Po statističnih podatkih za leto 2016 imamo v Sloveniji kar 11.820,2 km2 gozda, kar predstavlja kar 58,3 % celotne površine. Po gozdnatosti je tako naša država na četrtem mestu v EU, za Švedsko, Finsko in Estonijo (slika Površina gozda v EU-28).
Slika: Površina gozda v EU-28, 2015
Večina gozdov, tj. 75 %, je v zasebni lasti, 22 % je v lasti države in 3 % v lasti občin. Gozdna posest je zelo razdrobljena in v povprečju velika le 2,5 ha. Tako je v državi 313.000 gozdnih posesti v lasti 461.000 gozdnih posestnikov (lastnikov in solastnikov). Velika razdrobljenost ter veliko število lastnikov in solastnikov gozdov otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v gozdovih.
V naših gozdovih prevladujejo listavci (54,6 % v lesni masi), delež iglavcev pa je 45,6 % in se zmanjšuje. Dejstvo lahko pripišemo temu, da smo z iglavci, predvsem s smreko v monokulturi v preteklosti pospešeno pogozdovali, zato so se pojavile težave zaradi podlubnikov in ujm, ki smo jim priča v zadnjem času.
V gozdnih sestojih sta najbolj zastopani bukev (32,3 %) in smreka (30,8 %). Podrobneje je vrstna sestava gozdov v letu 2015 prikazana v preglednici.
Preglednica: Vrstna sestava slovenskih gozdov (2015)
|
Drevesna vrsta |
Smreka |
Jelka |
Bori |
Macesen |
Drugi iglavci |
Bukev |
Hrasti |
Plemeniti listavci |
Drugi trdi listavci |
Mehki listavci |
|
Delež (%) |
30,8 |
7,5 |
5,6 |
1,2 |
0,3 |
32,3 |
7 |
5,2 |
8,4 |
1,7 |
| Skupaj | 45,6% | 54,6% | ||||||||
Vir: (www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/PDF/LETNA.../2015_Porocilo_o_gozdovih.pdf)
Karte (dejstva o gozdu v Sloveniji, drevesne vrste)
Botanična klasifikacija (sistematika) rastlin je živa veda, ki se spreminja glede na novejša, molekularna in morfološka filogenetska znanstvena dognanja. Tako je v nadaljevanju povzeta trenutno zadnja botanična razvrstitev golosemenk (Christenhusz, in drugi, 2011; Christenhusz & Byng, 2016).
Mlado moško socvetje (rumen) in ženski storž (rdeč) pri macesnu
Edini pravi brin za brinjevec, gin ali začimbo je navadni brin (Juniperus communis). Čeprav navadni brin raste marsikje, smo se samo Slovenci domislili, da bi iz njegovih temno modrih, nadvse trpkih jagod skuhali žganje. Napravili smo brinjevec ali žganje (destilat) iz brinovih jagod.
Brinjevec se v Sloveniji proizvaja že več kot 500 let. Proizvodnja Brinjevca ima v Sloveniji bogato tradicijo, saj kuhanje brinjevca omenjata že Janez Vajkard Valvasor v 17. in Marko Pohlin v 18. stoletju. Za brinjevec se v zapisih uporabljata tudi izraza »brinuc« in »brinovec«.
Tradicionalno kuhajo brinjevec na Primorskem; na Krasu so avtohtoni nasadi brina, zato je bila uporaba tega žganja v preteklosti precej lokalno omejena. Bolj kot pijačo so ga uživali in ga še danes uživamo kot zdravilo. Temu, da ga ne pijemo kot druge destilate, temveč pijemo brinjevčka le po potrebi, botrujeta dve dejstvi:
Visoka cena je povezana z načinom proizvodnje destilata, saj so edina surovina brinjevca brinove jagode, teh pa je za liter potrebnih vsaj 8 kilogramov!
Brinove jagode, nabrane v ustrezni zrelosti (med avgustom in novembrom), zmeljejo z vodo in v drozgo dodajo kvasovke ter določene soli, da jo kvasovke lahko v postopku fermentacije predelajo v brinovo vino. Po fermentaciji, ki traja do štiri tedne, sledi dvojna destilacija. Pri prvi destilaciji dobijo mehko žganje, nango oziroma žonto, ki jo je potrebno prekuhati še drugič in pri tem žganju odvzeti eterično olje. Dobljen stranski produkt, eterično brinovo olje, je zelo cenjen v farmacevtski in kozmetični industriji, cena pa je primerna podatku, da je za liter potrebnih več kot 300 kilogramov brinovih jagod!
Harmonično aromo prejme brinjevec šele po šestmesečnem zorenju.
Kraški brinjevec smo Slovenci leta 2003 zaščitili kot žgano pijačo z
geografsko označbo.
Druga pijača, v kateri nastopa brin, je gin. Gin je priljubljena aromatizirana alkoholna pijača v Angliji in ZDA. Osnova za to pijačo je žitno žganje, v katero zaradi okusa namakajo brinove jagode in razna zelišča. Za liter gina je potrebnih »zgolj« 20 gramov brinovih jagod. Podobno pijačo iz sadnih in žitnih žganj z dodatkom brinovih jagod ter zelišč poznajo v Srbiji pod imenom klekovača in na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji kot jenever, genever ali genièvre.
Slovenski gin, ki je v nekaj mesecih osvojil pivce
Najbolj slovenski opoj, redek in drag kot žafran
Na drevesnih vrstah se hranijo nekatere vrste kljunastih žuželk tako, da
sesajo drevesni sok. Take so pri nas listna uš, lubna ušica, kapar in medeči
škržat. Žuželke imajo kljunec, ki ga zabodejo v lubje, in drevesni sok z
organskimi snovmi jim zaradi tlaka (turgorja) v sitastih cevkah floema kar sam
priteče v usta.
Žuželke s pomočjo encimov, ki jih imajo v prebavnem traktu, pretvorijo sladkorje
in beljakovine drevesnega soka v sadni sladkor, grozdni sladkor in druge vrste
sladkorja. Le del nastalega (5–10 %) porabijo same, preostanek pa iz zadka
izločijo v obliki sladkih kapljic, ki jih imenujemo mana ali medena rosa.
Mano, ki jo v obliki lepljivih kapljic najdemo na listih iglavcev (jelke,
smreke, bora, macesna) in listavcev (kostanja, hrasta, vrbe, bukve, lipe,
javorja, jesena) ter podrasti, nabirajo čebele, jo nosijo v panj in tam
predelajo v med.
Pomembno je omeniti, da mana ni pravi žuželčji kakec, saj v njej razen sladkorjev, kardenolidov (sterolov) in aminokislin ni ostankov prebave (fekalij). Prav tako mana ni floemski sok, saj se je biokemijsko pretvorila in ima zato drugačno sestavo.
Drevesni sok torej žuželke oplemenitijo, proces v panju dokončajo in mano predelajo v končni proizvod – gozdni med, ali pravilneje, manin med. Tako glede na to, kateri živalski predstavnik sodeluje pri nastanku, med delimo na cvetlični (čebela) in manin med (kljunasta žuželka in čebela).
V primerjavi s cvetličnim je manin med gostejši, moten, manj sladek, temnejši in ima drugačno sestavo. Vrste slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo poimenujemo po botaničnem poreklu.
Hojev oziroma jelkin med je temnejše sivorjave barve z zelenim odsevom. Je precej gost, moten in ne kristalizira. Aroma je zelo značilna, strokovnjaki v njem zaznajo aromo po mleku v prahu, karameli, zažganem sladkorju, smoli, svežem lesu iglavcev, sirupu smrekovih vršičkov, po dimu, črnem čaju z mlekom in po zeliščnih bonbonih.
Hoja je tako kot smreka zelo pomembna za slovensko čebelarstvo. Pri nas velja za eno bolj muhastih paš, kadar pa zares zamedi, je bera lahko izdatnejša kot na kateri koli drugi rastlini.
Opojnost medene dežele - slovenski med
Čebelarska zveza Slovenije - Gozdna paša
Čebelarska zveza Slovenije - Med
Honey Bee Suite - What is honeydew honey?
Plant-derived differences in the composition of aphid honeydew and their effects on colonies of aphid-tending ants
Nekateri iglavci (bori, brini) pozimi spremenijo barvo iglic. To je popolnoma naraven proces, ki se zgodi ob padcu temperature in zaradi delne izsušenosti iglic. Na delih rastline, ki so bolj izpostavljeni sončnim žarkom, je sprememba še izrazitejša. Barva iglic se iz zelene spremeni v rjavkasto do vijoličaste. Pojav je podoben spremembi barve listov pri listavcih. Klorofil v listu se razgradi, rastlina pa ga zaradi priprav na zimo ne nadomesti. List tako dobi svojo pravo barvo, se posuši in odpade.
New Garden Landscaping and Nursery
Domovina pinije (Pinus pinea L.) je Sredozemlje: južna Evropa, Izrael, Libanon in Sirija. Razširjena je tudi v severni Afriki, na Kanarskih otokih, južni Afriki in na vzhodnih obalah Avstralije. Vrsta ima užitna semena, imenovana pinjole, ki jih poznamo od pradavnine – že več kot 6.000 let.
Pinija je vrsta, ki spada v družino borovk. Drevo doseže 12–25 m višine in je značilne oblike z zelo široko, gladko zaokroženo, ali pa skoraj ravno dežnikasto krošnjo. Lubje je debelo, rdečerjavo in globoko razklano v široke navpične platice. Iglice so dolge 10–20 cm, tudi 30 cm. Storži pinije so široki in jajčasti, dolgi 8–15 cm in v primerjavi z ostalimi borovkami zorijo najdlje, kar 36 mesecev oziroma cela 3 leta. Semena (pinjole, piñones ali pinoli) so svetlo rjave barve s praškasto črno prevleko in so velika 2 cm.
Včasih je za eno večjih svetovnih pridelovalk veljala Španija, v letu 2016/17, ko ocenjujejo svetovno proizvodnjo na 23.600 t, pa največ (89 %) pinjol pridelajo v azijskih državah (v Severni Koreji, Ruski federaciji, na Kitajskem, v Pakistanu in Afganistanu). Kljub temu imajo v EU najbolj organizirano proizvodnjo pinjol v Španiji (kjer letno pridelajo okoli 2 % celotne svetovne proizvodnje).
Preden pinija obrodi storže, mine vsaj 15 let, a jih nato lahko rodi tudi 100 let. Drevo oblikuje storže na vsakih 2–6 let (v povprečju vsako tretje leto), pridelava pa poteka tako, da nabiralci splezajo na drevo in pobirajo storže ročno ali s posebnim orodjem. Storže obirajo v obdobju od novembra do februarja, vsak delavec nabere 400–600 storžev dnevno. Storže nato osušijo na soncu in iz 100 kg storžev pridobijo 15–22 kg pinjol. Pred prodajo odstranijo še trdo zunanjo lupino, pri čemer uporabljajo posebno mehanizacijo, kar proizvodnjo še dodatno podraži.
Proces pridobivanja pinjol je počasen in delovno zahteven, zato imajo ti oreščki tudi razmeroma visoko ceno (v EU-28 okoli 20,00 €/kg). Pinjole so cenjene zaradi prijetnega, nežnega okusa, njihovo meso se v ustih kar stopi. Veljajo za ena od najslajših jedrc in imajo visoko hranilno vrednost. Pinjole so bogate z maščobami (68,4 %), med katerimi je večina (34 %) večkrat nenasičenih in enkrat nenasičenih (18,8 %), relativno velika je vsebnost beljakovin (13,7 %), mineralov (kalcij, železo, fosfor, magnezij in nekateri mikroelementi) in vitaminov (E, B in K).
Okus pinjol je prefinjen in se prileže tako k sladicam kot k mesnim jedem ali solati, najbolj znana pa je gotovo omaka pesto, ki je narejena iz pinjol, oljčnega olja, bazilike in parmezana. Poleg tega pinjole marsikje cenijo tudi kot afrodiziak.
Pinija je tudi razširjeno okrasno drevo, ki je posebej lepo v drevorednih zasaditvah.
The Gymnosperm Database - Pinus pinea
Pinija
Pine Nuts:A Review of Recent Sanitary Conditions and Market Development
Nuts and dried fruits
Pogozdovanje je proces, v katerega so vključene širše družbene akcije in dejavnosti za rast gozdov na zemljiščih, ki za druge namene niso primerna. Tako pri pogozdovanju lahko sadimo pionirske rastline na goličavah ali pa oblikujemo plantaže in nasade iglavcev. V Sloveniji je bilo največje pogozdovanje na Krasu, pri katerem so se uporabljale pionirske rastline črnega bora. Nasadi in plantaže iglavcev se uporabljajo predvsem v celulozni industriji.
Zaradi povečane urbanizacije, sečenj in paše ovčjih čred je Kras postal ogolela, kamnita pokrajina. S črnim borom so uspešno pogozdovali ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, vendar je bilo pogozdovanje prekinjeno med vojnama. Po letu 1948 so ponovno začeli saditi pionirske rastline črnega bora. V zadnjih desetletjih se je pogozdovanje Krasa zmanjšalo, saj se je črni bor začel razširjati z lastno semenitvijo. Začela sta se širiti in razraščati tudi avtohtono listnato grmovje in drevje. Tako je gozda na krasu zdaj 47 odstotkov, potreben pa bo še dolgotrajen progresiven razvoj gozdne vegetacije. Zaradi pogostih požarov si gozdarji prizadevajo, da bi povečali delež avtohtonih listnatih gozdov in postopno zmanjševali delež črnega bora, saj se ti po požaru regenerirajo bolje.
Slovenija se je jeseni leta 2015 kot 23. država pridružila svetovnemu izobraževalnemu programu Znanje o gozdovih (LEAF). V Sloveniji je v ta program vključenih 30 izobraževalnih ustanov, od tega 7 srednjih šol, 20 osnovnih šol in 3 šole s prilagojenim programom. Pomembna dejavnost sodelujočih šol je sajenje dreves. Na Planinskem polju, natančneje v okolici Logatca, je leta 2014 žled močno prizadel gozdove. V okviru tega programa so CUDV Draga z zaposlenimi iz družbe Lek, Ekošole in s strokovnjaki iz Zavoda za gozdove obnavljali gozdove s 600 sadikami bukve. CUDV Draga je v sklopu programa LEAF izvajalo svoj projekt z naslovom Pojte, pojte, drobne ptice, v katerem so izdelovali ptičje gnezdilnice, ki zdaj krasijo številne domače in tuje sadovnjake ter tudi botanične vrtove.