebuje razne flavonolignane, ki so jih s skupnim imenom poimenovali silimarini – teh je v plodu tudi do 3 %. Zraven tega vsebuje še razne flavone in maščobna olja (do 30 %). Veliko je tudi beljakovinske komponente, nekaj sluzi in vitamina E.

Uporaba: uporaba pegastega badlja je dandanes omejena na zdravljenje jetrnih bolezni, predvsem toksične okvare jeter, kroničnega hepatitisa in ciroze jeter. Silimarini imajo antioksidativen učinek in ugodno delujejo na odvajanje žolča iz žolčnika.

OPOZORILO: pripravkov pegastega badlja ne uporabljati, če trpite za žolčnimi kamni, prav tako pa lahko sproži alergične reakcije ali pa ob prevelikem odmerku povzroči bruhanje. Obkladki iz plodov pegastega badlja se uporabljajo zunanje, za zdravljenje krčnih žil in razjed na nogah. V ta namen si pripravimo obkladke iz dveh žličk plodov in ene skodelice vrele vode ter pustimo počivati 10 do 15 minut. V izvleček namakamo bombažne krpe in ovijemo okoli noge, menjavamo, ko se obkladek ohladi.

Čaj si pripravimo iz ene čajne žličke plodov, prelijemo z vrelo vodo ter pustimo počivati 5 minut. Sveže pripravljen čaj pijemo pred glavnimi obroki, trikrat na dan.

Ostale zanimivosti: Franja o pegastemu badlju najde naslednjo zanimivost, in sicer mu pravijo tudi Marijin osat, kar izvira iz legende, ko je devica Marija iskala miren kraj za dojenje otroka. Marijin osat je to opazil in zaščitil mater in otroka s svojimi listi. Nekaj kapljic mleka je padlo na liste, zato imajo listi še danes bele lise in črte.

Zakonodaja: pri nas pegasti badelj spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Škrlatni ameriški slamnik – Echinacea purpurea (L.) Moench.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Echinacea (ameriški slamnik)

Sinonimi: slamnik, stožčasta roža, škrlatni slamnik, škrlatna rudbekija.

Etimologija: Franja nas poduči, da izvor imena Echinacea izhaja iz grškega izraza echinos, ki pomeni jež, saj osrednji del cveta spominja ravno na ježeve bodice, to pa zaradi izbočene temne igličaste sredice. Ime ameriški slamnik pa kaže izvorno pokrajino rastline skupaj z njegovo obliko.

Botanične značilnosti in morfologija: rastlina doseže višino od 60 do 180 centimetrov in ima pokončno, močno razvejano steblo. Steblo je rahlo dlakavo ali golo. Listi so ovalne oblike, ter šilasti in nazobčani. Cvet ima značilno škrlatno barvo in do 3 centimetre dolge liste. Ima zelo močno korenino, ki je trdno v tleh. Vonja nima posebno izrazitega, kakovostna korenina na jeziku rahlo skeli, zel pa ima grenak priokus.

Nahajališče in pridelava: ameriški slamnik rad raste na vlažnih in obdelanih tleh s sončno ali polsenčno lego. Njegova prvotna domovina je Amerika, vendar se je uspešno razširil po vseh kontinentih. Zasadimo ga v posebej pripravljeno gredo ali pa zraven ostalih trajnic. Namenimo mu dovolj prostora in ga vsako leto redno oskrbujemo z zrelim kompostom.

Deli in obdobje nabiranja: za namene zdravljenja uporabljamo celotno zel, korenine, sok ali izvleček. Rastlina cveti od julija do oktobra.

Učinkovine: glukoza, eterična olja in ehinakozid, inulin, betain in smole, fenoli, alkaloidi, drugi polisaharidi.

Uporaba: ljudsko zdravstvo ameriški slamnik uporablja predvsem za zdravljenje in preprečevanje prehladnih obolenj. Sodobna medicina je potrdila blag antibakterijski učinek, nič manj uspešne pa niso bile raziskave glede delovanja proti virusom in vnetjem. Celotna zel dobro vpliva na imunski sistem, saj okrepi delovanje celic, ki so namenjene hitrim odzivom telesa na vdor bolezenskih klic.

Druge zanimivosti: severnoameriški Indijanci so rastlino uporabljali kot zdravilo proti prehladu, zobobolu, za čiščenje krvi, zdravljene različnih okužb, ran, zvinov, pa tudi kot zdravilo pri kačjih ugrizih. Kmalu so tudi evropski priseljenci prevzeli indijanska znanja o rastlini in ravno njegova učinkovitost je pripomogla k temu, da so jo začeli izvažati in gojiti tudi v Evropi.

Zakonodaja: pri nas škrlatni ameriški slamnik spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadna plahtica – Alchemilla xanthochlora/vulgaris Rothm.

Družina: Rosaceae (rožnice)

Poddružina: Rosoideae

Rod: Alchemilla (plahtica)

Sinonimi: božja plahtica, devet grbov trava, ebračica, hlebec, hribja resa, hribska resa, plašček device Marije, plenica, rosnik, perje sv. Valentina.

Etimologija: jezikoslovka Franja najde izvor imena te rastline v prav posebnih okoliščinah. Plahtica ima namreč na robu svojih listov prav posebne reže, skozi katere v vlažnem vremenu, pa tudi ob jutrih, izloča kapljice vode, ki se nato stekajo proti sredini lista. Te kapljice rose so vzbudile veliko zanimanja pri alkimistih, in sicer do te mere, da so rastlino veliko uporabljali pri poskusih ustvarjanja zlata. Tako je plahtica dobila svoje rodovno ime Alchemilla.

Pri nas jo poznamo bolj pod imenom Marijin plašček. Prvič je bila s takim imenom zapisana v 16. stoletju v Tragusovi Zgodovini rastlin. Kot mnogo drugih rastlin pred njo, je bila tudi plahtica posvečena devici Mariji. Ta naj bi simbolizirala Marijin plašč, ki je ščitil vse, ki so bili potrebni pomoči.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajna zelika z zelenim ali modrikastozelenim odtenkom. Rastlina je močna, do 50 centimetrov visoka, z golim ali dlakavim steblom, ki kasneje pordeči ali porjavi. Listi so mehkodlakavi, rahlo nagubani in imajo od 7 do 11 polkrožnih krp. Cvetovi so zeleno-rumeni ter veliki nekaj milimetrov. Rastlina je skoraj brez vonja, vendar grenkega in trpkega okusa.  

Nahajališče in pridelava: razširjena je predvsem po Evropi in Aziji. Najdemo jo na vlažnih travnikih, ob gozdovih, na bregovih potokov, po senčnih listnatih gozdovih, ob gorskih cestah in poteh. V nižinah je redka, najdemo jo v višjih predelih. Ni izbirčna, ali so tla apnena ali ne.

Deli in obdobje nabiranja: v cvetenju rastlino nabiramo brez korenine ali pa samo liste. Liste sušimo posamično in v zračnem prostoru. Cvete od maja do avgusta.

Učinkovine: čreslovine, flavonoidi, grenčine, smole, saponini, smole.

Uporaba: mlade liste plahtice lahko dodajamo spomladanskim solatam, če rastlino ustrezno poznamo. Plahtica je odlično zdravilo za urejanje ženskih bolezni, predvsem ob mesečnem perilu in krčih ter bolečinah, ki ga spremljajo. V ljudskem zdravstvu se uporablja za pospeševanje in olajševanje poroda. Je izredna rastlina za zdravljenje ran, v ta namen se uporablja v obliki čaja za zunanjo in notranjo uporabo. Celi rane ter zaustavlja krvavenja pri zunanjih in notranjih poškodbah, kar je pomembno za nosečnice, ki so ravno rodile in imajo rahlo poškodovano maternico ali težak porod.

Čaj si pripravimo v obliki preliva, ena čajna žlička zadošča za eno skodelico vrele vode. Posušeno zel prelijemo z kropom in pustimo stati od 5 do 10 minut. Na dan lahko popijemo eno do dve skodelici nesladkanega čaja po požirkih.

Zakonodaja: pri nas navadna plahtica spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadni jagodnjak – Fragaria vesca L.

Družina: Rosaceae (rožnice)

Poddružina: Rosoideae

Rod: Fragaria (jagodnjak)

Belo krilce je razpela,
ko v pripeki je čepela.
Pa je krilce izgubila,
rdečo kapico dobila.
(gozdna jagoda)

Sinonimi: gozdne jagode, jagodnjak, rdeča jagoda, rudeča jagoda, smokvica, troskva, trstek.

Etimologija: pri pomenu imena rastline jezičnica Franja nima veliko dela, saj se rastlina tako imenuje zato, ker vsebuje plodove, ki so jagode. Navadnemu jagodnjaku po domače namreč rečemo kar gozdne jagode. Kljub temu pa plod jagodnjaka ni jagoda v botaničnem pomenu besede, temveč gre za plod, ki ga nabiramo in je sestavljen iz številnih posameznih plodov, ki se razvijejo iz cvetišča in so posejani s semenkami. Botanično so jagode plodovi plodovk, med katere spadajo npr. kumare, buče in paradižnik.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajnica z nadzemnimi živicami, ki se na kolencih ukoreninijo, tako da nastane nova rastlina. Pecljati listi so trojnati, lističi so jajčaste oblike, dlakavi in nazobčani. Cvetovi so beli in v šopkih na 5 do 15 centimetrov visokih steblih. Plodovi so užitni, rdeče barve, vendar so majhni. Zel brez cvetov skoraj nima vonja, okus pa je travnat in grenek. Plodovi so zelo sadnega, prijetnega vonja in imajo izvrsten, osvežujoč, sladek okus.

Nahajališče in pridelava: prvotna domovina jagodnjaka so zmerni in subtropski predeli severne poloble in andsko gorovje. Zelo pogosto ga najdemo na čistinah, sončnih posekah, po brežinah in senožetih. Rastlino lahko presadimo na vrt v ustrezno pripravljeno gredico, ki ni klasična greda ali skalnjak. Lahko jo nasadimo tudi med trajnice. Pognojimo jo vsako leto s preperelim kompostom.

Deli in obdobje nabiranja: za zdravljenje se nabira liste ali celotno zel ter zrele plodove. Cveti od aprila do junija. Zori pa od junija in do jeseni.

Učinkovine: sveži plodovi vsebujejo vitamin C, preproste sladkorje, sadne kisline, čreslovino, sluz in minerale.

Uporaba: čaj iz listov jagodnjaka ponudimo ljudem, ki so premagali težko bolezen in so še zelo slabotni. Uživanje plodov, lahko pri nekaterih ljudeh povzroči alergijske reakcije in koprivnico (urtikarijo). Sveži plodovi so odlična hrana za ljudi, ki trpijo za peskom v seču in pri raznih kamnih v ledvicah ali mehurju. Uživajo naj jih tudi ljudje, ki imajo bolno kri in jetra. Jagodna kura uspešno zdravi napade protina in pomaga pri odvajanju odvečne sečne kisline iz telesa. V ljudskem zdravstvu se sveži plodovi uporabljajo za pospeševanje prebave in krepitev celotnega organizma. Čaj iz listov je uporaben kot čistilo za kri, blagodejno deluje pri želodčnem in črevesnem katarju, prebavnih motnjah in zlati žili. Za zdravljenje niso primerne vrste vrtnega, gojenega jagodnjaka.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: jezikoslovka Franja o navadnem jagodnjaku oziroma gozdnih jagodah najde kar nekaj pripovedi, ki so zelo zanimive.

Prva ima naslov kar Jagoda in je kratka pravljica, ki govori o majhni rastlinici, ki je nihče nikoli ne vidi. Nekega dne se tam sprehaja dete z materjo in vsem rastlinam podelita veliko čarobnih moči in sposobnosti, ki jih poprej niso imele, le na to rastlino pozabita. Ko jo je dete končno opazilo, se odloči, da ji bo podelilo nekaj posebnega, česar še nobena rastlina do sedaj ni imela. Če te zanima, katera je ta rastlina in kaj je za opravičilo dobila, poglej na Digitalno knjižnico Slovenije.

Naslednja zgodba z naslovom Po jagode! govori o stričku, ki je imel vinograd, kjer so rasle gozdne jagode in si jih je vsak otrok zelo želel. Ko je stric prišel na obisk k družini, kjer so imeli tri otroke, jih je ob koncu obiska lepo povabil, da pridejo naslednji dan k njemu nabirat jagode. Otroci so se povabila zelo razveselili in so že kovali načrte. Naslednjega dne so se res odpravili vsak s svojo posodico in stric jih je bil zelo vesel. Ob nabiranju jagod pa jim je začel pripovedovati zelo zanimivo zgodbo o tatu, ki ga je prejšnje dni zasačil in ga začel loviti. Nadaljevanje zgodbe najdeš na Digitalni knjižnici Slovenije.

 Košarica jagod je kratka zgodbica, ki pripoveduje o nesrečnem padcu deklice Katice, ki je ravnokar nabrala sveže jagode, da bi z njimi zaslužila za kruh za bolno mater. Opazi jo prijazna Milica, ki ji ponudi pomoč, saj se ji zasmili. Jagode odkupi za isti denar, kot bi ga Katica dobila, če bi ostala košarica jagod polna, čeprav je v njej ostalo zelo malo jagod. S to košarico Milica odhiti domov in se veseli, saj je denar porabila lepše, kot bi ga bila kadarkoli poprej. Njeno veselje pa izgine, ko ji košarico nekdo ukrade in naslednji dan na gostiji poleg dobrega kosila nima česa ponuditi. O tem, kdo je ukradel jagode in zakaj, lahko prebereš na Digitalni knjižnici Slovenije.

Kratka zgodba z naslovom Jagode pa govori o tem, kako so jagode same v gozdu pripravljale presenečenje otrokom, ki so jih prišli obiskovat in gledat, kdaj bodo njihovi sadeži dozoreli. Ker so bile že v časovni stiski so morale prositi za pomoč oblake, veter in sonce. Kako so jim ti trije gospodiči pomagali in ali jim je uspelo pravi čas presenetiti otroke, poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Zakonodaja: pri nas navadni jagodnjak spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Kitajski petoprstnik – Potentilla chinensis Ser.

Družina: Rosaceae (rožnice)

Poddružina: Rosoideae

Rod: Potentilla (petoprstnik)

Sinonimi: bezovec, brezovec, crešelj, gnila korenina, grizovc, grižnica, grižnikovec, gosja trava, krčna trava, sedmoper, steznik sedmoprstnica, steznika, strupenica, vrednik.

Etimologija: ime kitajski petoprstnik kaže izvorno pokrajino rastline skupaj z njegovo obliko.

Botanične značilnosti in morfologija: petoprstnik je trajna zelika, ki ima do 40 centimetrov dolga pokončna ali ležeča stebla. Ima neenakomerno odebeljeno korenino, ki je zunaj temno rjava, na prerezu bela in se hitro obarva rdeče-modro. Listi poganjajo iz stebla in so največkrat trojnati, pritlični listi pa peternati. Steblo in listi so bolj ali manj dlakavi. Cvetovi so razporejeni posamično na koncu stebla in imajo 5 ovalnih zlatorumenih venčnih listov ter veliko število prašnikov. Rastlina je brez posebnega okusa, če pa poskusimo koreniko, pa je le-ta zelo dišavna, a trpka.

Nahajališče in pridelava: nahaja se v zmernih podnebjih severne poloble, razen južne Španije in južnega dela balkanskega polotoka. Uspeva na suhih in mokrotnih travnikih v nižinskem in gorskem svetu. Rastlina ni posebno izbirčna, vendar ima rada ilovnata tla ter sončno lego. Posamično raste tudi po vlažnih gozdovih in pašnikih.

Deli in obdobje nabiranja: koreniko nabiramo zgodaj spomladi ali pozno jeseni. To takoj dobro očistimo in posušimo na zračnem podstrešju, do konca posušimo v sušilnici ali previdno v pečici, pri temperaturi do 45 °C. Rastlina cveti od maja do septembra.

Učinkovine: korenika vsebuje veliko čreslovin, tormentil, eterično olje, gumi, škrob, smolo.

Uporaba: gre za zelo uporabno rastlino, ki odlično pomaga pri kroničnih in kužnih katarjih črevesja, pri griži, paratifusu, vnetjih debelega črevesa, zlatenici in pri oteklih jetrih. Predvsem se dobro obnese pri črevesnih boleznih, kjer se menjujejo obdobja driske in zaprtja, saj uravnava črevesno floro bakterij. Tudi dojenčkom lahko ob črevesnem katarju damo primerno razredčen čaj. Ker korenina ureja črevesno presnovo, ima stranski učinek tudi na čiščenje krvi ter se zato uporablja pri zdravljenju revmatizma in protina. S čajem lahko lajšamo tudi suhe ekceme, lišaje, kožne čire, vnetja in gnojenja dlesni ter katar grla.

Čaj si lahko pripravimo tako: eno čajno žličko posušene (ali sveže) korenike zavremo v eni skodelici vode, pustimo stati minuto do dve, nato odcedimo in pijemo eno do dve skodelici neoslajenega čaja na dan. Lahko si pripravimo tudi mrzel izvleček. Koreniko namakamo nekaj ur v mrzli vodi, vse skupaj zavremo, takoj odcedimo in nato pijemo po požirkih.

V ljudskem zdravstvu se za razpokane ustnice in roke, zmečkanine, izlive krvi, ekceme in izpuščaje uporablja mazilo, ki ga pripravimo po naslednjem postopku:

Dobro očiščene in narezane sveže korenine razpustimo v čisti svinjski masti ali kupljeni rastlinski osnovi za mazila. Lahko naredimo tudi izvleček in ga pozneje mazilu dodamo. Toplo in še tekočo mast z izvlečkom petoprstnika precedimo skozi laneno krpo v posodico s pokrovčkom, kjer zdrži tudi preko enega leta. Je nepogrešljivo mazilo za zdravljenje človeških in živalskih ran.

Zakonodaja: pri nas spadajo rastline iz rodu Potentilla v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Navadni pljučnik – Pulmonaria officinalis L.

Družina: Boraginaceae (srhkolistnice)

Rod: Pulmonaria (pljučnik)

Sinonimi: cmuleš, cmulež, Jezusova suknjica, navadna pljučnica, noč pa dan, pikec, pljučeva roža, pljučna trava, plučnica, plučnik, ptičje seme, skrničnik, srčnica, velikonočnica, zajčeki.

 Etimologija: po besedah jezikoslovke Franje je rastlino prva opisala sv. Hildegarda iz Bigna, ki je v belih lisah na listih videla podobnost z obolelimi pljuči. Ravno zato so jo predpisovali ljudem s pljučnimi težavami, od tod pa tudi ime pljučnik.

Botanične značilnosti in morfologija: pljučnik je trajnica, ki zraste do 20 centimetrov visoko. Ima dlakavo steblo, na katerem so temnozeleni, belo lisasti listi. Cvetovi so različnih odtenkov, sprva rdečkasti, nato vijoličasti in na koncu modri. Iz tal po cvetenju poženejo še pritlični listi, ki so večji kakor stebelni listi. Rastlina je brez posebnega vonja, okusa pa je dišavnega, rahlo trpkega in sluzavega.

Nahajališče in pridelava: rastlina je značilna za vso srednjo Evropo, pa tudi za ostale njene dele. Nabiramo ga predvsem po svetlih listnatih, bolj poredko pa po iglastih gozdovih. Rastišče pljučnika so tudi travniki in pašniki, poseke in robovi gozdov. Obožuje globoko, vlažno zemljo.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo rastlino v cvetju ali pa samo liste skozi celo leto, oboje brez korenin. Pljučnik cvete od marca do maja.

Učinkovine: zdravilen je predvsem zaradi visoke vsebnosti kremenčeve kisline, rudninskih soli, rastlinskih sluzi, smol in čreslovine.

Uporaba: uporaba pljučnika tone v pozabo, čeprav velja za eno najboljših pljučnih zdravil (poleg ozkolistnega trpotca). Rastlina precej dobro deluje pri katarjih dihalnih poti, pri kašlju z majhnim ali velikim izmečkom, pri gripi, pljučnici, bronhitisu, pljučni jetiki in tudi pri krvavem izmečku.

Poleg omenjenih bolezni lahko s pljučnikom zdravimo še hripavost in vnetje vratu oz. grla. Za bolezni pljuč in dihalnih poti si lahko pripravimo naslednjo čajno mešanico:

• 200 gramov posušenega pljučnika,
• 200 gramov ozkolistnega trpotca,
• 100 gramov koprivinih listov in
• 100 gramov njivske preslice.

Za eno skodelico čaja vzamemo zvrhano čajno žličko takšne mešanice in pripravimo preliv. Mlačen čaj osladimo z medom in čez dan popijemo dve do tri skodelice.  

Zakonodaja: pri nas navadni pljučnik spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se ga dobi v lekarnah kot zdravilo brez recepta.

Navadni gabez – Symphytum officinale L.

Družina: Boraginaceae (srhkolistnice)

Rod: Symphytum (gabez)

Sinonimi: črni koren, gabec, gabecovo korenje, gabež, gavez, izvinek, kostni celivec, opašica, pljušč, plušč, skornik, svaljnik, svenik, robovec, zvonček.

Etimologija: Franja nam razloži, da gabez prvotno pomeni goveji jezik. Nanj spominja tudi oblika listov, rastlina sama pa je znana tudi kot zdravilo za živino. Ime robovec kaže na rastišče rastline, saj dobro uspeva ob poteh, gozdnih robovih in ob parkih. Ime zvonček nakazuje na zvončku podobno obliko cveta, ljudsko ime gabecovo korenje pa kaže na uporabnost dela rastline. Znano je namreč, da so nekoč ljudje pripravljali pripravke iz korenine, ki je zdravilni del rastline.

Botanične značilnosti in morfologija: gabez je trajna zel s sočnim, srhkodlakavim in razraslim steblom. Zraste od 30 do 100 centimetrov visoko in ima kratko koreniko. Korenine so vretenaste, debele, sočne, razraščene, temno rjave do črne od zunaj in svetlo rumene do bele od znotraj. Segajo globoko v tla. Pritlični listi gabeza so jezičasti, pecljati in srhkodlakavi. Stebelni listi so prav tako srhkodlakavi, dolgi in so suličasto-peresaste oblike. Ima zvonaste cvetove, ki so rdečevijoličasti, redkeje rumeni, beli ali svetlo rožnati. Cvetovi so nameščeni v vijačku zalistja zgornjega lista. Korenika in korenine so skoraj brez vonja. Korenina ima okus po kafri in začimbah, je sluzasta in usta »vleče skupaj«. 

Nahajališče in pridelava: rastlina je razširjena po vsej Evropi, delih Sibirije in zahodni Aziji. V Sloveniji je precej pogosta in uspeva zlasti v nižinah ter po gričevjih. V gorah in alpskem svetu je dokaj redka. Pojavlja se na vlažnih prostorih ob potokih, jarkih in ob poteh. Za kmeta je nadležen plevel, ker ga je težko zatreti (globoke korenine), tudi živina se ga na paši izogiba. Gojimo ga lahko na vrtu in sicer na zeliščni gredi, posebej pripravljeni gredi ali pa na gredi s trajnicami. Pazimo, da mu namenimo dovolj prostora. Glede tal ni zahteven, ustreza mu polsenčna lega in globoka, vlažna, s preperelim kompostom pognojena prst.

Deli in obdobje nabiranja: korenine nabiramo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Za izkop uporabljajmo koničasto lopato, saj s puljenjem korenine ne bomo uspešni, ker je zelo globoka in močno vraščena. Za izdelavo mazila so najboljše sveže korenine, lahko pa jih skrbno osušimo. Pri tem moramo paziti, saj rade plesnijo – takšne nimajo zdravilne vrednosti. Rastlina cveti od maja do avgusta.

Učinkovine: korenine vsebujejo holin, alantoin, čreslovine, sluz, smole, asparagin, pa tudi hepatotoksične pirolidizinske alkaloide, ki so strupeni za jetra. Alkaloidov je več v koreninah kakor v listih.

Uporaba: gabez je rastlina, ki izmed vseh zdravilnih zelišč vsebuje največ alantoina. Alantion je oksidacijski produkt sečne kisline in v telesu spodbuja deljenje celičnega tkiva, ampak ne draži kože in je nealergena snov. Gabez je eno najboljših domačih zdravil za celjenje zunanjih in notranjih ran. Pomaga pri urezih, praskah, poškodbah vseh vrst, zmečkaninah, zlomih in krvavitvah. Iz gabeza lahko pripravimo mazilo ali obkladke. Mazilo pripravimo iz svežih ali posušenih gabezovih korenin, ki smo jih ocvrli v čisti svinjski masti ali industrijski osnovi za mazila. Obkladke pripravimo tako, da posušene korenine zdrobimo ter z toplo vodo zmešamo v kašo, ki jo namažemo na laneno krpo in polagamo na obolela mesta. Takšne obkladke menjavamo na dve do štiri ure.

Gabezovi obkladki se obnesejo pri oteklinah, čirih zaradi krčnih žil, revmatičnih zatrdlinah, šenu na obrazu, bolečih brazgotinah, zatrdlinah v dojki, pri bolečih amputacijskih štrcljih, vnetju vezivnega tkiva, kosti in pokostnice. Mazilo iz gabeza lahko za enake poškodbe uspešno uporabljamo pri živini.

OPOZORILO: zaradi vsebnosti hepatotoksičnih pirolidizinskih alkaloidov notranje uporabe te rastline ne bomo opisovali. Tudi pri zunanji uporabi se je dobro posvetovati z zdravnikom ali poznavalcem bioterapije, čeprav je gabez priznano in stoletja uporabljano ljudsko zdravilo za vse vrste poškodb.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: čeprav so se že v preteklosti zavedali pomembnosti navadnega gabeza, pa nas Franja med raziskovanjem opozori na zanimiv zapis v Gospodarskih, obrtniških in narodnih novicah, kjer svarijo pred prekomerno rabo te rastline. Razpisali so se namreč o tem, da je kmetijska šola naročila več sto sadik gabeza, zato se bodo lahko tudi gospodarji prepričali o njeni »učinkovitosti«. Poleg tega navedejo več virov, kjer že pišejo, da je gabez za domačo živino še posebej slab.

Druge zanimivosti: rastlino so uporabljali tudi za ustavljanje krvi, znana pa je tudi učinkovita uporaba za celjenje zlomljenih udov. Gabez namreč vsebuje alantoin, ki spodbuja rast celic v mišičnem, vezivnem in kotnem tkivu. V preteklosti so cenili gabezove kopeli pred poroko.

Zakonodaja: pri nas navadni gabez spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se ga dobi v lekarnah kot zdravilo brez recepta.

Navadni netresk – Sempervivum tectorum L.

Družina: Crassulaceae (tolstičevke)

Rod: Sempervivum (netresk)

Etimologija: Franja na tem mestu razloži, da je rastlina ime dobila zaradi svoje sposobnosti, da ščiti hiše pred udarom strele in je tako preprečila treskanje (netresk).

Botanične značilnosti in morfologija: netresk je trajnica. Ima debele, mesnate liste, ki so koničasti ter razporejeni v rozete. Cvetno steblo zraste do 30 centimetrov visoko in je pokrito z luskastimi listi. Cvetovi so nameščeni v pakobulastem socvetju, so rožnati ali rdečevijoličasti in zvezdaste oblike. Listi nimajo vonja, okus je sluzav, travnat, nekoliko trpek in kisel.

Nahajališče in pridelava: prvotna domovina netreska so skalovja južne Evrope. Danes ga najdemo po vsej Evropi, saj je rastlina zelo skromna. Raste po kmečkih in drugih vrtovih, še vedno pa ga najdemo po slamnatih in opečnatih strehah kmečkih poslopij. Posadimo ga na stalno mesto, ki ni nujno bogato s hranili. Ustreza mu polno sonce in suša, zato so mu všeč tudi skalnjaki, skalnata mesta z malo zemlje, suha mesta na vrtu ali celo gredica z zelišči.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo liste, ki jih uporabljamo sveže ali iz njih iztisnemo sok. Cveti od junija do avgusta.

Učinkovine: netresk vsebuje čreslovine, sluzi, mastna olja, smole, organske kisline itd.

Uporaba: uporaba je izključno samo zunanja, vendar lahko mlade liste dodajamo solatam ter iz njega iztisnemo sok, ki je dober za pripravo osvežujočih napitkov. Za zdravljenje uporabljamo sveže liste, lahko pa uporabljamo samo čisti sok. Zunanje dobro zdravi rane, vnetja, čire in opekline.

Ljudsko zdravstvo sok netreska uporablja za pike žuželk, proti čirom na očeh, za bolečine v ušesih in če teče iz ušes, za kurja očesa, slabo zaceljene rane itd.

Pri notranji uporabi netreska bodimo pozorni in zmerni, saj je močan emetik, kar pomeni, da povzroča bruhanje.

Simbolika: Franja pripomni, da je rastlina veljala za simbol živahnosti in delavnosti, saj je skozi vse leto zelena. Zaradi sposobnosti obraniti ljudi pred udarom strele v hišo pa predstavlja tudi simbol sreče.

Druge zanimivosti: stari mit pravi, da je bog Jupiter netresk podaril ljudem, da bi jih le-ta varoval pred bliskanjem in grmenjem. Karel Veliki je kasneje ukazal, da mora biti netresk posejan na čisto vsaki strehi, kar se je na nekaterih slamnatih strehah ohranilo do 20. stoletja. Iz imena rastline netresk namreč izvemo, da je ljudi varoval pred treskanjem oziroma udarom strele. Rekli so mu tudi naravni strelovod. Po domače se imenuje uhec, saj so z njim zdravili vneto uho.

Pravi kolmež – Acorus calamus L.

Družina: Acoraceae (kolmežovke)

Rod: Acorus (kolmež)

Sinonimi: deveta srajčica, dišeči koren, kolmeš, meček, mirisni koren, sablja, sivi loček, široki loček, vodeni žuti lilijum.

Etimologija: Franja znova modruje, da če latinsko ime rastline prevedemo v grščino, bi rastlina pomenila bilko, ki zdravi očesne bolezni, kar nujno ne drži. Ljudska imena ga primerjajo z mečem ali sabljo, zato tudi poimenovanje sablja, dišeči koren pa zaradi svoje oblike in, preprosto, ker diši.

Botanične značilnosti in morfologija: rastlina se vodoravno razrašča po obrežnem blatu in po vlažni obrežni prsti. Iz sprednjega konca poganja veliko širokih, črtalastih, mečastih listov, ki zrastejo do enega metra visoko. Steblo je tri ali štirirobo in nosi rumenozeleno stožčasto betasto socvetje. Socvetje je dolgo od 5 do 8 centimetrov in sega približno na srede stebla. Plodovi so rdeče jagode, ki dozorijo samo v ugodnih pogojih. Korenika je od zunaj rjavozelena, od znotraj pa je bela, gobasta in mehka; kjer jo prerežemo, pordeči. Je zelo dišavnega vonja, okusa pa grenkega.

Nahajališče in pridelava: kolmež izvira iz zmernih ter subtropskih predelov severne poloble. Pri nas se je udomačil ob mlakužah, mlakah, počasi tekočih vodah, na bregovih ribnikov in rek. Za gojenje moramo zemljo pripraviti tako, da poustvarimo naravne pogoje za rast korenike, čeprav bo kolmež povsem dobro rastel v senci in vlažni zemlji.

Deli in obdobje nabiranja: za zdravljenje nabiramo korenike, ki jih dobro očistimo, razrežemo na dolge trakove in čimprej posušimo na prepihu, vendar v senci. Kolmež cveti od junija do julija in zori jeseni.

Učinkovine: korenika vsebuje grenčino akorin, akoretin, eterično olje, kalamin-holin, čreslovine.

Uporaba: kolmež se uporablja predvsem za zdravljenje želodčnih težav – katarja, oslabelosti želodca, pomankanja teka, občutkov lakote. Prav tako pospešuje izločanje vode in odpravlja v črevesju nabrane pline ter pomaga pri nepravilnem izločanju žolča. Zaradi naštetih zdravilnih učinkov se ob uživanju postopoma izboljšata tudi kri in celoten krvni obtok.

Za zdravljenje si pripravimo čaj iz kolmeževe korenike. Čajno žličko drobno zrezane korenike 8 ur namakamo v hladni vodi ali pa koreniko prelijemo s kropom in pustimo stati kakšnih 5 minut. Čaj pijemo 3-krat na dan. Lahko jemljemo tudi 3 do 5 gramov zdrobljene posušene korenike.

V ljudskem zdravstvu se kolmež uporablja v obliki kopeli, proti slabi prekrvavljenosti rok in nog ter nasploh spravlja v red slab krvni obtok. Pri sedežni kopeli z zavretkom iz kolmeževe prihaja do pospešitve mesečnega perila. Kolmežev čaj se uporablja tudi za krepitev spomina.

Druge zanimivosti: kolmež se je po Sloveniji razširil ob vpadih Turkov. O njegovi tisočletni uporabi pričajo staroperzijski spisi. Zelo je bil cenjen tudi na Kitajskem in v Indiji, in sicer že pred našim štetjem. V kitajski zeliščarski knjigi se imenuje podaljševalec življenja. Njegova uporaba se je razširila po celotni Evropi, saj so ga v ljudskem zdravilstvu uporabljali za razne prebavne motnje, prav tako pa tudi za kopeli pri vseh vrstah slabosti odraslih in dojenčkov.

Zakonodaja: pri nas pravi kolmež spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se ga dobi v lekarnah brez recepta. Kot začimba se uvršča v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Deljenolistna srčnica – Leonurus cardiaca L.

Družina: Lamiaceae (ustnatice)

Rod: Leonurus (srčnica)

Sinonimi: navadna srčnica, srčnik.

Etimologija: jezikoslovka Franja nam pove, da rastlina nosi tako ime zato, ker ima liste deljene, na človeka pa učinkuje pomirjevalno, znižuje krvni pritisk in srčni utrip ter uspešno zdravi tudi pojave srčne nevroze. Od tod tudi ime srčnica.

Botanične značilnosti in morfologija: srčnica je trajna rastlina s kratko korenino. Ima več štirirobih, votlih, žlebastih in včasih rdečkastovijoličastih nadahnjenih stebel. Listi so rahlo srčasti, so 3 do 7 krpati, ter imajo do 4 centimetre dolge peclje. Krpe lista so grobo nazobčane in mehko dlakave. Cvetove obdajajo površni listi in so v gostih navideznih vretencih. Cvet je rdeče do rožnate barve. Rastlina je ostrega, nekoliko zoprnega vonja, enak ima okus.

Nahajališče in pridelava: razširjena je od zahodne Evrope do osrednje Azije. Uspeva ob plotovih, vaških poteh, živih mejah. Pogostejša je na panonskem območju. Včasih je bila pogosta na kmečkih vrtovih. Uspešno raste na vrtu, kjer ji namenimo prostor na gredi s trajnicami ali pa posebno gredico. Vsako leto ji dodamo nekaj dobro preperelega komposta in ji izberemo sončno lego.

Deli in obdobje nabiranja: nabira se nadzemni del rastline, ko cveti. Zelišče v senci posušimo in shranimo v steklene kozarce. Cveti od julija do septembra, odvisno od rastišča.

Učinkovine: vinska, jabolčna in citronska kislina, grenčine, veliko kalija in kalcija, smole in čreslovine.

Uporaba: srčnica je, kakor nam že ime pove, dobra zel za zdravljenje srčnih težav. Pomaga pri srčni slabosti živčnega izvora in pri živčnem utripanju srca. Obenem je uporabna pri želodčnih krčih in napenjanju.

Zelo dobro se obnese tudi pri zadušljivem dihanju, zasluzenju dihalnih organov, pri pomirjanju živcev in krčev pa ima podoben učinek kakor baldrijan. Za zdravljenje si pripravimo čaj iz čajne žličke posušene zeli, ki jo prelijemo z vrelo vodo. Na dan spijemo do dve skodelici neoslajenega čaja.

V ljudskem zdravilstvu se uporablja pri živčnih težavah, histeriji, razdraženosti, nemiru in nespečnosti.

Druge zanimivosti: deljenolistna srčnica je imela že v stari kitajski medicini velik ugled. Danes jo uporabljajo pri različnih ženskih boleznih, včasih pa so jo, predvsem v Ameriki, uporabljali namesto baldrijana pri kroničnem meteorizmu, ki je povezan z močnim bitjem srca in pri raznih oblikah strahu.

Zakonodaja: pri nas deljenolistna srčnica spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se jo dobi v lekarnah brez recepta. Je na Rdečem seznamu praprotnic in semenk in v kategoriji ogroženosti E, kar pomeni, da obstoj te vrste v Republiki Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Areal takšne rastline hitro upada, število rastlinskih vrst pa je že doseglo kritično stopnjo. Deljenolistne srčnice zato ne nabiramo v naravi! Pridobimo si seme in jo vzgojimo na vrtu.

Krvavi mlečnik – Chelidonium majus L.

Družina: Papaveraceae (makovke)

Rod: Chelidonium (krvavi mlečnik)

Sinonimi: aselca, aselnica, bolnica, bradavičnik, ceduljka, cindolka, drafna trava, draznica, dražnica, grenica, kačja trava, kačji mleček, karoščik, kemenica, kravje zelišče, krivljek, krvnik, krvnu mleku, krvomočnica, lastovičica, mali lisjak, mleč, pasje zelje, rudeči mleček, rumena draznica, senodolka, skrobla, vodenična roža, zlata korenina, zlatič.

Etimologija: rastlina je ime dobila po svojem rumenem mlečku, ki se pocedi vsakič, ko jo utrgamo in »zakrvavi«.

Botanične značilnosti in morfologija: je od 30 do 80 centimetrov visoka trajnica z redko dlakavimi stebli. Listi na spodnjem delu stebla so dolgopecljati, zgornji pa so sedeči, pernati, lističi so jajčasti in po robu narezani. Na spodnji strani so modrozeleni. Socvetje je sestavljeno iz le malo rumenih cvetov. Plodovi so podobni luskam in imajo črna semena. Sveža, zmečkana rastlina je ostrega, neprijetnega vonja, posušena pa vonja skoraj nima. Okus je slan, oster, grenak in dolgo ne izgine.

Nahajališče in pridelava: domovina krvavega mlečnika sta Evrazija in Sredozemlje. Najdemo ga ob poteh, na zidovih, ob živih mejah. Ker je pogost, ga lahko naberemo v naravi, prostor v vrtu pa namenimo gojenju drugih, bolj zahtevnih in redkih zelišč.

Deli in obdobje nabiranja: zel nabiramo, ko cveti, in jo hitro posušimo v senci. Korenine izkopavamo zgodaj spomladi ali pozno jeseni in jih moramo prav tako skrbno očistiti in hitro posušiti. Rastlina cvete od maja do avgusta.

Učinkovine: v mlečku, ki se cedi iz rastline, če jo odlomimo, so našli več alkaloidov (berberin, koptizin, sangvinarin), organskih kislin, eteričnih olj itd.

Uporaba: po sodobnih raziskavah krvavi mlečnik holeretično deluje na človeški organizem, kar pomeni, da spodbuja izločanje žolča. Tako se uspešno uporablja za zdravljenje bolečin in blažjih krčev v zgornjem delu prebavnega trakta za pomoč pri rahlem zastoju žolča in kadar imamo vetrove ali nas napenja. Pri njegovi uporabi pa moramo biti pozorni, saj v prevelikih odmerkih deluje strupeno. Čaj si pripravimo iz ene do dveh čajnih žličk posušene zeli, ki jo prelijemo z vrelo vodo in pustimo malo stati. Na dan lahko popijemo do dve skodelici neoslajenega pripravka.

Ljudsko zdravstvo je sok krvavega mlečnika uporabljalo za zdravljenje kurjih očesc, bradavic, luskavice, sončnih peg, srbečice, pa tudi kožnega raka.

Druge zanimivosti: jezikoslovka Franja opozarja, da je rastlina lahko smrtno nevarna, saj je strupena in če ga preveč zaužijemo, povzroči omotico, drisko in črevesno vnetje, kar pogosto vodi v smrt.

Kar je zelo zanimivo je tudi to, da ga starejša literatura zelo odsvetuje pri zdravljenju bradavic, saj se po nanosu rastline na kožo bradavice lahko pojavijo še v večji meri, opazimo pa tudi mozoljčke, današnja literatura pa pravi, da je uspešen ravno v boju proti bradavicam in kurjim očesom. Vsekakor mora biti kakršna koli uporaba krvavega mlečka nujno nadzorovana s strani zdravnika.

Zakonodaja: Pri nas krvavi mlečnik spada v kategorijo ZR, kar pomeni, da se kot zdravilo izdaja le na zdravniški recept.

Šentjanževka – Hypericum perforatum L.

Družina: Clusiaceae oz. Hypericaceae (krčničevke)

Rod: Hypericum (krčnica ali šentjanževka)

Josip Murn: Šentjanževo

Na nebu zvezde se prižigajo,
kresnice iz lesov se dvigajo
v poletno noč.

Studenci tiho se pregibljejo,
kot v sanjah praproti se zibljejo
v poletno noč.

Cvetov zdaj čas in čudnih je semen,
vse polno gleda vejic iz slemen
v poletno noč.

Vse polno gleda vejic mi iz koč,
obstal tam svet Janez je, gredoč
v poletno noč.

Obstal tam sveti Janez je gredoč,
do rane zore še kresnikujoč...
in vso to noč!

Anton Žlogar: Šentjanževica za slovo

Le pijmo šentjanževco
Za eno srečno rajžico:
Klobuk bom snel,
Slovo bom vzel,
Za zamero bom prosil,
Zbogom, zbogom prijatelji,
Da ne bi jezni ratali!

Sinonimi: grilavec, ivanovka, janževka, kamenika, krčevec, krčnica, kri sv. Janeza, krvavec, krvočistnik, navadna krčna zel, navadna krčnica, rumena naniknica, sv. Janez, šentjanžence, šentjanževa roža, šentjanževica, zvonec.

Etimologija: jezikoslovka Franja se razpiše, da izvor grškega imena ni povsem jasen, a obstajata dve različici. Po eni naj bi ime izhajalo iz hyper eikon, kar pomeni nekoga, ki velja za vsako predstavo, za vsako sliko in se tako nanaša na zdravilno moč rastline, po drugi, bolj verjetni razlagi, pa se rastlino povezuje s Titanom Hyperionom, ki pomeni najvišji in je Theio zaplodil sončnega boga Heliosa. Njeno vrstno ime perforatum pomeni preluknjan, kar pa se nanaša na cvetove in liste, ki so videti preluknjani.

Slovensko ime rastline je tvorjeno iz imena Ivan oziroma njene različice Janez, saj začne cveteti okrog sv. Janža (24. junij), to je na dan spomina rojstva svetega Janeza Krstnika.

Botanične značilnosti in morfologija: je trajnica, ki zraste do 70 centimetrov visoko in je pri spodnjem delu rahlo olesenela in razraščena. Stebla imajo dve vzdolžni rebri. Listi so brez pecljev in nasprotno jajčasti, posuti z veliko prosojnimi pikicami (žleze z eteričnimi olji). Cvetovi se nahajajo v pakobulastem socvetju na koncu poganjkov. Plod je glavica. Če cvetove zmečkamo med prsti, se pocedi rdeče krvav sok. Vonj cvetov je rahlo balzamičen, okus je grenak, smolnat in nekoliko trpek.

Nahajališče in pridelava: šentjanževka se pojavlja po zmernih predelih predvsem severne poloble. Najdemo jo na gozdnih posekah, ob gozdovih, na tratah in goljavah. Prenaša apnena, prodnata ali glinasta tla. Šentjanževko lahko presadimo v vrtno zemljo med trajnice ali na posebej pripravljeno gredo. V naravi se na ugodnih mestih hitro razmnoži, zato si takšna mesta velja zapomniti in jih vsako leto redno obiskati.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo zel v cvetju ali pa samo cvetove. Šentjanževka cvete od maja do septembra, največ julija.

Učinkovine: v celotni rastlini so zastopane grenčine, čreslovine, eterična olja, smole, organske kisline, pektin, sladkor, soli itd.

Uporaba: šentjanževka se uporablja notranje in zunanje. Za notranjo uporabo si pripravimo čaj, ki pomaga proti zasluzenju pljuč, glavobolu, želodčnemu katarju, oslabelim živcem, slabokrvnosti in nespečnosti.

Šentjanževo olje ne bi smelo manjkati v nobeni domači lekarni. Pripravimo ga tako, da na en del cvetja (lahko tudi nekaj listja) nalijemo 3 do 4-kratno količino kvalitetnega olivnega olja in za nekaj tednov postavimo na sonce. Steklenico večkrat pretresemo in ko se olje obarva svetlo do temno rdeče, ga precedimo skozi laneno krpo. Olje je uporabno do dve leti. Uporabljamo ga za opekline, manjše sveže krvaveče rane, zmečkanine in za zdravljenje tvorov, čirov in bul. Olje šentjanževke je izredno koristno za masažo pri bolečinah v hrbtu, pri protinu, izpahih in revmatizmu. Uporablja se tudi kot notranje zdravilo – pri vnetju črevesja, krčih v trebuhu in močenju postelje (otrokom dajejo 10 kapljic olja na sladkorju). Z oljem, ki ga jemljemo po žličkah, brez bolečin odpravljamo gliste, vendar takšno zdravljenje rahlo zapira, zato sočasno jemljemo tudi naravno odvajalo (krhlika, rabarbara, pelin).

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu:

 Na tem mestu pa zelo prav pride izredno dobro podkovana podlaga jezikoslovke Franje v slovenski književnosti. Takoj se namreč spomni dela Janeza Trdine z naslovom Bajke in povesti o Gorjancih: Kresna noč, ki ga je brala že davno tega. Gre za zanimivo ljudsko pripovedko, v kateri se gospodar odloči, da vsak kmet polovi toliko in toliko mrčesa, saj pikajo njegovo ženo. Kmet Martinek, glavni junak te zgodbe, je edini, ki se mu zdi to neumno, zato ga izženejo. Med pripovedjo se mu zgodi nešteto dobrih in slabih stvari, a mu na koncu šentjanževka, ki jo utrga na travniku, prinese največ sreče. Ta lahko ozdravi največ bolezni zaradi česar postane najbolj cenjen zdravnik v celotni vasi.

Simbolika: Franja izbrska še nekaj zanimivosti o tej rastlini, in sicer naj bi po legendi rdeči sok šentjanževke simboliziral kri mučenika Janeza Krstnika. Tako kot je on krstil ljudi v reki Jordan in jih očistil greha, tudi šentjanževka pomaga ljudem ozdraveti. Simbolizira torej očiščevanje, kot je to počel Janez Krstnik s krščevanjem ljudi.

Druge zanimivosti: šentjanževka je bila v premnogih kulturah zelišče, ki je čarobno in namenjeno obredom. Po legendi naj bi zrasla iz kapljic krvi sv. Janeza Krstnika, po drugi legendi pa lahko zasledimo, da so si že vitezi križarji z njo zdravili svoje rane v bojih za Jeruzalem. Oljne žleze na njenih listih so nekoč imeli za hudičeve vbode, zaradi svoje oblike in barve pa je v starogermanskih kresnih kulturah veljala za prinašalko svetlobe. Po pokristjanjevanju je bila skupaj s kresnim časom posvečena Janezu Krstniku.

Danes je šentjanževka ob praproti, kresnicah, kresničevju in lisičjem repu glavna obredna rastlina kresnega večera. Kot zelišče človeka uspešno varuje proti čarovniškim urokom in odganja zle duhove. Zaradi svoje magične moči odganja strele, zlasti na Štajerskem pa jo zaradi tega navzkriž pritrdijo na okna, da ne bi treščilo v hišo. V okolici Muljave ob binkoštih s šentjanževko okrasijo streho, da bi jih pred nesrečo prišli obvarovat angelčki. Ima tudi magično moč pri iskanju zakladov in vode.

Zakonodaja: pri nas šentjanževka spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se jo dobi v lekarnah brez recepta.  

Baldrijan – Valeriana officinalis L.

Družina: Valerianaceae (špajkovke)

Rod: Valeriana (špajka)

Sinonimi: ajdina, božjastnica, božji bič, hajdina, hajdovka, mačja trava, motovilec mrtvica, mrtvični koren, pereči ogenj, prisiljenik, odolin, odrijan, špajka, vrednik, zdravilna špajka.

Etimologija: Franja odkrije, da je pri nas za baldrijan bolj pogosto ime špajka. V nemščini je špajka der Stein-Baldrian. Od tod torej tudi ime rastline.

Botanične značilnosti in morfologija: baldrijan je trajna zel, ki zraste od 50 do 120 centimetrov visoko. Korenina je rumeno-rjave barve, kratka, iz nje izrašča veliko stranskih korenin in podzemnih pritlik. Steblo je rahlo izbrazdano, vitko in pokončno ter votlo. Pernato deljeni listi so nasprotno razvrščeni, lističi pa so suličasti, nazobčani ali celorobi. Cvetovi se nahajajo v pakobulu in so beli, rožnati ali nežno škrlatnordeči. Sveža korenina je praktično brez vonja. Izrazit vonj po baldrijanu pa dobi šele med sušenjem. Okus je nekoliko oster, grenak. Korenine moramo zaščiti pred mački, saj se le-te valjajo po njih in kažejo nenavadno obnašanje.

Nahajališče in pridelava: najdemo jo na vlažnih rastiščih severne poloble (Evropa, Azija, Severna Amerika) in ponekod v Južni Ameriki. Baldrijan ima rad vlažna rastišča in raste med grmovji, na vlažnih travnikih in ob vodah, po navadi v nižinah. Primeren je za gojenje na vrtu. Nasadimo ga lahko z deli korenin ali ga vzgojimo iz semena. Tla, v katera ga posadimo, naj bodo peščeno ilovnata do ilovnata ter vedno rahlo vlažna. Pred rastjo jih pognojimo z dobro preperelim kompostom.

Deli in obdobje nabiranja: zdravilna je korenina s stranskimi koreninami, ki jih izkopavamo jeseni (septembra in oktobra) in jih na zračnem prostoru v senci hitro posušimo. Baldrijan cvete od maja do septembra.

Učinkovine: najpomembnejše je baldrijanovo eterično olje (bornilacetat, bornilizovalerianat), alkaloid valerin, hatinin in valepotriat, organske kisline, smole, škrob, sluz, soli.

Uporaba: baldrijan je zdravilo za živce. Pitje čaja pomaga pri živčnih motnjah, duševni utrujenosti, nespečnosti, histeriji, migreni, živčni omotici, pri živčnem bruhanju in krčih. Eterično olje v majhnih količinah rahlo draži živčevje in tako vpliva tudi na srce, krvni obtok in splošno telesno oslabelost.

Čajna mešanica, priporočljiva za zdravljenje živčevja:

• 50 gramov posušene korenine baldrijana,
• 50 gramov hmelja,
• 50 gramov kamilice in
• 50 gramov janeža.

Za nespečnost se posebej dobro obnese pitje čaja iz hmelja in baldrijana, prav tako pri hudih živčnih motnjah, vendar bodimo pozorni pri njegovi uporabi! Predolga uporaba in preveliki odmerki povzročajo srčne težave, zato po treh tednih pitja čaja naredimo premor. Ljudsko zdravilstvo pravi, da sveža, stolčena rastlina, položena kot obkladek na čelo, umirja glavobol.

Druge zanimivosti: baldrijan je bil od nekdaj v oporo človeku ob duševnih stiskah in nemirnih nočeh. Starejši ljudje se še danes spominjajo baldrijanovih kapljic, ki so jih imele babice vedno pri roki in so tako blagodejno vplivale na njihovo nemirno srce. Kar je še posebej zanimivo, je dejstvo, da izraziti vonj posušene baldrijanove korenine privablja mačke, ki se na vse načine trudijo priti do nje. Če jim to uspe, jo ližejo, glodajo in se valjajo po njih. Od tod tudi ime mačja trava.

Zakonodaja: Pri nas baldrijan spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se ga dobi v lekarnah brez recepta.

Veliki oman – Inula helenium L.

Družina: Asteraceae (nebinovke)

Rod: Inula (oman)

Sinonimi: alant, omanov koren, svinjski koren, tolsti koren, veliki koren, voman.

Etimologija: jezikoslovka Franja nam pove, da je vrstno ime helenium rastlina dobila po Heleni Trojanski. Veliki oman naj bi namreč zrasel tam, kjer je iz Heleninih oči na tla padla njena solza. Med Kelti je rastlina veljala za sveto.

Botanične značilnosti in morfologija: je od 50 do 200 centimetrov visoka trajnica, s kratko glavno korenino in močnimi, odebeljenimi stranskimi koreninami. Korenine so rjave, na prerezu bele. Posušene korenine imajo vonj po vijolicah in so grenkega okusa. Listi so zeleni, na zgornji strani redko dlakavi, na spodnji strani so gosto dlakavi in zaradi tega sivo-zeleni. Rob lista je neenakomerno nazobčan. Stebelni listi so srčasti in sedeči. Cvetovi so rumeni in v koških.  

Nahajališče in pridelava: oman se je iz Osrednje Azije razširil po drugih delih te celine, pa tudi v Evropo in v Severno Ameriko. V Sloveniji je samorasel na Notranjskem, Dolenjskem in Primorskem. Rad ima vlago, zato ga na vrtu pridno zalivamo. Oman lahko uspešno gojimo na vrtu, namenimo mu posebno gredo ali ga posadimo skupaj s trajnicami. Potrebuje globoka, vlažna tla, z veliko organskega materiala. Najbolj mu ustrezajo peščeno ilovnata do ilovnata tla, ki jim vsako leto dodamo dobro preperel kompost.

Deli in obdobje nabiranja: zdravilna je korenina s stranskimi koreninami. Izkopavamo jih pozno jeseni (november, december), jih razrežemo, napeljemo na vrvico in posušimo v senci. Rastlina cvete od julija do avgusta.

Učinkovine: najbolj pomembna snov je inulin, ki ga je v koreniki do 40 %. Nadalje vsebuje še eterično olje, smole, azulen, pektin in grenčine.

Uporaba: blag prevretek korenine se uporablja za zdravljenje kožnih bolezni, nečiste kože in pri srbečici. Čaj iz omana ima široko uporabo in ga uživajo za pospeševanje presnove, proti sladkorni bolezni, pri zasluzenju črevesja in črevesnih vnetjih. Nadalje je čaj učinkovit pri prebavnih motnjah, slabosti v želodcu, pri zasluzenju dihalnih organov in pri slabokrvnosti.

Čaj pripravimo tako, da pol čajne žličke posušene droge prelijemo z vrelo vodo in pustimo malo stati. Na dan popijemo od dve do tri skodelice takšnega čaja. Kadar čaj uživamo pri slabokrvnosti, splošni krepitvi telesa in zasluzenju dihalnih organov, mu lahko dodamo med.

Za zdravljenje oslovskega kašlja in bronhialnega katarja uporabljamo naslednjo čajno mešanico:

• 50 gramov korenine omana,
• 50 gramov listov koprive,
• 50 gramov pljučnika in
• 50 gramov vrtnega timijana.

 Namesto umivanja kože pri kožnih boleznih s čajem, si lahko pripravimo omanovo mazilo. Očiščenim in drobno narezanim koreninam dodamo vodo in kuhamo na malem ognju, zraven korenine mešamo in mečkamo, dokler ne nastane kaša. Topli zmesi dodamo čisto svinjsko mast, dobro premešamo in zmes pretlačimo skozi laneno krpo v posodo, kjer bo mazilo shranjeno. Obolela mesta večkrat dnevno namažemo, čez pa položimo varovalno gazo.

Druge zanimivosti: v srednjem veku so veliki oman obešali po hišah v prepričanju, da lahko s tem preprečijo okužbo s kugo.

Zakonodaja: pri nas veliki oman spada v kategorijo Z, kar pomeni, da se ga dobi v lekarnah brez recepta.

Rožmarin – Rosmarinus officinalis L.  

Družina: Lamiaceae (ustnatice) 

Rod: Rosmarinus (rožmarin) 

Zagorska: Včeraj rožmarin, danes pelin!

Aj lepa mi je, lepa,
deklica mlada,
je mi še lepša,
kita rožmarinova!

Včeraj mi je dala, kito rožmarina,
danes mi je dala,
žuhkega pelina.

»Kaj je tebi draga?
Kaj si se razjezila?
Včeraj si mi dala
kito rožmarina,
danes si mi dala,
žuhkega pelina.

Lahko tebi draga,
na postelji spati.
Neg je meni težko,
pod jablano stati.
Vetrek podpuhava,
snegom zasipava,
keponjek mi mokne,
za pete me zebe.

Sinonimi: pravi rožmarin, slovenski rožmarin.

Etimologija: Franja pripomni, da ime rosmarinus pomeni roža, ki raste ob morju, s čimer zelo dobro opišemo njegovo prvotno rastišče, saj ga največ najdemo prav tam. Na sončnih in kamnitih območjih Sredozemlja.

Botanične značilnosti in morfologija: rožmarin je do 150 centimetrov visok, vedno zelen grm. Ima nasproti sedeče liste, ki so usnjati, na robovih zavihani, temno zeleni na zgornjem in belo dlakavi na spodnjem delu lista. Cvetovi so bledo modri ali belkasti in so na kratkih pecljih v zalistju. Cvetovi imajo kafrn vonj in grenak, dišaven okus.  

Nahajališče in pridelava: domovina rožmarina je jug Evrope. Pri nas ga gojimo na Primorskem in v kontinentalnih delih Slovenije, saj ne prenaša mraza in rad pozebe. Posadimo ga v lonce, v skalnjak ali na gredo s trajnicami ali zelišči. Rožmarin pognojimo z dobro preperelim kompostom in mu zagotovimo sončno lego, glede tal ni tako zahteven. 

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo cvetočo rastlino ali pa samo cvetje. Iz cele rastline ali pa samo iz cvetov pridobivajo rožmarinovo olje, ki je sestavina raznih mazil. Rožmarin cveti od marca do maja, zgodi se, da cvete septembra še enkrat.

Učinkovine: vsebuje eterična olja (rosmanol, karnosol), smole, čreslovine in grenčine.

Uporaba: z rožmarinovim eteričnim oljem ravnamo previdno! Direkten stik s kožo lahko povzroči pekoča vnetja, drugače pa je rožmarin izvrstno zdravilo v obliki čaja. Širi krvne žile in povečuje prekrvavljenost le-teh. Čaj je primeren za slabo prebavo, prekrvavljenost in bledico. Rahlo povečuje izločanje žolča in dejavnost jeter. Za zdravljenje naštetih bolezni pijemo dve skodelici čaja dnevno, ki ga pripravimo v obliki preliva. Za eno skodelico čaja vzamemo eno žličko suhe zeli ali cvetov.

Pojav rastline v jeziku: slovenska književnost je prežeta s pesmimi, zgodbami, legendami in drugimi pripovedkami o rožmarinu, nam pove Franja, ki je ravno zaradi te rastline v knjižnicah preživela po več ur, medtem ko so njene roke brskale po gradivih, njene oči pa neutrudno iskale ključno besedo rožmarin, da bi izvedela in našla čim več, kar bi bilo zanimivo tudi za bralce. Našla je pregovore, pesmi, zgodbe in izbrala le nekaj ključnih, za katere meni, da bodo tudi tebi najbolj zanimive:

Naj bo zelen ali suh, rožmarin ima svoj duh (pregovor).

Pojav rastline v ljudskem ali umetnem slovstvu:

Jožef Kranjc: Marijin sin – rožmarin

Prelepa cesta uglajena,
v Šmartno vas navajena:
Juhej, juhej, veselo je –
veselo je moje srce.

Pri cesti stoji garteljček,
v njem pa rastejo rožice.

Ta prva rožca lilija,
ker je Marija usmiljena.

Ta druga roža gartroža,
ker je Marija cartana.

Ta tretja roža rožmarin,
ker Jezus je Marijin sin.

Ta četrta roža je mar'jon,
ker Jezus je Marijin tron.

Vse te rožce bom vkup pobral,
Mariji v čast jih bom dar'val.

Jožef Krajnc: Mak za škriljak, rožmarin za spomin:

Deklica je vtrgala mak, mak, mak,
dala ga je fantiči za škrlak.

»Ljuba moja deklica, tak, tak, tak!
Bog ti ga blagoslovi sto tisoč krat!«

Deklica je vtrgala rožmarin,
dala ga je fantiču za spomin.
»Luba moja deklica, tak, tak, tak!
Bog ti ga blagoslovi sto tisoč krat!«
Kje rožmarin rodi

Zašel nam je mesec
v rumeno zoro.

Kod mi Josip hodi,
rožmarin mi rodi,
rožmarin zeleni,
Josip moj ljubljeni!

Kud mi Jana hodi,
tut rožmarin rodi,
rožmarin zeleni,
cvetek moj ljubljeni!

Najde pa tudi zagorsko pesem Kam boš dala rožmarin, sokola, konja; štajersko Moj rožmarin se že suši, bo drugo farbo dobil; Rasti, rasti rožmarin; Cvete dekletu rožmarin; Lani sem plela rožmarin; Beri, beri rožmarin zeleni in še mnoge druge.

Poznamo tudi kratko pripoved o rožmarinu in lovoru, kjer se lovor bohoti, kako so ga skozi zgodovino ljudje slavili in uporabljali za zmage in da ga zaradi tega spoštujejo. Rožmarin mu vselej ugovarja in pravi, kako je on kot rožmarin boljši in to utemelji s pripovedovanjem o sebi. Lovor na koncu zares spozna, da ima rožmarin prav in ni več tako ošaben, pa je to res? S katerim se bolj strinjaš? Preberi pripoved na Digitalni knjižnici Slovenije in premisli.

Simbolika: za Rimljane je bil rožmarin simbol regeneracije, obnavljanja. To lahko utemeljimo s tem, da regenerira jetra. Hkrati je bil tudi simbol neminljivosti in pomlajevanja.

Druge zanimivosti: rožmarin je bil vselej povezan z ljubeznijo. Že v antični Grčiji so verjeli, da vonj te rastline osvobaja duha in če je duh svoboden, lahko tudi ljubezen neovirano prepoji telo. Ravno zato je bil rožmarin tradicionalno posvečen Afroditi, ki je boginja ljubezni.

Kar je še bolj zanimivo pa je dejstvo, da v veliko kulturah z rožmarinom krasijo mladoporočence in vse ostale goste na poroki. Velja tudi za rastlino, ki osvobaja misli in osrečuje srce. Njene vejice so včasih polagali tudi v krsto ali v zibelko, s čimer so želeli, da bosta tako prihod kot tudi slovo duše obdana z ljubeznijo.

Zakonodaja: pri nas rožmarin spada v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Velika kopriva – Urtica dioica L.  

Družina: Urticaceae (koprivovke) 

Rod: Urtica (kopriva) 

Sinonimi: kopriva, mala pekoča kopriva, ožarnica, pečenica, užagalica, žagalica, žagovnica, žarna kopriva, žgavnica, žgoča kopriva, žarnica, živa kopriva.

Etimologija: Franja predpostavlja, da je ime rastline verjetno izpeljano iz kopr, kar je prvotno označevalo neko rastlino, ki ima vlakna, iz katerih so kakor tudi iz koprivinih izdelovali niti. Botanično ime izvira iz besede urere, kar pomeni skelenje, kar lahko povežemo s tem, da tudi nas skeli, če nas rastlina opeče. Naša jezikoslovka na koncu hudomušno pripomni, da najverjetneje imen ožarnica, pečenica, užagalica, žagalica, žagovnica, žarna kopriva, žgavnica, niti ni potrebno razlagati, saj je najverjetneje že vsakemu otroku jasno, od kod takšno ime. Če še ne veš, se te rastline le na rahlo dotakni, res da je zdravilna, ampak zobe pa tudi pokaže!

Botanične značilnosti in morfologija: je do 150 centimetrov visoka trajnica s tanko in dolgo razraščeno močno koreniko. Štirioglato steblo in listi imajo številne žgalne laske, ki imajo trdo, vendar krhko konico. Ko se žgalnega laska dotaknemo, se konica odkrhne, vsebina votlega laska pa se razlije po koži, kar povzroča srbeče in nadležno pečenje. Listi so podolgovati, nasprotno nameščeni, srčasti in grobo napiljeni. Cvetovi so zelo majhni, skoraj neznatni. Kopriva je vetrocvetka. Plod je majhen, enosemenski orešek. Rastlina ima svojevrsten, vendar ne neprijeten vonj, okusa pa ni ravno najboljšega.

Nahajališče in pridelava: kopriva je razširjena v zmernih podnebjih po vsem svetu. Pogosta je ob plotovih, živih mejah, ob starem zidovju, med grmovjem, po nabrežjih in obdelovalnih zemljiščih, po svetlih gozdovih in drugih prostorih v nižinah. V gorah se ob hlevih pojavlja tudi do 2000 metrov nadmorske višine. Kopriva ima rada z dušikom bogata tla. Kjer raste, pusti za seboj lepo strukturirana in rahla tla. Koprivo zaradi razširjenosti naberimo v neokrnjeni naravi, vendar bo tudi na vrtu lepo uspevala. Namenimo ji posebno gredico, kjer se lahko lepo razraste. Raste v senci, polsenci ali na soncu, ustrezajo pa ji tla z veliko dušika in organske snovi.

Deli in obdobje nabiranja: nabiramo celotno rastlino pred ali med cvetenjem. Zel in korenike posušimo v senci in na drobno narežemo šele, ko se dobro posuši. Koprive ni nikoli premalo!

Učinkovine: kopriva vsebuje veliko mineralov, encimov, klorofila, organskih kislin. V korenikah pa so še lektini, steroli, polisaharidi, triterpeni, lignani, fenilpropani itd.

Uporaba: kopriva je že v času Grkov uživala velik ugled, ki ga je obdržala do danes, vendar še vedno premalo ljudi ve, kako zdravilna je lahko ta »nadležna« rastlina. Velja za eno izmed najboljših rastlin, ki pomagajo čistiti kri in izboljšujejo slabokrvnost. Zraven tega ugodno deluje ob vnetju sečil, vnetju ledvic, vodenici, bolezenskem zastajanju seča ter odpravlja pesek iz ledvic in seča. Spodbuja presnovo, splošno izločanje neželenih in v telesu nakopičenih snovi, odpravlja bledičnost in nagnjenost k revmatičnim in protinskim boleznim.

Kopriva zaustavlja tudi kri. V obliki čaja pomaga pri premočnem mesečnem perilu, pri krvavem izmečku in bljuvanju krvi. Za vse naštete težave se odlično obnese sveže iztisnjen sok iz koprive, ki ga pomešamo z vodo in jemljemo takoj, ko ga iztisnemo. Za čaj uporabimo dve čajni žlički posušene zeli ali korenike. Čaju dodamo med ali ga pijemo neoslajenega, dve do tri skodelice na dan.

Ljudsko zdravilstvo uporablja čaj iz kopriv še za jetrne bolezni, žolčne bolezni, bolezni vranice, krčih v želodcu, zasluzenju želodca, prebavnih motnjah in pljučnih boleznih. Za prhljaj si lahko pripravimo »koprivno žganje«: dve polni pesti svežih kopriv namočimo v enem litru žitnega žganja in pustimo stati na soncu štiri do osem tednov. Nato odcedimo in žganje shranimo. Koprivno žganje je primerno tudi za izpiranje gnojnih ran, čirov, odrgnin in vsesplošnih ran.

Pojav rastline v jeziku:

Frazeologija: jezikoslovka Franja izjemno dobro pozna slovenske frazeme in pregovore in jih zelo zavzeto tudi sama uporablja! Kopriva ji je pri tem v veliko pomoč, saj slovenski jezik z rabo imena rastline ne skopari preveč. Naša raziskovalka je nekaj frazemov in pregovorov izbrala tudi zate. Kdo ve, morda pa ti pridejo kdaj prav. Pojav rastline v jeziku:

Frazeologija:

• Rasti kaj kot koprive za plotom ’rasti zelo bujno, divje’.
• Biti tak, kot bi na koprivah sedel  ’biti slabe volje, nerazpoložen’.
• Iti na koprive, pasti med koprive  ’znajti se v neprijetnem položaju’.

Pregovori:

• Kopriva ne pozebe ’zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča’.
• Koprivi ne škoduje ne toča ne slana ’kopriva je trdovratni plevel, ki je ne gre zlahka odpraviti’.
• Roža ne zraste iz koprive.
• Rano začne žgati, kar misli kopriva postati.
• Kdor koprivo pozna, nagec skrije.
• Vrtnica ne zraste iz koprive.
• Ljubezen je kot rosa, pada tako na vrtnico kot na koprivo.

Pojav rastline v ljudskem ali umetnem slovstvu:

Franja pa najde tudi zelo zanimivo, a skoraj tragično zgodbo o koprivi, s katero se je srečala nevedna bolehna ženica. Po nasvetu neke »mazačke« si je skuhala zelišča koprive in izpila dve skledici. Zjutraj jo je žgala koža po obrazu, rokah in prsih, povsod jo je ščipalo in čutila je odrevenelost. Ušesa, nos in ustnice so ji otekle, oči ni mogla dvigniti. Popoldne je imela že vso telo v mehurčkih, zato je bil poklican zdravnik, ki ji je narezal ušesa in nos. Iz ran je pritekla tekočina. Zdravnik je postopek naslednji dan ponovil in šesti dan je bila bolnica že zdrava.

Kopriva in vrtnica je zanimiva pesem, kjer se prepirata dve mični gospodični, kopriva in vrtnica. Med sabo se primerjata in si prigovarjata, katera je lepša in katera boljša. Seveda ni težko ugotoviti, da je vrtnica lepša, ampak kakšna pa je njuna usoda? Katera preživi več preizkušenj? Ugotovi na Digitalni knjižnici Slovenije.

Druga zanimiva kratka pripoved z naslovom Mrtva kopriva nam pripoveduje o koprivi, ki je kakor vsaka kopriva, pekoča in žgoča, če se je dotakneš. Če te zanima, kakšna bi bila kopriva, če bi bila drugačne in ne bi pekla, poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Simbolika: v starogrmanski mitologiji je bila kopriva simbol boga strele, za katerega velja, da hkrati blagoslavlja in žge, kar se povezuje tudi z značilnostmi koprive.

Druge zanimivosti: v ljudskem izročilu ima kopriva še vse do danes vedno določen pomen. V alpskih krajih v kmečkih hišah imajo navado, da v kuhinjsko ognjišče vržejo nekaj kopriv, kadar se bliža nevihta ali neurje, da ne bi strela udarila v hišo. Včasih pa so pivovarji ob bližajočem se neurju na kad za varjenje položili velik šop kopriv, s katerim so želeli preprečiti, da bi se med neurjem pivo skisalo.

Zakonodaja: pri nas spadajo vse vrste koprive v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kakor hrana.

Pravi pelin – Artemisia absinthium L.  

Družina: Asteraceae (nebinovke) 

Rod: Artemisia (pelin) 

Zagorska: Včeraj rožmarin, danes pelin!

Aj lepa mi je, lepa,
deklica mlada,
je mi še lepša,
kita rožmarinova!

Včeraj mi je dala,
kito rožmarina,
danes mi je dala,
žuhkega pelina.

»Kaj je tebi draga?
Kaj si se razjezila?
Včeraj si mi dala
kito rožmarina,
danes si mi dala,
žuhkega pelina.

Lahko tebi draga,
na postelji spati.
Neg je meni težko,
pod jablano stati.
Vetrek podpuhava,
snegom zasipava,
keponjek mi mokne,
za pete me zebe.

Sinonimi: komoljika, metlika, pelinka.

Etimologija: Franja meni, da je ime rastline verjetno izpeljano iz indoevropske besede pel, ki pomeni biti vroč. Tako poznamo tudi druge besede, ki so tvorjene na enak način, npr. poleti (goreti) in plamen. Botanično ime Artemisa pa je pelin dobil v čast grške boginje deviškosti Artemis.

Botanične značilnosti in morfologija: pelin je trajnica, ki tvori obliko grma. Visok je od 60 do 130 centimetrov. Listi so sivo polsteni in srebrno dlakavi, poganjki pa so svileno dlakavi, rahlo sivkasto nadahnjeni. Spodaj nameščeni listi imajo podolgovate suličaste segmente in so trojno pernati, proti vrhu rastline pa so zmeraj bolj celi in manjši. Cvetovi so cevasti, svetlo rumeni. Vonj je močan in dišaven, okus pa je grenak in trpek.

Nahajališče in pridelava: je stepska rastlina severne poloble, razširjen pa je tudi v srednji Evropi. Rad ima suho zemljišče ter toplo, pred vetrom zavarovano lego. V vrtu ga posadimo na gredo s trajnicami ali v skalnjak, vendar mu namenimo dovolj prostora, ker se močno razraste. Je nezahteven in posebne nege ne potrebuje. Deli in obdobje nabiranja: nabiramo liste ali zel, ko cvete, in sicer od julija do septembra.

Učinkovine: predvsem sta pomembni grenčini absintin in anabsintin. Med eteričnimi olji imajo zdravilni učinek terpenske spojine. Vsebuje še organske kisline in soli.

Uporaba: pelin vzpodbuja izločanje žolča, hitro odpravi prebavne motnje in napenjanje, ustavlja krče v prebavilih, ustavlja drisko ter pomaga zoper kronično zaprtje. Pelinov čaj je odlično zdravilo za zlatenico, neprijeten zadah iz ust, neurejeno mesečno perilo, izboljšuje kri ter krepi krvni obtok. Pomaga tudi pri katarju mehurja, vodenici in vnetju ledvic, vendar bodimo previdni, pri prevelikih odmerkih pelina lahko razdražimo ledvice in se vnetje celo poveča, zato zmerno!

Čaj pripravimo iz ene čajne žličke pelina za skodelico vode. Popijemo eno do dve skodelici na dan. Dober je za izpiranje oči, sopara pelinovega zavretka pa pomaga pri gnojnem ušesu. V močnem domačem kisu prevret pelin je prva pomoč pri zastrupitvah z gobami. Pelin, kuhan v vinu pa je dobra pijača pri zastrupitvah z mesom, mišjakom, trobeliko ali črnim zobnikom. Ob zastrupitvah je treba najprej poiskati pomoč zdravnika saj so posledice lahko usodne, zelišča so skrajna pomoč, če nam drugih možnosti zmanjka!

Pojav rastline v ljudskem ali umetnem slovstvu: tudi pri pelinu je naši jezikoslovki Franji ob raziskovanju zmanjkovalo časa, ne pa tudi virov in literature. Zgodb o tej rastlini je nemalo, pojavlja pa se tudi v velikem številu pesmi. Kaj vse je Franja našla, si poglej v nadaljevanju. Prva je zgodba o pelinu, ki govori, kako je ta rastlina dobila svoje značilnosti, da je nekoliko grenka, a vseeno zelo zdravilna. Izveš na Digitalni knjižnici Slovenije.

Če te branje zgodb ne zanima in imaš raje pesmi, si o nastanku pelina preberi na spodnji povezavi, kjer te čaka pesem z naslovom Legenda o pelinu.

Še eno pesem, ki govori o pelinu in ima tudi naslov enak kot ta rastlina, najdeš na spodnjem naslovu. Kratka pesem govori o človeku, ki ima za pelin same lepe besede, čeprav je grenak. Najdeš jo na Digitalni knjižnici Slovenije.

Na koncu Franja najde še eno kratko zgodbico, ki pripoveduje o tem, da je bil pelin rastlina, ki je bila zelo sladka, vendar se zmeraj umika učeniku, ki se je želi dotakniti. Ta jo zato kaznuje, da postane grenka in se je vsak izogiba. Pred smrtjo se učenik spomni na to rastlino, ki raste v bližini. Se je bo usmilil in kakšna usoda jo na koncu doleti? Poglej na Digitalni knjižnici Slovenije.

Simbolika: aromatični pelin je rastlina, ki v sebi nima niti kančka sladkobe, simbolizira bolečino v obliki grenkobe in zagrenjenosti, prav posebej pa bolečino, ki jo povzroča odsotnost.

V Grčiji so s pelinom dišavili vino, Rimljani pa so tako vino dajali atletom, saj je veljalo za krepčilo. V Razodetju se rastlina imenuje zvezda, ki gori kot bakla in skozi zgodovino simbolizira babilonskega kralja, ki je uničevalec Izraela, po preroku pa je to Satan. Zgodba pa pravi, da je z neba padla velika zvezda in strmoglavila v reke in vode in tej zvezdi je bilo ime Pelin. Vode so bile grenke in zaradi tega je umrlo veliko ljudi. Pelin tako simbolizira sprevrženost spolnega nagona, izprijenost virov, ogrenele vode.

Druge zanimivosti: rastlino tudi danes uporabljamo proti moljem v garderobnih omarah. Včasih so pelin mešali v črnilo, da papirja ne bi pojedle miši. Verjeli so tudi, da pelin spodbuja spolno poželenje, hkrati pa človeka varuje pred hudičem, strelo in gromom.

V 19. stoletju si je pelin pridobil dvomljivi sloves, saj so ga mešali k alkoholnim pijačam poleg komarčka, janeža in melise. Danes ga poznamo pod imenom absint oziroma po naše pelinkovec. Takrat je bila to modna droga, ki so se ji prepuščala tudi bolj znana imena, kot so Oscar Wilde, pa tudi Vincent van Gogh.

Zakonodaja: pri nas pelin spada v kategorijo Z, kar pomeni, da ga lahko kupimo v lekarnah brez recepta.

5.8 Zgodovina pridelovanja zelišč

Zgodovina zelišč sega veliko let v preteklost človeštva. Njihova uporaba se je začela že davno pred tem, ko so se o teh rastlinah pojavili prvi zapisi. Človek je na zelišča naletel naključno, ko je bil v iskanju novih virov hrane ali pa jih je v dieto že vključil v manjšem obsegu, ker so pozitivno delovale na njegovo telo. Človeka je zelišče pritegnilo predvsem zaradi prijetnega vonja, podobnosti med rastlinskimi organi zelišča in deli človeškega telesa, opazovanja drugih živali, kadar so bolne jedle le določene zeli itd.  Kasneje takšne rastline niso manjkale pri ljudskih zdravilcih, šamanih in drugih ljudeh, ki so se ukvarjali z raziskovanjem zelišč in predajali znanje iz roda v rod. Šele s pojavom prvih pisav se je znanje o zeliščih lahko preneslo na papir. 

Ena izmed najstarejših zeliščarskih knjig je verjetno delo kitajskega cesarja Shin-Nonga, ki je živel približno 3700 let pr. n. št. Opisal je preko 200 domačih zeli. Iz leta 1500 pr. n. št. je zbirka »Papirus Ebers«, ki opisuje več kot 700 rastlinskih zdravil, izhaja pa iz Egipta. Prav tako več kot 1000 rastlinskih zdravil opisuje staroindijska »Knjiga življenjske modrosti«. Od najstarejše literature o zeliščih, pa se je žal ohranilo le malo – leta 47 pr. n. št. so bogati zapisi o stoletnih izkušnjah z zelmi zgoreli v aleksandrijski knjižnici, nekaj stoletij kasneje pa je bila razrušena tudi mala aleksandrijska knjižnica.  

Pri starih Grkih zasledimo uporabo zdravilnih zelišč skozi pravljično pradavnino (npr. Kentaver Heiron zdravi Ahilovo rano z rmanom) ter v delih slavnega grškega zdravnika Hipokrata, njegova dela obsegajo podroben opis kakšnih dvestotih zdravilnih zeli. Skozi stoletja so znanje na področju uporabnih in zdravilnih rastlin širili še marsikateri ljudje. Omeniti je treba Aristotelovega učenca in modreca Teofrasta iz Eresa (370–285 pr. n. št.). Uporabno znanje Grkov so odlično prevzeli in razširili tudi Rimljani, ki imajo že bogato zgodovino gojenja uporabnih zeli. Eno največjih imen iz časa Rimljanov je Plinij mlajši (23 do 79 n. št.), ki je avtor 27 daljših oziroma krajših zapisov s skupnim imenom »Naturalis Historia«, 12 izmed teh zapisov se nanaša samo na zdravilna zelišča.  

Med časom razpada Rimskega imperija in pričetkom 8. stoletja srednjega veka je bil čas, ko se je znanje o zeliščih prenašalo predvsem po ustnem izročilu, saj je bila Evropa kot kontinent zaradi mešanja različnih plemen, narodov in kultur v velikem neravnovesju. Za ponovni razvoj zeliščarstva je bil pomemben Karel Veliki (742–814 n. št.), ki je izdal pomembne državne odločbe, imenovane Kapitularije. Te odločbe so vsebovale predpise in navodila za gojenje dišavnic in zeli, predpise o negi in sajenju jagodičevja in sadnega drevja na kmečkih in grajskih vrtovih. To znanje se je razširilo predvsem po samostanih severno in tudi južno od Alp. Za zgled je samostan St. Gallen iz leta 820, ki davno pozabljeno znanje s pridom izkorišča še danes.   Velika dela in raziskave na področju zdravilnih zeli so v srednjem veku opravili še: 

• Medicinska šola v Salernu, ustanovljena leta 984. Tam so nastali pomembni spisi Compendium Salernitanum in Regimen Sanitatis z obširnimi opisi zdravilnih rastlin. 
• Benediktinski menih, regensburški škof Albertus Magnus (1193–1280 n. št.), ki se je poleg alkimije in fizike ukvarjal z naravoslovjem in ustvaril delo »Komentar k Pseudo-Aristotelu.« 
• Theophrastus Bombastus-Paracelsus (1493–1541 n. št.) je bil zdravnik in popotnik, ki je znanje iskal širom Evrope. V življenju so ga imeli za šarlatana in ga niso cenili, saj je na življenje gledal drugače. 
•  Petrus Andreas Matthiolus (1501–1577 n. št.) – italijanski zdravnik, zdravnik cesarja Ferdinanda I. Napisal je dragoceno knjigo »Komentar k Dioskuridu«. Delo je bilo knjigotrški uspeh tistega časa, izdano je v latinščini. Kasneje je bilo prevedeno v nemščino.  

Nadalje je za razumevanje zeliščarstva in rastlin nasploh zelo pomemben švedski zdravnik in velik botanik Carl Linnaeus (1707–1778 n. št.). Bil je skromen študent, ki je študiral medicino na univerzi v Uppsali. To mestece je takrat premoglo fakulteto za pravo, medicino, teologijo in filozofijo. Linne je bil zelo radoveden študent, najbolj ga je zanimala botanika in zato ji je posvetil tudi največ časa. S kratkim delom Praeludia Sponsaliorum Plantarum je opisal spolnost rastlin, ki je takrat sicer bila že ugotovljena, vendar se je le malo razpravljalo o tem. To delo je bilo uvod v njegovo razgibano življenje na področju botanike, poučevanja in pisanja. Sprva je pomagal pri vajah v botaničnem vrtu, kasneje je bil tam oskrbnik. Med študijem je veliko raziskoval in poučeval. Leta 1735 je na univerzi v Harderwijku na Nizozemskem dobil doktorski naziv. V delu Species plantarum, izdanem leta 1753, je opisal okoli 6000 njemu znanih rastlin in prvič uporabil latinsko, dvoimensko poimenovanje rastlin – tega je v letih 1758 in 1759 pri kasnejših izdajah Systema nature že dosledno uporabljal. Prejšnji pristop poimenovanja rastlin, ki je bil dolg in zakompliciran, je na preprost način poenostavil in pripomogel k boljšemu razumevanju rastlinskega sveta. Vedel je, da vsega rastlinskega sveta ne bo mogel opisati sam, zato je v svet pošiljal svoje učence ter sam vse življenje ohranil raziskovalno dušo.  

Od konca 18. stoletja in celotno 19. stoletje se je razvoj zeliščarstva navidezno ustavil, saj je do izraza prišla tudi vedno bolj raziskovana znanost kemije in farmakologije na osnovi eksperimentov. Medicina se je začela ločevati na klasično in alternativno. Čeprav je delovanje nekaterih sintetičnih pripravkov na človeka lahko zelo učinkovito in pomaga preprečevati veliko različnih klic bolezni, ki so bile še pred sto leti lahko za človeka usodne, je vseeno treba omeniti, da sodobna medicina ne zmore sama opraviti z vse večjim pritiskom sodobnih bolezni. Velik zagovornik naravnega zdravljenja, župnik in zeliščar Sebastian Kneipp (1821–1897) je že takrat pravil: »Nazaj k zelem,« saj je vedel, da poleg klasične medicine z naravnim zdravljenjem telesu dovajamo veliko dragocenih snovi, ki krepijo lastni imunski sistem telesa, čistijo sluz iz notranjih organov, čistijo kri, pospešujejo prebavo, krepijo živce. Kneipp tudi pravi: »Lekarna je vsepovsod okoli nas, v gorah, na travnikih, v gozdovih, košenicah, povsod.« 

Na območju današnje Slovenije se je naravno zdravilstvo skozi stoletja pojavljalo v obliki čarovništva oziroma »vražarstva,« saj so ljudje raje verjeli »čarovnikom,« ki so imeli poseben pogled na naravo in so bili bližje svetom bogov. Čarovnik je bil torej tisti, ki je nabiral zelišča in zdravilne zeli ter jih uporabljal, ne samo v obredne namene, temveč tudi za zdravljenje ljudi in živali. S prihodom krščanske vere na območja poganov je tudi znanje čarodejev postopoma izginjalo, večinoma zato, ker se niso hoteli podrediti vplivu krščanske vere. Vseeno je bilo znanje o zeliščarstvu med ljudmi že takrat močno razširjeno in se je uspelo preko ustnega izročila ohraniti do današnjih dni. Znanje o rastlinah se je v srednjem veku na veliko širilo iz samostanov, kjer so menihi pridno prepisovali uporabne knjige. Žal pa te knjige vključujejo le malo znanja, ki so ga posedovali »čarovniki« v času 10. stoletja in prej. To znanje se je z razvojem pisave in splošnega znanja postopoma širilo med ostale ljudi. Na Slovenskem so se v 17. stoletju zelo razvili menihi pavlinci v gradu Olimje pri Podčetrtku. Istega stoletja je bila tam ustanovljena prva lekarna, na vrtovih okoli gradu pa so gojili zdravilne zeli. Ta lekarna je bila v 18. stoletju poslikana s freskami znanih zdravnikov, pridobivali pa so tudi droge in zdravila za zdravljenje. Leta 1569 je takratna Kranjska dobila prvega zdravnika s fakultetno izobrazbo, ti pa so le postavljali diagnoze, za ostalo so bili zadolženi kirurgi in padarji. V tistih časih je zdravnik, botanik in farmacevt večinoma bil ena oseba. Ljudsko zdravstvo je bilo na našem območju precej dobro razvito, o čemer piše tudi Peter Andrej Mattioli. Tudi Paracelsus je v svojih delih omenjal nekatere rastline, ki jih Korošci uporabljajo za zdravljenje. 

Delo »Slava vojvodine Kranjske« avtorja Janeza Vajkarda Valvasorja večkrat omenja in opiše tudi ljudska imena zdravilnih zelišč in njihovo rabo. Idrija je v bila v srednjem veku in poznejših stoletjih zanimiv kraj, kamor sta zahajala tudi Paracelsus in Mattioli. Kraj še okoli 200 let po odprtju rudnika ni imel zdravnika. Med ljudmi v tistih krajih je bilo opaziti različne telesne oslabelosti in mutacije, verjetno zaradi težaškega dela v rudniku in izpostavitvi faktorjem za tveganje zdravja. Šele leta 1754 je v Idrijo prišel Janez Anton Scopoli (1723–1788), ki je deloval kot zdravnik, ampak je kasneje zaslovel tudi po botaničnih, mineraloških in medicinskih delih ter zapisih, istega leta pa je bila v Idriji ustanovljena tudi prva lekarna. Za njim je leta 1767 prišel za zdravnika Baltazar Hacquet (1739–1815), ki je bil tudi sam zelo vnet botanik in raziskovalec.

Leta 1773 se je v Idriji rodil Franc Hladnik, znanstvenik evropskega slovesa. Bil je vodja prvega slovenskega botaničnega vrta v Ljubljani, ki je bil osnovan v času vladanja Napoleona, takrat pa se je slovensko ozemlje imenovalo Ilirija. Pomemben vir ljudskega znanja o zeliščih so vedno bila tuja dela, postopoma pa si je slovenska beseda našla mesto v pisani in tiskani obliki. Prve omembe rastlin najdemo že v Dalmatinovi Bibliji leta 1584, kjer je omenjenih približno 100 rastlin. Veliko tujih del so v 18. stoletju prevedli v slovenski jezik in jih priredili, kot na primer »Arzniske bukve,« ki naj bi bile prevod nekega Mattiolijevega dela.

Slovensko ljudsko zdravilstvo je uporabljalo okoli 500 zdravilnih rastlin. To število je v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno veliko, verjetno zaradi izredne geografske lege. Danes je število veliko manjše in še upada. Zdravljenje z zdravilnimi rastlinami je nadomestila klasična medicina, ki je v tesnem odnosu s farmacijo, ta pa za potrebe medicine proizvaja zdravila na osnovi rastlinskih izvlečkov in znanja s področja kemije.

Trg z zelišči zalagajo le še posamezne kmetije, ki so po navadi specializirane. Za predelavo zelišč morajo imeti prijavljeno dopolnilno dejavnost ter dodatno opremo za samo proizvodnjo. Manjše količine zdravilnih zelišč ljudje še vedno nabirajo sami. Znanje o zeliščih in zdravilnih rastlinah vseeno prihaja nazaj med ljudi, tudi vedno več mladih se zanima za naravo in slej kot prej se bodo seznanili z zdravilnimi rastlinami. Na njih leži breme, da iz vseh pridobljenih informacij izberejo ustrezne in jih na pravi način prenesejo med prihodnje generacije.

Franja: »Navdušena sem nad zelišči! Odločila sem se, da se oglasim pri Maksu in Mojci, v njunem zeliščnem vrtu. Pomagala mi bosta z nasveti, da si bom uredila manjšo zbirko zdravilnih rastlin tudi pri sebi doma.«

Rastko: »Kaj če bi nadaljevali z našim sprehodom po botaničnem vrtu? Pojdimo v uporabni vrt.«

Slovarček

Botanik: ime za znanstvenika, ki ve veliko o rastlinah in načinu njihovega življenja.

Zeliščar: oseba, ki prideluje ali nabira in prodaja zelišča ter jih zna uporabljati. Uporablja jih v kombinaciji z ostalimi produkti narave (med, vosek, olje, glina …) in iz njih izdeluje tinkture, mazila, zeliščna olja in mešanice za zeliščne čaje.

Zelnata rastlina: nežne, mehke rastline, katerih nadzemni del po vegetacijski dobi navadno odmre.

Lesnata rastlina: je praviloma rastlina, ki ima olesenelo nadzemno steblo, ki čez zimo po vegetacijskem obdobju ne odmre. To so večinoma polgrmi, grmi in drevesa.

Kuhinjska zelišča: v kuhinji jih večinoma poimenujemo kar začimbe, vendar lahko kot začimbo uporabimo tudi marsikatero zelišče, npr. pehtran, navadno dobro misel, baziliko itd.

Fitoterapija: zdravljenje in preprečevanje bolezni ter motenj počutja z rastlinami, rastlinskimi deli in pripravki iz njih. 

Farmacija oz. zdravoslovje: je interdisciplinarna veda o naravoslovju in zdravilih. Zajema tudi področje o naravnem zdravljenju in izdelavi zdravil na osnovi rastlinskih izvlečkov.

Znanstveno ime rastline: imena rastlin so v različnih jezikih različna, pogosto pa ima rastlina tudi več imen. Da je zmeda manjša in da predvsem botaniki natančno vedo, o kateri rastlini se pogovarjajo, so se dogovorili, da rastline znanstveno enotno poimenujejo. Pri poimenovanju uporabljajo latinski jezik (mrtvi jezik), ki je tudi sicer jezik znanosti. Znanstveno ime rastline je vedno  dvočlensko – sestavljeno iz dveh besed: prva beseda označuje ime rodu (podobno kot pri ljudeh priimek), druga beseda pa je okrasni pridevnik (označevalec ali epitet). Dogovorjeno je tudi, da znanstvena imena pišemo drugače kot ostali del besedila. Tako pišemo znanstveno ime z ležečimi črkami, pri ročni pisavi pa ga podčrtamo. Besedama v imenu rastline vedno sledi ime oz. krajšava imena avtorja (ali avtoriteta). Avtor je tisti botanik, ki je prvi objavil opis rastline. Velikokrat je pri znanstvenih imenih rastlin kot avtor naveden L. Označba L. pomeni avtorja Carla von Linneja.

Droga: Posušena zelišča ali deli zelišč.