Na topel in sončen septembrski dan se je pred vhodom v botanični vrt Univerze v Mariboru zbrala skupina sedmih obiskovalcev. Na vhodu je obiskovalce pozdravil Rastko, ki je kot botanik zaposlen v vrtu in jih bo, kot vodič, popeljal naokoli.
Ker je ujel Rastko
pogovor v angleškem, slovenskem in nemškem jeziku, vmes pa še kak izraz v
latinščini, mu je bilo kaj hitro jasno, da je pred njim pisana druščina. Za
lažje sporazumevanje je predlagal angleški jezik in pred začetkom ogleda
medsebojno predstavitev...
V skupini so bili prijatelji Anja in Bojan, mlad par mestnih srajc, pred kratkim preseljen na podeželje, ter Maks in Mojca, ekološka kmeta. Prisluhnimo zgodbi njihovega prijateljstva.
Anja in Bojan sta se pred leti iz mesta Maribor
preselila na podeželje. Kot vsaka hiša na slovenskem podeželju je imela tudi
njuna hiška ohišnico oziroma obhišni vrt. Na vrtu so rasla tri večja, bujna
sadna drevesa, nekaj sadnih grmovnic in precej zaraščene gredice, ki so jih
prejšnji lastniki uporabljali za za pridelavo zelenjave. Vrt je kar klical
pridne roke, a kaj ko o pridelavi Anja in Bojan nista vedela domala ničesar!
Kakorkoli, selitvi iz mesta je botrovala tudi želja mladega para, da na vasi
zaživita manj stresno in da se začneta bolj zdravo, trajnostno, sezonsko ter
lokalno prehranjevati.
Lokalna in sezonska prehrana zahteva lokalno in sezonsko oskrbo, zato je ni boljše od oskrbe neposredno pri kmetu! Pa sta šla Anja in Bojan na sprehod po vasi, da se predstavita vaščanom kot nova soseda in najdeta kmetijo, na kateri se bosta lahko oskrbela z zelenjavo, sadjem, mlekom, mesom in jajci. Pot ju je pripeljala na rob vasi, na dvorišče velike urejene kmetije. Sreča pa taka! Ob vhodu na dvorišče je na velikem panoju pisalo Dobrodošli na ekološki kmetiji pri Maksu. Prodajalna lokalno pridelanih živil.
Kmeta Maksa sta
srečala, ko se je ta ravno namenil v hlev pomolsti krave in zapreti kokoši v
kokošnjak. Predstavili so se in beseda je stekla. Kmet Maks je pojasnil, da
sta na družinski, tržno usmerjeni ekološki kmetiji, kjer pridelujejo
zelenjavo in sadje, imajo nekaj krav molznic in kokoši nesnic. Povedal je,
da sta z dekletom Mojco začela kmetovati pred desetimi leti, ko sta
zaključila študij na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV) v
Pivoli pri Hočah. Njegova žena, takrat dekle Mojca, je zaključila študijski
program Agronomije in Maks študijski program Ekološkega kmetijstva (videoposnetek:
Poklic, Inženir ekološkega kmetijstva).
Da zgodbo skrajšamo: sedaj Anja in Bojan vesta, kje se oskrbeti z zdravimi, svežimi, lokalnimi in sezonskimi živili, a ne le to! Člani kmetije pri Maksu so postali njuni prijatelji in prava zakladnica podatkov o pridelavi zelenjave, sadja in zelišč na domačem vrtu. Tudi zaradi njihovih nasvetov sta se Anja in Bojan izognila marsikateri napaki, ki jo pri zasnovi vrta naredijo tisti, ki o kmetijski pridelavi ne vedo veliko.
Maks
in Mojca Botanični vrt Univerze v Mariboru (UM) dobro poznata, saj se ta, kot
učno okolje, koristi v izobraževanju vseh študentov FKBV. Botanični vrt pa ni
odlično učno okolje le za študente FKBV, temveč tudi za zagreta vrtičkarja Anjo
in Bojana. Maks in Mojca sta svoja prijatelja Anjo in Bojana pripeljala na ogled
vrta že spomladi, vendar se le-ta z letnimi časi spreminja. Vsi so nestrpno
pričakovali, kaj zanimivega bodo videli tokrat.
V skupini obiskovalcev so bili tudi slovenska jezikoslovka Franja, angleški jezikoslovec Mr. Green ter nemška jezikoslovka Grete Gärtner.
Grete Gärtner je germanistka, ki sodi med velike ljubiteljice in ljubitelje
botanike. Veliko svojega prostega časa nameni urejanju vrta, ki ga ima tik ob
svoji hišici. Svoje znanje dopolnjuje na različnih strokovnih srečanjih. Vedno
poskuša botaniko povezati z jezikoslovjem, ki je »njena prva ljubezen«. Na
srečanju na temo »Zelišča« se je pred nekaj leti spoprijateljila z zeliščarico
Zdravko, ki prihaja iz Slovenije. Pred kratkim se je Grete odločila, da se bo
odzvala Zdravkinemu vabilu na obisk in bo v njeni družbi obiskala botanični vrt
Univerze v Mariboru. Grete si ob prijetnem druženju v botaničnem vrtu skrbno
pripravlja zapiske, da bi svoje znanje o rastlinah dopolnila in nadgradila z
novimi, zanimivi informacijami, ki ji bodo v prid pri nadaljnjem urejanju
njenega vrta.
Mr. Green je ljubiteljski botanik, ki prihaja iz Anglije. Skoraj ves svoj
prosti čas preživi v domačem vrtu, predvsem v domači naravi. Njegova velika
ljubezen do botanike je privedla do tega, da si je tik ob svoji hišici ustvaril
pravi botanični vrt, ki je vsako leto večji in večji. Da bi njegove cvetlice,
sadje, zelenjava in ostale rastline lepo uspevale, si večkrat poišče nasvet pri
dobri prijateljici Zdravki, ki stanuje v Sloveniji. Mr. Green se je odločil, da
bo tokrat sprejel vabilo prijateljice Zdravke in obiskal botanični vrt Univerze
v Mariboru. Ob ogledu vrta zapisuje vse pozitivne vtise in zanimive ter pomembne
informacije, ki jih bo kasneje delil z botaniki v domačem okolju.
Jezikoslovka
Franja je pranečakinja Frana Ramovša, jezikoslovca, ki se je raziskovanju
slovenskega jezika posvetil že v študentskih letih in ga opravljal vse
življenje. Še posebej se je zanimal za narečja; v Dialektološki karti
slovenskega jezika (1931) je objavil prvi znanstveno utemeljeni zemljevid
slovenskih narečij. Po njem se imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša ZRC SAZU, ki ga je ustanovil in vodil od leta 1945.
Franja je izjemno radovedno dekle z raznovrstnimi interesi. Poleg zanimanja za slovenski jezik je Franja tudi ljubiteljica rastlin in zelišč, saj meni, da sodobni način življenja postaja vedno bolj odtujen od narave in živih bitij, hkrati pa se zaveda, kako pomembna je vez človeka z rastlinskim svetom. Nekega dne obišče Botanični vrt Univerze v Mariboru, kjer spozna Maksa in Mojco z ekološke kmetije. Vsi trije postanejo zelo dobri prijatelji, Franja ju večkrat obišče na kmetiji. Botanični vrt jo tako prevzame, da začne raziskovati rastline tudi z jezikoslovnega vidika, saj jo zelo živo zanimajo izvori rastlinskih imen, frazemi, povezani z rastlinami ali njihovimi deli in pojavi rastlin v ljudskem slovstvu. Franja se namreč zaveda, da so besede in njihova tipična raba v določenem jeziku značilen pokazatelj kulture določenega naroda. Povezavo med jezikom in kulturo ter njuno součinkovanje raziskuje veda lingvokulturologija, ki skozi jezikovne oblike proučuje žive stereotipe, mite in načine vrednotenj določene jezikovne skupnosti. Lingvokulturologija se povezuje tudi z etnolingvistiko, ki v nasprotju z lingvokulturologijo ubira zgodovinski pristop in skuša odgovoriti na vprašanje, katere so bile realne družbene okoliščine, ki so spodbudile in pustile sledi v jeziku z nastajanjem zanimivih ljudskih poimenovanj za predmetnost in oblikovanjem t. i. ljudske modrosti, ki se kažejo v frazemih in pregovorih.
Zanimanje za rastline z jezikovnega vidika, npr. poimenovanja za posamezne rastline (kot npr. poimenovanje celnik, celivc za hermeliko, ki kaže na njeno zdravilnost pri celjenju ran) jo je zbližalo s t. i. etnobotaniko, disciplino, ki združuje etnološke, botanične, sociološke, medicinske in filozofske poglede na večsmerni odnos med ljudmi in rastlinami.
Tako je Franja ob raziskovanju rastlinskih imen naletela na številne zgodbe, ki razkrivajo simboliko, šege in ljudsko izročilo naših prednikov, hkrati pa neprestano spoznava, da se skozi frazeme in pregovore kaže za skupnost značilna miselnost, zato je odkrivanje le-te je zanjo ne samo zanimivo, ampak tudi vznemirljivo.
Ker so se vsi prijatelji v Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru zbrali na povabilo njihove skupne prijateljice, zeliščarice Zdravke, je dobro, da tudi njo dobro spoznamo, preden se podamo na dogodivščino.
Zeliščarica Zdravka je modra gospa, ki o zeliščih veliko ve, saj jih nabira
že od rane mladosti. Seveda kot mlada deklica zelišč ni poznala, imela pa je
babico, ki je imela zelišča v malem prstu. Babica je zelišča nabirala v naravi;
na travnikih, poljih, v gozdovih in ob potokih. Prav tako je imela ob hiši del
vrta, na katerem so rasla lepa, cvetoča, dišeča in aromatična zelišča. Deklica
Zdravka je babici sledila za petami kot senca! Bila je radovedna, vprašanj
babici pa kar ni zmanjkalo: »Kaj nabiraš danes babica?« »Kako se imenuje ta
rastlina?« »Zakaj nabiraš cvetove in ne listov babica?« »Uf, kako je to naporno!
Zakaj kopljeva korenine baldrijana in ne pobereva raje samo stebel in listov?
Bilo bi mnogo lažje.« »Zakaj sušiva zelišča v senci in ne na soncu? Na soncu bi
se vendar hitreje posušila!« »Zakaj si v potici uporabila pehtran in ne
peteršilja?« »Zakaj si dala arniko v žganje in šentjanževko v olje?«
Kot smo že povedali, ima zeliščarica Zdravka resnično veliko znanja o zeliščih. Še več, zanimanje in znanje o zeliščih je nadgradila s študijem na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani in se danes z zelišči tudi poklicno ukvarja, je strokovnjakinja za zeliščno medicino ali fitoterapijo. Zelišča nabira, prideluje, suši in iz njih izdeluje različne pripravke. Zdravka se s pisano druščino dobi ravno pri gredici z zelišči.
Dr.
Zemljič je profesorica, ki poučuje geologijo in pedologijo. Obiskovalci vrta jo
srečajo v skalnjaku, kjer jemlje talne vzorce. Na pobudo botanika Rastka
obiskovalcem razloži zgradbo Zemlje ter povezave med kamninskimi matičnimi
osnovami in lastnostmi tal.
Gospod
Smrekar je na Srednji lesarski
šoli Maribor zaključil srednješolski program gozdarski tehnik.
Obiskovalci vrta ga srečajo v sklopu Pinetum. O drevesih ve veliko, zato pri
opisu posamezne vrste poda informacije o njeni uporabnosti in doda tudi nekaj
zanimivosti.
Gospa
Grmšek je arboristka, ki drevesa v botaničnem vrtu vsako leto pregleda in oceni
njihovo zdravstveno stanje. Obiskovalci vrta jo srečajo v sklopu Pinetum.
Razloži jim, kako se gozdar izobrazi v arborista in katera delovna opravila ta
poklic prinaša.
Rastko: »Takole draga skupina, poznamo se, zatorej je čas, da pričnemo z
ogledom. Sprehodili se bomo skozi Botanični vrt Univerze v Mariboru, povedal
vam bom, kako in kdaj je nastal, videli boste na katere sklope ali enote je
vrt razdeljen. Glede na vaša zanimanja si bomo podrobneje ogledali enoto
Sistematsko polje, od tam se bomo sprehodili do zbirke Zelišč, kjer
nas že čaka naša zunanja sodelavka zeliščarica Zdravka. Sledila bo enota
Sadno-zelenjavni vrt, ki je sedaj poln sveže zelenjave in okusnega sadja.«
Botanični vrt Univerze v Mariboru se razteza na petnajstih hektarih in je
največji univerzitetni botanični vrt v Sloveniji. Vrt je razdeljen na štirinajst
zaokroženih enot.
Obiskovalci z zanimanjem spremljajo zgodbo o nastanku vrta, ki jo je Rastko
povezal tudi z zgodovino mesta Maribor (slovensko,
angleško,
nemško). V Mariboru
deluje Univerza, katere del je botanični vrt.
Več o nastanku in delovanju Botaničnega vrta UM
Grete, po poklicu jezikoslovka germanistka, a po duši ljubiteljska
botaničarka in vrtnarka, je obiskala že mnogo botaničnih vrtov. Z Rastkom
primerjata Botanični vrt Univerze v Mariboru s podobnimi ustanovami po
svetu.
Franja, ki je na tem področju čisto na novo, se klepetu pridruži in Rastka
poprosi za pojasnilo: »Kaj pravzaprav je botanični vrt, kaj se pri vas dogaja?
Kaj počnete?«.
Rastko: »Vsi botanični vrtovi po svetu so si podobni, kot so si podobni
tudi živalski vrtovi, le da v botaničnih vrtovih skrbimo za rastline. Botanični
vrt je torej ustanova, kjer so v študijske in raziskovalne namene posajene
različne zbirke rastlin. Botanični vrt ni zasebni vrt, ne, še zdaleč ne, odprt
je za vse, tudi tiste, ki si želijo zgolj sprehod v naravi.«
Poslanstvo botaničnega vrta in njegova najpomembnejša naloga je ohranjanje in varovanje samoniklih, okrasnih in uporabnih rastlinskih vrst, prav tako se v vrtu izvajajo raziskave s področij genetike, žlahtnjenja, fiziologije in botanike rastlin. Kot vsak, je tudi Botanični vrt UM učno okolje, ki omogoča izobraževanje domačih in tujih študentov ter v obliki strokovno vodenih ekskurzij in naravoslovnih delavnic izobraževanje učencev in dijakov.
Botanični vrt Univerze v Mariboru prikazuje rastlinsko raznolikost Slovenije,
zlasti karakteristične vrste in posebnosti Pohorja in severovzhodne Slovenije. V
njem lahko spoznavate ogrožene, redke ali že skoraj izumrle rastline (Rdeči
seznam ogroženih rastlin). Poleg predstavnikov domače flore so zastopani še
predstavniki rastlinskih vrst iz drugih kontinentov (Azije, Afrike, Amerike in
Avstralije ter Nove Zelandije).
Rastko: »Torej
živalski vrt – živali in botanični vrt – rastline. Pa vemo, kakšna bitja so
rastline, kaj je zanje značilno?«
Ob tem vprašanju se je Maks nasmehnil:
»Kot diplomanta FKBV znava z Mojco še vedno, tudi sredi noči,
če je treba, povedati definicijo rastlin in še marsikaj zanimivega o teh čudovitih zelenih bitjih!«
Rastlíne (znanstveno
ime Plantae) so eno izmed kraljestev živih bitij, v katerega
uvrščamo okoli 400.000 danes znanih vrst. Skupina vključuje splošno razširjene
in poznane življenjske oblike, kot so drevesa, cvetnice, trave, praprotnice in
mahove.
Rastline so si med seboj zelo različne, za vse pa velja, da so to prirasli
organizmi in imajo sposobnost, da energijo (sladkorje) potrebno za rast in
delovanje pridobivajo iz sončne svetlobe in vode s pomočjo procesa
fotosinteze.
Fotosinteza poteka v
kloroplastih. Za rastline je značilno tudi, da imajo
celice celične stene
grajene iz celuloze.
Rastline so torej osnova življenja na Zemlji, omogočajo namreč tudi življenje
vseh drugih bitij, saj so ta posredno ali neposredno navezana na rastlinsko
hrano.
Z rastlinami se znanstveno ukvarja botanika, ki je panoga biologije. V preteklosti so med rastline uvrščali tudi alge, glive in druge nesorodne avtotrofne organizme. To tradicijo botanika do neke mere ohranja še danes. Skupnosti vseh rastlin na določenem območju v določenem času pravimo flora.
Rastline sodijo med:
Glede na dolžino življenja (razvoj od semena do semena), delimo rastline
na:
* Botanično: zelišča ali zelike
Po telesni zgradbi delimo rastline na:
V sistematskem polju, v zbirki zelišč in v sadno-zelenjavnem delu Botaničnega vrta UM rastejo zgolj kritosemenke,
golosemenke pa rastejo v drugih delih vrta. Ker so kritosemenke višje rastline,
je zanje značilno, da oblikujejo rastlinske organe: korenine, stebla, liste,
cvetove, plodove in v njih semena.
Rastko: »Svet
rastlin je zelo raznolik, zato je za prepoznavanje rastlin potrebno dobro
poznati morfološke lastnosti rastlinskih organov.«
Korenine in koreninski sistem rastlin
Korenine so praviloma podzemni organi brez listov, ki rastlino v tleh
utrjujejo, s pomočjo njih rastlina vsrkava vodo ter v njej raztopljene
anorganske snovi. Pogosto rastline v koreninah tudi shranjujejo rezervne snovi.
Korenine ene rastline imenujemo koreninski sistem. Običajno je ta sestavljen iz glavne
korenine (srčna, primarna korenina), stranskih (sekundarnih) korenin s
koreninskimi laski in nadomestnih (adventivnih) korenin.
Glavna korenina je pri večini rastlin vretenasta (ravna in malo razrasla) in
raste navpično navzdol.
Stranske korenine rastejo iz glavne korenine bolj ali manj vodoravno.
Nekatere rastline razvijejo nadomestne korenine, vendar ne iz koreninčice
(radikule kalčka), temveč iz drugih delov, največkrat iz stebla, redkeje iz
listov rastline. Pogosto jih najdemo pri enokaličnicah, npr. pri koruzi (dodatna opora rastlini), pa tudi
pri dvokaličnicah (deteljah, vrbah, jagodnjaku,
mangrovah, bršljanu).
Steblo, deblo rastlin
Steblo: razrasel nadzemni organ (redkeje podzemni organ). Nosi
poganjke, liste in cvetove in jih povezuje s koreninami. Steblo je členasto, kar
pomeni, da ima steblo členke (nodije) in medčlenke (internodije). Vsa mlada
stebla so zelnata, pri zeliščih taka ostanejo, pri olesenelih rastlinah pa
olesenijo v deblo (glavno steblo) in veje, vejice (oleseneli stranski poganjki).
Naloga stebla je prevajanje vode in anorganskih snovi iz korenin v liste (po
ksilemu (traheje, traheide): sistem mrtvih vodnih cevi) in prevajanje pri
fotosintezi nastale organske snovi iz listov v druge rastlinske organe (po
floemu - sitaste celice in sitaste cevi).
Stebla rastlin imajo tudi nekatere druge naloge:
Listi rastlin
List: sploščen zelen organ na steblu (deblu) rastline, nekakšna
rastlinska tovarna, v kateri poteka glavnina fotosinteze, dihanje in izločanje
vlage. List ima omejeno rast in življenjsko dobo (listi odpadajo, rastlina jih
nadomesti z drugimi).
Poznamo več vrst listov:
Na stebelnem listu ločimo:
Skozi pecelj potekajo listne žile, ki se v listni ploskvi razvejijo
(mrežastožilnati listi so značilni za dvokaličnice), ali ostajajo vzporedne
(progastožilnati listi so značilni za enokaličnice). Žile v list dovajajo vodo in
mineralne snovi, odvajajo pa v vodi raztopljeni sladkor, ki ga je rastlina
pridelala s fotosintezo.
Listna ploskev listov je lahko enostavna (ena celota),
deljena (globoko deljena na segmente), ali
sestavljena (razdeljena na posamezne lističe).
Cvet rastlin
Cvet: kratek poganjek z omejeno rastjo, ki sodeluje pri spolnem
razmnoževanju rastlin (razmnoževanje s semenom). Cvet lahko ima cvetni pecelj
(pecljat cvet) ali je brez njega (sedeč cvet).
Cvet je cvetna os ali cvetišče in cvetni listi
- cvetno odevalo (čašni + venčni listi), prašni listi (prašniki – moški spolni
organ), plodni listi (pestič – ženski spolni organ)
Glede na prisotnost prašnikov in pestičev v cvetu so cvetovi:
Rastline so lahko:
Cvetno odevalo, zgradba prašnika in pestiča, simetrija cvetov, več…
Nekatere rastline razvijejo na poganjku po več cvetov skupaj. Imenujemo jih
socvetja ali inflorescence.
Plod rastlin
Plod je oplodje (razvije se po oploditvi iz plodnice)
in zrelo
seme
V plodu se razvije seme. Seme sestavlja semenska lupina (testa) in
kalček (embrio ali mlada rastlina). Kot mlada rastlinica je kalček na začetku
heterotrofni organizem (ne vrši fotosinteze), zato za rast potrebuje hranilne
snovi. Te so pri nekaterih rastlinah v posebnih hranilnih tkivih (endosperm,
perisperm) in pri drugih v samem kalčku.
Več o različnih vrstah plodov. Ločimo: