6.3 Kako pridelujemo hrano in kakšen vpliv ima kmetijstvo na okolje in zdravje?

V kmetijstvu poznamo tri načine pridelave hrane (konvencionalno, integrirano in ekološko) ter dva načina predelave hrane (konvencionalno in ekološko). V osnovi se ti načini med seboj razlikujejo v načinu gnojenja in uporabi lahko topnih mineralnih gnojil, uporabi kemično-sintetičnih sredstev, uporabi antibiotikov za preventivno zdravljenje živali, uporabi gensko spremenjenih organizmov (GSO).

Med gospodarskimi panogami je, poleg prometa in industrije, kmetijstvo največji onesnaževalec okolja. Kmetijstvo – predvsem intenzivno konvencionalno, ki je tudi najbolj razširjeno, namreč porabi veliko energije (fosilna goriva), vode (predelava, reja živali), uporabljajo se tudi velike količine lahko topnih mineralnih gnojil in kemično sintetičnih sredstev – fitofarmacevtskih sredstev ali pesticidov (herbicidov, fungicidov, insekticidov). Tak način kmetovanja onesnažuje predvsem tla in vodo, saj se mineralna gnojila in kemična sredstva izpirajo iz tal podtalnico, kopičijo pa se tudi v rastlinah, torej v krmi in hrani za živali in človeka. Prav tako se v intenzivni konvencionalni pridelavi hrane pogosto zožuje ali celo opušča kolobar, zaradi tega in velike uporabe kemičnih sredstev se zmanjšuje tudi biotska pestrost (biodiverziteta).

Velik problem, ki ga predstavlja kmetijstvo, je tudi sekanje ali krčenje deževnih gozdov (deforestracija) za namene pridobivanja novih kmetijskih površin. To se dogaja predvsem v južni Ameriki, kjer na novo pridobljene površine namenijo pridelavi soje, ta pa se v največji meri uporablja kot beljakovinska krma v Evropi.

Skrb za okolje, dobrobit živali in osveščenost potrošnikov so pripeljala do večjega zanimanje za kakovostno in varno hrano tudi med potrošniki. V splošnem velja, da je na ekološki način pridelana hrana kakovostnejša, vsebuje več vitaminov in mineralov, hkrati pa so negativne posledice na okolje v primerjavi z ostalimi načini pridelave manjše. Razlike in opis posameznih pridelovalnih sistemov je ponazorjen v nadaljevanju.

6.3.1 Konvencionalno kmetijstvo

Cilj konvencionalne pridelave je v najkrajšem možnem času in z najmanjšimi stroški pridelati velike in vizualno privlačne pridelke.

Fitofarmacevtska sredstva so sredstva, ki delujejo na določen ciljni organizem. Delimo jih na herbicide (delovanje na rastline ® pleveli), insekticide (delovanje na insekte/žuželke ® škodljivci) in fungicide (delovanje na glive ® bolezni rastlin). S skupnim imenom jih poimenujemo pesticidi.

 

6.3.2 Integriran način kmetovanja

Integrirana pridelava poljščin, sadja, grozdja in zelenjave je slovenska nacionalna certifikacijska shema. Tehnologija pridelave, postopki kontrole in način označevanja so določeni v pravilnikih o integrirani pridelavi in tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo, ki jih vsako leto izda Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kontrolo in certificiranje opravljajo organizacije – certifikacijski organi, ki jih imenuje ministrstvo.

6.3.3 Znaki, ki se uporabljajo na deklaracijah integrirano pridelanih živil

deklaracija

 

6.3.4 Ekološko kmetijstvo

»Zemlje nismo podedovali od naših prednikov, temveč smo si jo izposodili od svojih otrok.«

(Wendell Berry,
ameriški pisatelj, pesnik, okoljevarstveni aktivist, kulturni kritik in kmet)

 

Ekološko kmetijstvo je sistem trajnostnega kmetijstva, ki v pridelavi hrane temelji na čim bolj sklenjenem krogotoku hranil in energije ter ravnovesju v sistemu tla -> rastline -> živali -> človek.

Video: Krogotok ekološkega kmetijstva

ravnotežje

temelj je jasna in v EU enotna zakonodaja

Toda pred njo so že bila ZASEBNA PRAVILA Mednarodne zveze gibanj za ekološko kmetijstvo (International Federation of Organic Agriculture Movements – IFOAM)

… zagotavlja kontrolo od njive do krožnika (= jamstvo za potrošnika + varstvo za kmeta)

 

dobro

Katera pravila morajo upoštevati ekološki pridelovalci in predelovalci?

Kot ponazarja spodnja shema, morajo vsi vključeni v oskrbno verigo z ekološkimi živili (poleg pridelovalcev in predelovalcev še upravljavci skladišč, trgovci, uvozniki in posredniki) pri svojem delu upoštevati tako splošno zakonodajo kot tudi zakonodajo, ki velja za ekološko kmetijstvo na ozemlju celotne Evropske unije (EU) in v Sloveniji. Nekateri se odločijo za še strožja pravila – pravila, ki so zajeta v zasebnem standardu Biodar (slovenski, latnik standarda je Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije) in Demeter (mednarodni standard za Biodinamično kmetijstvo).

 

zakonodaja

 

Katere izraze lahko uporabljamo za ekološka živila?

Uradno ime, ki velja v Sloveniji za pridelavo in predelavo živil po omenjani zakonodaji, je ekološko kmetijstvo. Tako se tudi na ta način proizvedena živila uradno imenujejo ekološka (okrajšano eko) živila, sme pa se uporabljati tudi izraz biološko (okrajšano bio). Tako se sme namesto z eko živila poimenovati s predpono bio, npr. bio jogurt, bio moka, bio sok, bio čokolada, bio mleko. Ne smemo pa uporabiti izraza "organsko kmetijstvo in organsko živilo", saj izraz v tej besedni zvezi v slovenskem jeziku ni pravilen, čeprav ga včasih še vedno najdemo predvsem na uvoženih živilih. Najverjetneje gre za slabo poznavanje ekološkega kmetijstva in nedoslednost pri prevajanju, "organic (agriculture)" je namreč izraz, ki ga uporabljajo za tovrstno kmetijstvo v angleško govorečem svetu.

Katere so ključne prepovedi v ekološkem kmetijstvu?

Ker so hranila v lahko topnih mineralnih gnojilih v ionski obliki, se zlahka izpirajo v podtalnico, zaradi česar lahko pride do onesnaženja pitne vode z nitrati (stanje v Sloveniji), presežene koncentracije v vodi in v hrani pa so škodljive za živali in človeka.

Tak je npr. gen za sintezo strupa, ki deluje proti ličinkam metuljev (vešč) in je dobljen iz v naravi prisotne talne bakterije Bacilus turigiensis (Bt), vgradili pa so ga v genom koruze. Gensko spremenjena (Bt) koruza sama proizvaja strup in je v celoti strupena za najpogostejšega škodljivca koruzno veščo. Po definiciji genski inženiring ne sodi v ekološko kmetijstvo, je nova tehnologija (prva GS rastlina leta 1994), nekateri strokovnjaki pa opozarjajo tudi na negativne, ali pogosto še neznane posledice uporabe GSO tako v okoljevarstvenem smislu, vpliva pa tudi na zdravje ljudi in živali, plodnost.

Več o GSO

Tako je t. i. baterijska reja kokoši nesnic (tudi v obogatenih kletkah) v ekološkem kmetijstvu prepovedana.

Videoposnetki o ekološki reji za otroke:

Tam gori je lepo

Le na soncu, zraku, travi... Darilo zdravju in naravi!

Več o ionizirajočem sevanju

Kdo izvaja nadzor v ekološkem kmetijstvu?

Preverjanje skladnosti v pridelavi in predelavi živil z EKO zakonodajo (nadzor) opravljajo pooblaščene inštitucije, ki jim pravimo certifikacijski organi (CO). Ti delujejo neodvisno, nepristransko in strokovno, vsi CO v EU morajo namreč delovati po standardu SIST EN ISO/IEC 17065:2012.

Prav tako je dogovorjeno (EU zakonodaja), da imajo vsi certifikacijski organi v EU svoje šifre. Šifre so sestavljene iz treh delov:

V Sloveniji imamo v ekološkem kmetijstvu štiri certifikacijske organe:

Rezultat iskanja slik za ikc mb

®
KON-CERT
Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu
Šifra: SI-EKO-001

Rezultat iskanja slik za ikc mb

®
IKC UM
Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM
Šifra: SI-EKO-002

Rezultat iskanja slik za bureau veritas

Bureau veritasBureau veritas d.o.o.
Šifra: SI-EKO-003

Rezultat iskanja slik za tüv süd

Tüv süd SavaTüv süd sava d.o.o.
Šifra: SI–EKO-004
(v Sloveniji od leta 2017)

Certifikacijski organi izvajajo dva postopka: kontrolo in certifikacijo.

Kontrola je preverba stanja na kraju samem. Izvaja se pri vseh, ki so vključeni v oskrbno verigo, torej od kmetije do prodajalne (na poti “od njive do krožnika”). Kontrola se izvede najmanj enkrat na leto. Izvaja jo usposobljen kontrolor izbranega certifacijskega organa.

Kako poteka nadzor v ekološkem kmetijstvu in kaj vse pregledajo kontrolorji si lahko ogledate v videoposnetku.

Certifikacija je postopek, v katerem certifikacijski organ na podlagi poročila kontrolorja preveri skladnost delovanja obrata z veljavnimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Če se v postopku certifikacije ugotovi, da so upoštevani vsi ustrezni predpisi in določila, prejme obrat certifikat.

Certifikat je uradna listina, ki zagotavlja, da vse poteka skladno z določili za ekološko kmetijstvo.

 

 certifikati

Kje lahko preverim resničnost certifikata?

Resničnost certifikata lahko preverimo na straneh Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

 

Kdaj pridelek/živilo “postane” EKO?

Živilo postane eko, šele ko uspešno preide obdobje preusmeritve. Preusmeritev je obdobje od vstopa v kontrolo (po vstopu in zadnje uporabe v EKO nedovoljenih sredstev) do pridobitve EKO statusa za pridelke/živila.

Obdobje preusmeritve traja različno dolgo:

V reji rastlinojedih živali (prežvekovalci, konji) je trajanje preusmeritvenega obdobja vezano na preusmeritev površin, na katerih pridelujemo krmo (2 leti). Pri nerastlinojedih vrstah (kokoši, prašiči), ki se ne krmijo z voluminozno krmo (trava, seno, silaža), traja preusmeritev 1 leto (preusmeritev zunanjih površini, ki lužijo kot izpust). Skrajšanje preusmeritvenega obdobja je možno, vendar o tem odloča Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ob predložitvi različnih dokazil.

Videoposnetek: Preusmeritev v eko kmetijstvo

Kako označujemo ekološke pridelke/živila?

Pravila ekološkega kmetijstva veljajo za hrano, krmo in semenski material. Te proizvode je potrebno obvezno označiti z uradnim znakom EU (Evrolist).

evrolist (1)

EU zakonodaja ne zajema tobaka, tekstila, kozmetičnih izdelkov, čistil prav tako ne živila iz lova in ribolova. Naštetih proizvodov in živil zato ne smemo označevati z uradnim znakom EU!

Prav tako z uradnim znakom EU ne smemo označevati tistih živil, za katere v EU zakonodaji ni skupnih pravil, jih pa imajo posamezne države zapisane v svojih nacionalnih pravilih. V Sloveniji imamo v nacionalnem pravilniku navedena pravila za:

Našteto moramo obvezno označiti z nacionalnim znakom za ekološko kmetijstvo!

označevanje

Na eko živilih lahko najdemo še oznake zasebnih blagovnih znamk.

biodar

demeter

 

Kako potrošniki prepoznamo ekološki pridelek/živilo?

Pri neposrednem trženju (na tržnici, kmetiji) vedno preverimo certifikat, ki mora biti izobešen na vidnem mestu.

trznica

Ekoloških živil v trgovinah ne spremlja certifikat. To ni potrebno, saj so deklaracije tiste, ki dajejo potrošniku potrebne informacije o živilu. Če živila niso pakirana in opremljena z deklaracijo, nam mora prodajalec na našo zahtevo pokazati certifikat.

 

Kateri podatki na živilih potrošnika prepričajo, da je živilo res ekološko?

Zakonodaja definira ekološko živilo kot živilo, v katerem je najmanj 95 % vseh kmetijskih sestavin iz nadzorovane ekološke pridelave/predelave. Največ 5 % kmetijskih sestavin pa sme biti konvencionalnih, vendar le tistih, ki se po zakonodaji smejo uporabiti v ekoloških živilih.

Da potrošnik ve, katere kmetijske sestavine so iz nadzorovane ekološke pridelave, je potrebno te ustrezno označiti. To naredimo tako, da sestavinam dodamo pridevnik ekološki: npr. ekološka pšenica, ekološki sladkor, ekološka jajca, ekološka slanina ipd. Ker na deklaracijah ni veliko prostora, lahko besedo ekološki/ekološka nadomestimo z zvezdico (*) in pod navedenimi sestavinami dodamo še pojasnilo vpeljaneha znaka (»iz nadzorovane ekološke pridelave«).

Na ekoloških živilih, ki se tržijo v EU, je potrebno obvezno dodati uradni znak EU (Evrolist) ter pod njim šifro certifikacijskega organa, ki je opravil kontrolo.

Uporaba slovenskega zaščitnega znaka na ekoloških živilih ni obvezna.

Primer: Deklaracije za ekološki kruh s semeni

eko kruh

Kako pa so označena jajca?

V EU velja, da mora vsak, ki redi več kot 250 kokoši nesnic, jajca individualno označevati. To pomeni, da mora imeti vsako jajce na lupini odtisnjeno oznako.

Oznako na jajcu sestavljajo:

jajce

Videoposnetek: Kakšna jajca jemo?

 

KORENČEK (ali KORENJE)

Korenček je korenovka, ki spada v družino kobulnic (Apiaceae). Je dvoletnica, kar pomeni, da fiziološko zrelost doseže po dveh letih, vendar jo za prehrano pridelujemo kot enoletnico. Pridelujemo ga zaradi užitne zadebeljene, oranžno rdeče preobražene korenine, ki jo imenujemo koren. Je bogat vir provitamina A in nekaterih vitaminov E.

Taksonomija

Etimologija

Korenovke, med katere poleg krompirja, repe, pese in kolerabe spada tudi korenje, so dobile ime po omeseneli korenini, ki ji pravimo koren.

Beseda je najverjetneje prvotno označevala zakrivljene rastlinske dele. Več o izvoru besede korenček si preberi na spletnem portalu fran.si.

Sopomenke

v Brkinih mirne, v Slovenskih goricah mrkva ali mrkvica

Zgodovina

Korenje se je najprej začelo pridelovati v Sredozemlju, Iranu in na Balkanu. Prvi so ga pridelovali Grki, in sicer kot zdravilno rastlino za lajšanje želodčnih težav. V času Rimljanov in v srednjem veku je imelo tako gojeno kot divje korenje razvejane korenine.

Prvo korenje stožčaste oblike so vzgojili v Mali Aziji okoli leta 1.000 našega štetja. Mavrski zavojevalci so ga nato v 12. stoletju prinesli v Španijo; da se je od tam razširil v severnovzhodno Evropo, je bilo potrebnih kar 200 let. V času Henrika VIII. je bilo pernato listje korenja na angleškem dvoru lasni dodatek na glavah dam.

Iz Evrope v Ameriko je korenček prišel po odkritju Novega Sveta. Že leta 1565 so ga pridelovali na otoku Margerita, nedaleč od Venezuele. V Brazilijo je pripotoval šele v sredini 17. stoletja.

Morfologija

{Slika korenja}

Zadebeljena glavna korenina predstavlja založni organ rastline, da lahko preživi zimo in naslednje leto tvori seme. Z žlahtnjenjem smo korenje prilagodili svojim potrebam. Tako lahko na trgu najdemo rumene, vijolične in oranžne barve korenja, z dolgimi ali kratkimi koreni, bolj ali manj valjaste, koničaste ali okrogle oblike.

Iz glavne korenine na vse strani izraščajo tanke stranske koreninice, prečne svetlejše lise, ki jih vidimo na korenu, pa predstavljajo brazgotine stranskih korenin. Na dnu zadebeljenega korena se nadaljuje glavna korenina, ki služi kot opora in črpalka hranilnih snovi.

Steblo je pri korenju redko vidno, nahaja pa se na točki med korenom in zelenim nadzemnim delom. Zeleni nadzemni del so sodopernato deljeni listi, ki šopasto izraščajo iz korena.

Korenček je dvoletnica; v prvem letu razvije vegetativne dele, šele v drugem letu pa se iz založnih snovi korena razvije steblo na katerem zraste grozdasto socvetje v obliki češulje. V oplojenem socvetju se nato razvije seme.

Sorte

Glede na obliko, barvo in čas pobiranja, delimo sorte korenčka na več skupin:

Pridelovanje

V jeseni tla obilno pognojimo z zrelim kompostom, nikar pa s hlevskim gnojem, saj korenje ne mara sveže gnojenih tal. Korenje potrebuje za razvoj korena veliko kalija. Približno 3 tedne pred setvijo gredo prerahljamo, da vzpodbudimo vznik plevelov, ki jih tik pred setvijo populimo. Takemu načinu razpleveljanja pravimo slepa setev.

Semena so drobna, sejemo jih na globino 1 cm, kalijo pa od 12–35 dni, odvisno od sorte in pogojev. Za sorte z daljšo dobo kalitve je potrebno stalno zalivanje, saj se tla med kalitvijo ne smejo izsušiti, kar je poleti na gredicah, glede na globino setve, mnogokrat težko. Prav tako semena ne smemo zastreti z zastirko, saj korenje po vzniku potrebuje veliko svetlobe. Lahko pa si pomagamo s polipropilensko folijo (kovertan, filc, vrtnarska folija …), vendar moramo paziti, da temperatura pod folijo ne preseže 35 °C.

Na gredico sejemo semena na razdaljo 4–10 cm v vrsti in 15 cm med vrstami. Sejemo ga na prosto od zgodnje pomladi do poznega poletja, vendar pri tem upoštevamo skupino, v katero sodi določena sorta. Seme rahlo prekrijemo z zemljo, ki jo je potrebno rahlo poteptati, zato da tla boljše zadržijo vlago potrebno za kalitev.

Korenju ustrezajo globoka, rahlo peščeno in dobro odcedna tla. Primerna so tla z malo ali nič skeleta, saj lahko le tako zagotovimo enakomeren razvoj korena, brez razcepljanja ali zavijanja. Korenju najbolj ustrezajo nevtralna tla s pH med 6,5 in 7,5.

Mlade rastlinice čim prej preredčimo in skrbimo da vsake 2 do 3 tedne dobijo približno 14–22 l vode/m2 (najpomembnejše je zalivanje v času debeljenja korenov).

Rast spodbujamo z zastiranjem, ko je nadzemni del dovolj visok, da preseže zastirko, s pletjem, rednim zalivanjem in okopavanjem, pri katerem moramo biti previdni, da ne poškodujemo korenov.

Pobiranje in shranjevanje

Zgodnje posevke korenja lahko pobiramo že po 8 tednih, glavne posevke pa po 10 tednih. Korenje lahko pustimo v zemlji in ga izkopavamo za sprotno uporabo vse dokler tla ne zmrznejo, lahko pa ga izkopljemo, odstranimo zeleni del, položimo v zabojček in zasujemo z vlažno mivko. Zabojček postavimo nato v temen in hladen prostor, kjer ga lahko hranimo do 5 mesecev. Korenje v hladilniku zdrži do 14 dni. Lahko ga spravimo tudi v polietilenske vrečke in zamrznemo.

Zaščita pred škodljivci in boleznimi

Največji problem pridelave korenja predstavlja korenjeva muha, ki jo privabi vonj soka korenov. Ličinke se zavrtajo v koren, ki zato postane neužiten, listi postanejo bronaste barve. Za boj proti škodljivcu obstaja več prijemov. Najpomembnejši je prav gotovo ustrezen kolobar. Uspešna sta tudi setev korenja s čebulo ali porom, ki odganjata korenjevo muho, obenem pa vonj korenja odganja čebulno muho, ki dela škodo na poru in čebuli. Naslednji preventivni prijem je izkopavanje obolelih korenov, redčenje korenja ob vlažnem vremenu (prst in nadzemni del naj bosta mokra). Ker korenjeva muha ne leti visoko, lahko pridelek zaščitimo tudi s polipropilensko folijo.

Korenje lahko napadeta tudi koreninska in listna uš. Škodljivcema se prav tako najučinkoviteje izognemo z upoštevanjem kolobarja in pripravki iz zelišč.

Pojav rastline v jeziku

Več zgledov rabe in pomenov frazema šlik šlak korenček poišči na spletnem portalu fran.si.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Dobri sosedi korenčku (link na preglednico dobri sosedi)

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Korenje pomaga pri živčni izčrpanosti, vodenici, obolenjih kože in astmi. Sok korenja in rdeče pese pomaga proti driski, novejše raziskave pa so celo dokazale, da uživanje velikih količin provitamina A upočasnjujejo rast rakavih celic.

V kulinariki ga uporabljamo v kuhani, pečeni ali presni obliki. V presni obliki je najslajši mlad koren, medtem ko starejše prav tako lahko uživamo presno, naribane ali tanko narezane v solati. Lahko ga spečemo skupaj s krompirjem, čebulo in rdečo peso v pečici, lahko pa ga kuhanega uporabljamo kot prilogo, dodatek juham, kot dekoracijo ali pa iz njega enostavno naredimo pire. Veliko se ga uporablja tudi pri izdelavi slaščic ali sokov.

Korenček na krožniku

Zanimivosti

Slovarček (polinkajo naj se rumeno označene besede v sestavku)

Korenovka – agronomska skupina pomembnih kmetijskih rastlin, katerih glavni uporabni del je zadebeljena preobražena glavna korenina - koren

Fiziološka zrelost – stopnja razvoja pri rastlinah, ko je spolni del rastline (seme), dovolj zrel, da se iz njega razvije nova rastlina

Žlahtnjenje – izboljševanje želenih lastnosti rastlin (oblika, barva, velikost, vsebnost pomembnih snovi …) z odbiranjem in križanjem primerkov, ki najbolj izražajo želeno lastnost

Vznik – preboj zgornjega dela kalčka na površje zemlje, prvi stik rastline s svetlobo

PETERŠILJ

Peteršilj je dvoletnica, ki jo za potrebe prehrane pridelujemo kot enoletnico. Spada med korenovke (agronomska skupina), čeprav uživamo tudi zeleni nadzemni del. Spada v družino kobulnic (Apiaceae). Zeleni nadzemni del rastline je bogat vir železa, provitamina A in vitamina C. Je odporen na zmrzal, zato ga lahko jeseni pustimo v tleh in ga imamo pozimi za sprotno uporabo.

Taksonomija

Etimologija

Beseda peteršilj je prevzeta prek nemščine Petersilie, kar je zloženka iz grške besede petros, ki pomeni skala, kamen, in besede selinon, ki pomeni zelena in torej prvotno pomeni kamena zelena. Več o izvoru besede peteršilj si preberi na spletnem portalu fran.si.

Sopomenke

peteršilj ali petržilj, peršun, ponekod so mu rekli tudi opih

Zgodovina

Kot večina drugih aromatičnih zeli tudi peteršilj izvira iz Sredozemlja. Najprej ga niso uporabljali v kulinariki, ampak so ga večinoma povezovali s smrtjo. Stari Grki so ga krmili svojim konjem pred bitko, da bi bili poskočnejši, Rimljanom pa je večinoma služil kot okras. Pridelovali so ga kot mejno rastlino svojih parcel in kot krmo za vlečne konje. Jesti so ga začeli šele v srednjem veku, v medicinske namene pa se je uporabljal tako v antični Grčiji kot tudi v Rimu.

Morfologija

Zadebeljena glavna korenina predstavlja založni organ rastline, ki rastlini omogoča, da preživi zimo in naslednje leto cveti ter tvori seme.

Iz glavne korenine na vse strani izraščajo tanke stranske koreninice, prečne svetlejše lise, ki jih vidimo na korenu, pa predstavljajo brazgotine stranskih korenin. Na dnu zadebeljenega korena se nadaljuje glavna korenina, ki služi kot opora in za črpanje hranilnih snovi.

Steblo pri peteršilju je zakrnel del imenovan bazalni disk, pravo steblo se iz njega razvije iz založnih snovi, ki so shranjene v korenu šele v naslednjem, drugem letu rasti.

Zeleni nadzemni del so sodopernato deljeni listi, ki šopasto izraščajo iz korena. Za razliko od korenja pri peteršilju uživamo tudi liste.

Tipi in sorte

Pri peteršilju poznamo dve različna tipa: listnati in korenasti peteršilj. Listnati peteršilj ima uporaben le zelen nadzemni del, listi so mehkejši. Pri korenastem peteršilju so žlahtnitelji oplemenitili tudi podzemni koren.

Med sortami so razlike v obliki, debelini in dolžini korena ter obliki in kodravosti listov.

Pridelovanje

Peteršilj dobro uspeva v vseh tipih tal, potrebno je le, da je prst čim daljše obdobje vlažna. Dobro uspeva tako na soncu kot v polsenčnih legah. Že v jeseni gredico pognojimo z obilico organske snovi, ki jo zadelamo v tla. Ker za razvoj debelega korena peteršilj potrebuje veliko časa, ga sejemo že zgodaj spomladi, priporočljivo pa je, da tla prej ogrejemo s folijo. Lahko ga sejemo tudi v setvene plošče in ga konec pomladi presadimo na prosto. Seme sejemo v globino 1 cm, med vrstami naj bo razdalja 25–30 cm. Ko rastlinice razvijejo prve prave liste, jih preredčimo na razdaljo 20 cm. Okopavanje je potrebno vso sezono, vendar pazimo, da ne poškodujemo korenov. Prav tako je dobro, da tla zastiramo z zastirkami in tako onemogočimo rast plevelom in preprečimo izsuševanje tal. Ob pomanjkanju vlage v tleh se lahko koreni razcepijo, zato je v visoki poletni vročini in suši potrebno redno namakanje in ohranjanje vlažnosti tal. Sredi poletja lahko že sejemo peteršilj za naslednje leto.

Pobiranje in shranjevanje

Listnati peteršilj lahko za sprotno uporabo pobiramo celo leto.

Korenasti peteršilj začnemo pobirati že zgodaj jeseni in ga pobiramo vse do sredine pomladi. Peteršilj je zelo odporen na zmrzal, zato je korene najbolje pustiti kar v zemlji. Priporočljivo je zastiranje s praprotjo ali slamo, da tla ne zamrznejo popolnoma in je izkopavanje lažje. Lahko ga tudi izkopljemo in hranimo v zasipnici ali zabojih z mivko, vendar je okus takih korenov nekoliko slabši.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Peteršij je zelo trdoživa in odporna rastlina, zato pomembnejših škodljivcev in bolezni nima. Napade ga lahko pastinakov rak, proti kateremu ni zares učinkovitega sredstva. Pojav bolezni prepoznamo po črnih lisah na korenih, take rastline je potrebno odstraniti, na področju pojava bolezni pa poskrbeti za boljšo odcednost in čim bolj nevtralen pH.

Preventivni urepi za vitalne in zdrave rastline so seveda kolobarjenje in izbira prilagojenih sort ter združene setve z dobrimi sosedi.

Za boj proti boleznim in škodljivcem obstajajo tudi mnoga kemično-sintetična in naravna sredstva, ki jih najdete strani FURS. Obstaja tudi t. i. biotična zaščita.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

V velikih količinah se uživanje peteršilja odsvetuje nosečnicam in ljudem z ledvičnimi težavami. Listi so bogat vir provitamina A, železa in vitamina C. Učinkovine peteršilja blažijo težave pri artritisu in revmi, zdravijo težave sečil, kot sta vnetje mehurja in ledvični kamni, blažijo vnetja in urejajo prebavo. Pri porodu koreni in semena spodbujajo maternične krče, po porodu pa listi pomagajo pri izločanju mleka.

The Guardian: Our 10 best parsley recepies

Zanimivosti

Slovarček

Zasipnica je star način shranjevanja korenovk. V tla izkopljemo luknjo, vanjo položimo PVC folijo, nasujemo plast mivke ali peska, na to plast naložimo zelenjavo, ki jo zasujemo z drugo plastjo mivke ali peska

ZELENA

Zelena je dvoletnica iz družine kobulnic (Apiaceae). Za prehrano jo pridelujemo kot enoletnico. Pridelujemo jo zaradi užitnih korenov gomoljaste oblike, mesnatih listov in stebel. Vsebuje zelo malo ogljikovih hidratov in kalorij, je bogat vir kalija, vsebuje pa tudi nekaj vitamina C.

Taksonomija

Sopomenke

opih

Zgodovina

Stebelna zelena izvira iz vlažnih in zmerno hladnih področij Evrope in Azije. Že od antičnih časov se zelena uporablja v prehranske in medicinske namene. Vse dokler ni postala kultivirana rastlina v 16. stoletju, so jo nabirali v naravi, v divji obliki. Stebeljna zelena je v 17. stoletju postala priljubljena v Italiji, od koder se je dve stoletji širila po celotni Evropi.

Morfologija

Kot ostale kobulnice (Apiaceae) ima tudi zelena zadebeljen podzemni koren, vendar je pri zeleni bolj gomoljaste oblike in se večinokrat ne zaključi z glavno korenino, ampak iz spodnjega dela izrašča več posameznih korenin, ki igrajo vlogo v izmenjavi snovi in dajejo rastlini oporo.

Iz bazalnega diska se v drugem letu razvije steblo, na katerem se oblikuje značilen cvet kobulnic – kobulj. Iz bazalnega diska na daljših peclih (dolgih 25–50 cm) izraščajo močni listi. Listna krpa je zelo podobna listnemu peteršilju, le da je bolj mesnata, posamične stranske krpe so večje kot pri peteršilju, vsekakor pa zeleno od peteršilja ločimo po zelo specifičnem vonju.

Sorte

Glede na uporabnost zeleno delimo v 3 večje skupine sort:

Pridelovanje

Zelena ne mara preveč kislih tal, najbolje uspeva na dobro odcednih, ves čas vlažnih in zelo bogatih tleh, s pH vrednostjo med 6,5–7,5. Najbolj ji godi zmerno hladno in vlažno podnebje s temperaturami med 15 in 21 °C. Ker zelena potrebuje zelo veliko hranil, že v jeseni v tla zadelamo večjo količino živinskih ali drugih organskih gnojil.

Zeleno najpogosteje pridelujemo iz kupljenih sadik, saj je pridelovanje sadik dolgotrajno in nehvaležno delo. Ob kalitvi je zelena zelo 'muhasta', kalitev namreč lahko traja tudi več tednov, ves čas pa je potrebno vzdrževati temperaturo med 13 in 16 °C. Prav tako jo na prosto lahko presajamo šele, ko mine nevarnost zmrzali, saj rada uide v cvet, če je mlada rastlina več kot 12 ur izpostavljena temperaturam pod 10 °C.

Gomoljno zeleno sejemo v setvene plošče že od pozne zime do zgonje pomladi, medtem ko sejemo stebelno od sredine do pozne pomladi. Rastline presadimo na prosto, ko imajo 5–7 pravih listov in ko mine nevarnost zmrzali. Na prosto jih sadimo na razdaljo 30–40 cm v vrsti, med vrstami pa naj bo za sorte, ki jih bomo osipali, 120 cm razdalje, za sorte, ki se belijo same, in sorte gomoljne zelene pa 30–45 cm. Kmalu po tem že lahko pričnemo s pobiranjem prvih pridelkov jušne in stebeljne zelene zgodnjih sort. Vso obdobje rasti je potrebno redno zalivanje (tla se ne smejo izsušiti), potrebno je vsaj enkratno dognojevanje z organskimi gnojili (za dognojevanje rastlin NIKOLI ne uporabljamo svežega hlevskega gnoja). Z rednim okopavanjem in pletjem se bo rastlina hitro in pravilno razvijala. Sorte, ki jih je potrebno osipavati, sadimo v 30 cm globoke jarke, s čimer si zagotovimo dovolj višine za osipavanje. Prvič zeleno osipamo, ko je visoka 30 cm, nato pa približno na vsake 3 tedne. Pred osipanjem liste tesno povežemo, da jih tako zaščitimo pred vdorom prsti in patogenov. Lahko pa jo enostavno posadimo na ravno površino in stebla na višini 30 cm ovijemo v debelejši papir, karton ali drug material, ki diha in ne prepušča svetlobe. Po tej metodi beljenja je potrebno vsaka dva tedna ovoj odstraniti in pobrati škodljivce, ki se v tem času naselijo na zeleni.

Pobiranje in shranjevanje

Stebelno zeleno lahko, glede na izbor prave sorte, pobiramo že od pozne pomladi naprej, medtem ko gomoljno zeleno začnemo pobirati, ko gomolj doseže debelino 7–13 cm, kar se zgodi pozno jeseni. Ker gomoljna zelena dobro prenaša mraz, jo le zaščitimo s slamo ali senom in jo za sprotno uporabo pobiramo vso zimo. Gomolje je pred spravilom potrebno dobro skrtačiti, da odstranimo vso prst. Porežemo vse stranske liste in korenine, pustimo le notranji šopek. Tako pripravljeno zeleno lahko hranimo v zabojih z vlažno mivko ali peskom ter v zasipnici, kjer se ohrani nekaj tednov. Shranjeno v hladilniku je zeleno potrebno porabiti v enem tednu, medtem ko jo lahko iz grede pobiramo vse do pomladi. Lahko jo tudi narežemo na kocke, 3 minute kuhamo v vreli vodi, dobro odcedimo in zamrznemo. V taki obliki bo zdržala najdlje.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Glavni škodljivci zelene so: zelenina muha, listni zavrtač, polži in korenjeva muha. Od bolezni zeleno največkrat prizadane listna pegavost, ki pa pogosteje napada listno in stebelno kot gomoljno zeleno. Za boljšo vitalnost rastlin uporabljamo pripravke iz bakra in žvepla ali pripravke iz morskih alg, medtem ko se proti škodljivcem lahko borimo z biotičnim varstvom ali z uporabo kemično-sintetičnih ali naravnih preparatov. Več o biotičnem varstvu si lahko preberete tukaj, več o ostalih preparatih pa najdete tukaj.

Simbolika

Egipčani so zeleno imeli za pogrebno rastlino. Za nekoga, ki je ležal na smrtni postelji, so Egipčani rekli: »Le do zelen mu je še.« Za stare Grke je bila zelena sveta rastlina, ki jo v Odiseji omenja že Homer. Venček zelene naj bi pomagal pregnati alkoholnega mačka, verjeli pa so tudi, da ima zelena afrodizične moči.

Dobri sosedi(link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Gojene sorte so dober diuretik, olje gomoljne zelene učinkuje hladilno in je tradicionalno zdravilo pri težavah s kožo in revmo. Gomoljna zelena naj bi po bolezni pomagala pri težavah s potenco. Je bogat vir kalcija, fosforja in vitamina C.

V kulinariki se stebeljna zelena največ uporablja v presni obliki (prigrizek, solata, napitki smutiji ipd.), listje lahko presno uporabljamo kot okras jedem ali posušeno kot začimbo. Zaradi značilne arome je gomoljna zelena nepogrešljiva v juhah, omakah in kot priloga jedem. Zelo dobro se sklada z divjačinskim, govejim in jagnječim mesom, ponekod jo kombinirajo tudi z ribami. Lahko jo surovo naribamo v zimske solate, iz tankih rezin ocvremo čips, iz nje se lahko naredi tudi pire ali pa jo skuhano, začinjeno in narezano na palčke postrežemo kot prilogo mesnim jedem.

Zelena za sladek okus

Gomoljna zelena: mlado listje gomoljne zelene se uporablja pri kuhanju za sladek okus.

Zelena za krepitev okusa jedem

Tako stebla kot listi stebelne ali belušne zelene okrepijo okus kuhanih jedi in poskrbijo za prijetno hrustljavost solate: zunanja stebla narežemo na kocke in jih dajemo v juhe in enolončnice, liste pa nasekljamo in vmešamo v juhe ali omleto, kot bi to naredili s svežim peteršiljem.

Zelena za zdravljenje revmatizma, obtočil in krepitev teka

Ljudski zdravilski rokopisi so zeleno priporočali (kot čaj ali sok sveže stisnjenega gomolja) za zdravljenje revmatizma in obtočil ter za izboljšanje krvi in krepitev teka.

Zelemenjava: Recepti z zeleno

Zanimivosti

Slovarček

Patogeni so škodljivi mikroorganizmi, ki živijo v tleh in negativno vplivajo na rast in razvoj organizma. Rastlinski patogeni so nevarni rastlinam, nekateri živalski patogeni pa so nevarni tudi za človeško zdravje.

REDKEV ali REDKVICA

Redkvica je eno- ali dvoletnica iz družine križnic (Brassicaceae). Za potrebe prehrane jopridelujemo kot enoletnico. Uparimo lahko mlade liste in luščke (plodovi), največkrat pa je uporabljena zadebebeljena korenina oziroma koren, ki je lahko kroglaste, stožčaste ali cilindrične oblike. Dobro prenesejo zmrzal, vsebujejo le malo kalorij, nekaj vitamina C, beljakovin in železa.

Taksonomija

Zgodovina

Čeprav redkev izvira iz Azije, so jo najprej začeli pridelovati v Sredozemlju. V Egiptu so jo pridelovali že 2.800 let p. n. š., upodobljena pa je celo v Keopsovi piramidi. Že 500 let p. n. š. so začeli pridelovati redkvico na Kitajskem, 200 let kasneje pa tudi na Japonskem. Danes se po celem svetu prideluje zaradi svoje kratke rastne dobe.

Morfologija

Podzemni del redkvice je sestavljen iz zadebeljenega korena kroglaste ali cilindrične oblike, ki je brez stranskih koreninic. Na dnu izrašča dolga glavna korenina, iz katere izraščajo tanke stranske koreninice.

Bazalni disk loči podzemni in nadzemni del, iz njega pa na zgornji strani izraščajo peclji, na katerih so blago ali močno nazobčeni listi.

Steblo, na katerem se pojavijo cvetovi, značilni za križnice, se razvije po nekaj tednih, ko založni organ, zadebeljeni koren, dozori. Razvoj stebla in cveta pospešujejo visoke temperature in suša. Ko se cvet oplodi, se začne tvoriti lušček.

Sorte

Redkvice delimo na dve glavni skupini: v prvo skupino spadajo redkve in redkvice, v drugo, znano pod imenom daikon, pa spadajo sorte redkve z bolj odebeljenim in pogosto dolgim valjastim korenom.

Hitro rastoče sorte so primerne za pobiranje že po 4 tednih.

Sorte iz skupine daikon imajo pogosto dolge bele korene, za uspešno rast in razvoj pa potrebujejo kratke dneve in nizke temperature.

Pridelovanje

Redkev in redkvica potrebujeta hladnejše temperature, zato ju sejemo neposredno na prosto sredi pomladi do sredine jeseni. Med poletjem, ko so temperature višje, redkvico in redkev sejemo v senco druge zelenjave. Če imamo toplo gredo, lahko obdobje pridelave podaljšamo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Sorte daikon sejemo od sredine do poznega poletja.

Redkev in redkvica imata radi vlažna in odcedna tla, srednje bogata s hranili in pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. V jeseni odstranimo ves skelet in pognojimo z zrelim kompostom. Spomladi, takoj ko se tla ogrejejo, začnemo s setvijo in do poznega poletja dosejavamo vsakih 14 dni. Sejemo na globino 2 cm v razmaku 23–30 cm med rastlinami. Da so koreni nežni in sočni, morajo rasti hitro, zato jih je porebno redno zalivati (ob prekomernem zalivanju postane rast listov intenzivnejša, zaradi česar so koreni drobnejši). Ob nerednem zalivanju lahko koreni razpokajo ali olesenijo. Zastiranje redkvice je zaradi njene hitre rasti brez pomena, zato je potrebno redno pletje in okopavanje.

Pobiranje in shranjevanje

Prvi pridelek zelo ranih sort lahko pobiramo že po štirih tednih, pri večini sort pa traja doba pobiranja 8–10 tednov. Redkvico je potrebno populiti, ko dozori, sicer koren oleseni ali pa rastlina uide v cvet. Seveda ji to lahko pustimo, če je naš namen pobiranje mladih luščkov, ki se tvorijo na stranskih steblih. Liste lahko za špinačo začnemo rezati, ko so višji od 5 cm.

V hladilniku redkve in redkvice ostanejo uporabne približno teden dni. Skladiščimo jih lahko v zabojih in zasujemo s suhim peskom ali žagovino, zaboje pa postavimo v suh in hladen prostor. Zimske redkve so odporne na zmrzal in ne olesenijo, zato jih izkopavamo za sprotno uporabo, pred zmrzaljo jih zaščitimo s slamo ali katero drugo naravno zastirko.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Redkev in redkvico napadajo tipični škodljivci križnic, kot so polži, kapusova muha in bolhači.
V veliki meri se boleznim in škodljivcem izognemo s pravilnim kolobarjem in združenimi setvami z dobrimi sosedi. Ob pojavu bolezni in škodljivcev se lahko poslužimo domačih pripravkov, o katerih si lahko več preberete
tukaj, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Redkev in redkvica pomagata pri izkašljevanju, napenjanju in prebavnih motnjah.

Zanimivosti

Najdi.si: Recepti za jedi z redkvico

Slovarček

Kapusnice (agronomska skupina) – vse pripadnice vrste Brassica oleracea L.

Lusk, lušček – plod pri križnicah, od strokov pri metuljnicah se razlikuje po tem da se vzdolžno odpira po obeh straneh

KOLERABA

Koleraba je dvoletna korenovka iz družine križnic (Brassicaceae), za potrebe prehrane pa jo pridelujemo kot enoletnico. Uporabni del je zadebeljen, okrogel koren in mladi listni poganjki, ki vsebujejo nekaj vitamina B in C in zelo malo kalorij. Koleraba je odporna na zmrzal, zato jo lahko pozno jeseni in pozimi izkopavamo za sprotno uporabo.

Taksonomija

Zgodovina

Izvor kolerabe je severni obalni del Evrope, vzgojili pa naj bi jo iz zelja z odebeljenim steblom. V 16. stoletju so jo v glavnem pridelovali v Franciji in Italiji. Sprva so kolerabo, kot repo, pridelovali za živinsko krmo, saj so z njo lahko živali tudi pozimi dajale dovolj mleka. V času lakote so jo začeli jesti tudi kmetje in še danes koleraba velja za hrano revežev.

Morfologija

Koreninski sistem kolerabe je enako zasnovan kot pri redkvi ali redkvici, le da je zadebeljeni del ponavadi večji, iz njega pa lahko na spodnjem delu požene tudi več kot ena glavna korenina.

Steblo kolerabe se začne razvijati kmalu po tem, ko se razvije gomolj, do takrat pa listi šopasto izraščajo iz bazalnega diska. Steblo lahko zraste precej visoko, na njem se tvori socvetje, ki je značilno za križnice. V luščkih se tvori okroglo seme temne barve.

Sorte

Pri kolerabi se sorte razlikujejo predvsem po velikosti. Tako poznamo sorte z majhnimi gomolji, pa vse do 5 kg težkih velikank.

Da bodo rastline bolj zdrave, da bodo bolje uspevale in dajale boljši pridelek pri izbiri sort upoštevamo pogoje našega pridelovalnega prostora.

Nekatere sorte imajo vijolično obarvan gomolj v celoti, nekatere le pri vrhu, nekatere imajo več in nekatere manj okroglih gomoljev.

Pridelovanje

Za uspešno rast potrebuje koleraba zaščiten in sončen prostor (zaščita pred vetrom) ter rodovitno, dobro odcedno in vlažno prst s pH vrednostjo med 5,5 in 7. Voda ne sme zastajati. Kot druge kapusnice tudi koleraba slabše uspeva na slabo pripravljenih tleh, zato je potrebno gredo pognojiti s preperelim kompostom in dobro prerahljati zgornji sloj.

Koleraba ima daljšo rastno dobo, zato jo za jesenski pridelek sejemo že od zgodnje pomladi do zgodnjega poletja. Sejemo 2 cm globoko na razdalji 23–30 cm v vrsti in 40– 45 cm med vrstami.

Med rastjo je potrebno rastline kolerabe redno pleti, okopavati in oskrbovati z vodo. Za olajšanje dela jih lahko zastiramo.

Pobiranje in shranjevanje

Pridelek začnemo pobirati v sredini jeseni, ko so gomolji kolerabe debeli vsaj 8 cm. Pobiramo jo lahko tudi pozimi, vendar s starostjo gomolji olesenijo, zato je bolje, da jo izkopljemo, odstranimo liste in korenine in shranimo v zaboj, ki ga nasujemo z peskom, mivko, šoto ali žagovino.

Če jo shranimo v zaboje, tako da so obsuti le gomolji, in damo v temo, bo koleraba čez 3 –4 tedne pognala poganjke, ki jih lahko porežemo in hitro skuhane uživamo v zimskih solatah.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Kolerabo lahko napada bolhač, pepelasta plesen in golšavost kapusnic. Nevšečnostim se izognemo s kolobarjem, izbiro prilagojenih sort in dobrih sosedov ter z naravnimi domačimi preparati, biotičnim varstvom in kemično-sintetičnimi ter naravno pridobljenimi preparati, o katerih si lahko več preberete tukaj, tukaj in tukaj.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Znanstveno sicer njene zdravilne lastnosti še niso dokazane, v ljudskem izročilu pa se koleraba uporablja za zdravljenje oslovskega kašlja, navadnega kašlja in zoper ledvične kamne.

Zimske mlade poganjke lahko pokuhane jemo v zimskih solatah, gomolj pa lahko kuhamo, dušimo ali pečemo, ga postrežemo kot prilogo ali uporabimo kot sestavino v juhah in omakah.

DGN Dolenjske in Bele krajine: Jedi iz kolerabe in repe

Zanimivosti

REPA

Repa je dvoletnica iz družine križnic (Brassicaceae), ki jo za uporabo pridelujemo kot enoletnico. Uporabljamo okrogel odebeljen koren in mlade liste. Repa dobro prenese zmrzal. Ima nizko energijsko vrednost in delež ogljikovih hidratov, vsebuje nekaj rudnin in vitaminov.

Taksonomija

Sopomenke

bela repa (na Koroškem) v nasprotju z rumeno repo ali kavlo

V nekaterih narečjih je bela repa poimenovanje za repo nasploh, ker se sicer izraz repa uporablja tudi kot poimenovanje za krompir. Ta se tudi sicer poimenuje še z izrazi laška repa, turška repa, papeževa repa, laškica, papežica itd. Več o sopomenkah besede repa poišči na spletnem portalu fran.si.

Poimenovanja v zvezi z repo

Sladka, na drobno zrezana in kuhana repa je bila na Goriškem oblica, pečena pa pečenica, medtem ko so na Gorenjskem pečeni repi rekli smojka.

Kisla repa in zelje, imenovana tudi kisava ali kiselina, sta naravno konzervirani živili. Na Gorenjskem so kisli repi rekli ribanca, na Štajerskem pa kadna ali kvašena repa.

Zadnjemu koščku repe, ki ga ni mogoče več naribati, so nekdaj rekli oribek.

Zgodovina

Najverjetneje je repa najstarejša pridelovana zelenjava. Izvira iz obalnih krajev severne Evrope, zato ji godi hladno in vlažno podnebje. Bila je napomembnejša zelenjava v prehrani tako Germanov, Galcev in Keltov, kasneje pa so jo pridelovali tudi Grki in Rimljani. Njen monopol je izrinil šele krompir.

Morfologija

Repa cveti podobno kot koleraba. Neizkušeno oko lahko ti dve rastlini hitro zamenja, saj se razlikujeta le v barvi in notranji sestavi založnega organa (zadebeljen gomolj in koren).

Sorte

Poznamo zgodnje sorte repe, ki so primernejše za sprotno uporabo, in pozne sorte, ki jih večkrat pridelujemo za skladiščenje. Po barvi in obliki obstajajo okrogle podolgovate in ploščate sorte z belimi, zelenimi ali vijoličnimi barvami kožice, meso pa korenov je bele ali rahlo rumenkaste barve.

Pri izbiri primerne sorte upoštevamo vremenske in talne pogoje.
Najbolj znani slovenski avtohtoni sorti sta 'Kranjska okrogla' in 'Kranjska podolgovata'.

Pridelovanje

Repi godijo vlažna, dobro odcedna tla, z malo ali nič skeleta in pH vrednostjo med 5,5 in 7.

Jeseni v tla zadelamo obilico komposta, nikakor pa jih ne smemo gnojiti s svežim hlevskim gnojem. Spomladi vrhnjo plast dobro zrahljamo in oplejemo. Sejemo v vrste 2 cm globoko, med katerimi naj bo 30 cm razmaka. Mlade rastlinice preredčimo na razdaljo 15–25 cm. Zgodnje sorte lahko sejemo že konec zime v pokrite grede ali od začetka pomladi do sredine poletja, vsake tri tedne, in sicer na prosto. Pozne sorte (glavni posevek) sejemo od srede do konca poletja. Ko začnejo postajati koreni trdi, tla okoli njih rahlo poteptamo, ne smemo pa je zasuti. Repo, ki jo pridelujemo za listne poganjke, sejemo na gosto in je ne redčimo. Poganjke režemo, ko so visoki med 10 in 15 cm. Ves čas skrbimo, da so tla vlažna, saj lahko drugače rastlina pobegne v cvet. Med rastjo rastline večkrat odstrani plevel in okopljemo, ali pa jo zastremo z zastirkami.

Pobiranje in shranjevanje

Zgodnje sorte repe za presno uporabo pobiramo, ko so koreni v velikosti žogice za golf, saj so takrat še zelo sočne in okusne.

Pozne sorte repe obrodijo veliko večje in trše korene, ki počasneje dozorevajo. Pobiramo jih sredi jeseni za ozimnico, saj bodo tako obdržali okus. Lahko jih izkopavamo tudi sproti, a bo koren sčasoma postal trši in na koncu neuporaben. Korene repe shranjujemo v temne in hladne prostore v zasipnice ali zaboje med plasti mivke, šote, žaganja ali peska. Če pobiramo liste, jih začnemo rezati, ko so veliki 10 cm, odrežemo jih 3 cm nad tlemi, da se listje lahko obraste.

Repo lahko skladiščimo v zasipnicah skoraj celo zimo, če jo skisamo, je njena uporabnost še veliko daljša.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Repo največkrat napadajo bolhači, mokaste kapusove uši, kapusova muha ali pepelasta plesen. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

S sladkano tekočino, v kateri smo skuhali repo, se po ljudskem izročilu lahko zdravi prehlad.

V kulinariki je repa vsestransko uporabno živilo. Zgodnje sorte lahko jemo surove v solatah ali jih termično obdelamo. Kuhana služi kot zimska priloga pečenkam, klobasam in drugim mesninam, manjši zgodnejši koreni pa kot glavna jed, če jih pokuhamo in glaziramo v ponvi. Lahko jo pripravimo tlačeno ali, kot je v Sloveniji najbolj poznana, narezano na palčke.

Okusno.je: Kaj vse lahko pripravimo iz repe?

Bujta repa

Znana prekmurska jed iz kisle repe, prosa in svinjskega mesa je bujta repa, velikonočna obredna postna jed iz posušenih repnih olupkov pa se imenuje aleluja. Bujto repo pripravljajo iz svežega svinjskega mesa, ki je bilo nekdaj na razpolago le ob zakolu, od tod bujta, ki v prekmurščini pomeni 'ubiti, zaklati'.

Pojav rastline v jeziku

Frazemi

Primera bel kakor repa (v zgledih je največkrat govor o zobeh, belih kakor repa) temelji na dejstvu, da je najpogostejša vrsta repe bela repa.

Več zgledov rabe in pomenov frazemov s sestavino repa poišči na spletnem portalu fran.si.

Pregovori, reki

Poišči še kakšen pregovor v zvezi z repo tukaj.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Belo repo najdemo že v ljudski pesmi: Belo repo bodeš jedla,/ Lačna pol’ se k peči vsedla (SNP IV, št. 8351, Iz Radomirja).

Zanimivosti

Slovarček

Okopavanje – rahljanje in zračenje zemlje okoli koreninskega sistema rastline in sprotno uničevanje plevelov

RDEČA PESA

Rdeča pesa je dvoletnica iz družine lobodovk (Chenopodiaceae), ki jo zaradi odebeljenega korena za prehrano pridelujemo kot enoletnico. Rdeča pesa dobro prenaša zmrzal, je bogat vir folne kisline in kalija, vsebuje tudi več ogljikovih hidratov kot večina zelenjadnic. Rdeča pesa je podvrsta navadne pese (poznamo še krmno in sladkorno peso).

Taksonomija

Sopomenke

rona (v bovškem govoru)

Zgodovina

Rdeča pesa izvira iz območja Črnega morja in obal Sredozemlja. Razvila se je iz obmorske pese. Gojili naj bi jo že Asirci, zelo pa so kasneje cenili tudi Grki in Rimljani. Leta 1558 so rdečo peso, v obliki ki jo poznamo danes, opisali v Nemčiji. Na področju Slovenije se je rdeča pesa začela pridelovati šele v 19. Stoletju.

Morfologija

Morfologija rdeče pese je podobna redkvi, le da ima pesa večji koren (botanično gomolj). Listi, ki izraščajo iz glave (zgornjega dela) gomolja, imajo močna debela stebla v obliki črke U, ki so lahko svetlo zelene do bele ali vijolične barve. Krpa lista je povoščena, po sredini teče glavna žila, ki je iste barve kot steblo, iz nje pa se izmenično širijo močne stranske žile. Krpa lista je zelena, ovalne oblike, rahlo nakodrana in precej gladka.

V drugem letu se razvije steblo, vzdolž katerega izraščajo manjši listi. Na vrhu se steblo močno razveji in tvori veliko število bledo zelenih ali bledo rdečih cvetov, ki so brez venčnih listov. Cveti dolgo in privablja številne koristne žuželke. Po oprašitvi tvori rastlina plutovinaste plodove s premerom 4–8 mm, ki so nepravilnih oblik, v njih so 2–3 semena.

Sorte

V glavnem poznamo sorte rdeče pese z okroglimi, koničastimi, ploščatimi in koreni jajčaste oblike. Starejše sorte rade uidejo v cvet, medtem ko se to pri novejših sortah ne zgodi zlepa. Obstajajo sorte različnih barv, od temno rdeče do snežno bele. V Sloveniji je registrirana avtohtona sorta 'Bikor'.

Seveda tudi pri rdeči pesi obstajajo zgodnje in pozne sorte.

Pridelovanje

Rdeči pesi ustreza dobro osončeno rastišče ter rodovitna in dobro odcedna tla s pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. V jeseni gredo razplevelimo in pognojimo s kompostom. Rdeča pesa ne mara svežega hlevskega gnoja in neposrednega gnojenja. S setvijo v zaščitenih prostorih začnemo že konec zime, na prosto pa lahko sadike presadimo, ko imajo vsaj 3 prave liste ali ko je temperatura tal višja od 7 °C. Ko se tla segrejejo nad 7 °C, lahko sejemo na prosto 1–2 cm globoko v vrste, med njimi naj bo 23–30 cm razmika, v vrsti pa jih preredčimo na razdaljo 7–15 cm, odvisno od sorte. Rdeča pesa najbolje uspeva pri temperaturah okoli 16 °C. Rdečo peso zalivamo le enkrat na teden in takrat obilno, saj bi s prepogostim in obilnim zalivanjem pospešili rast listov na škodo gomoljev. Med rastjo je rastline potrebno previdno okopavati, da ne poškodujemo gomoljev. Potrebno je tudi redno pletje ali uporaba zastirke.

Pobiranje in shranjevanje

Pri rdeči pesi se uživajo tako mladi listi kot zadebeljeni koreni. Vendar pa ne moremo na eni rastlini dobiti obojega. Rez listja namreč upočasni rast gomolja. Rdeča pesa dozori po 60–90 dneh. Rane sorte pobiramo od pozne pomladi do sredine jeseni, pozne sorte pa od sredine poletja naprej. Zgodnje sorte začnemo pobirati, ko so velike kot žogice za golf. Pozne sorte pri omenjeni velikosti gomoljev samo preredčimo. Izkopavamo previdno, pomagamo si z vrtnarskimi vilami, da ne poškodujemo gomoljev. Pazimo da gomolje poberemo preden olesenijo in postanejo neužitni. Če želimo rdečo peso shranjevati, ne smemo porezati listov, saj skozi porezana stebla hitro izgublja sokove. Gomolje lahko shranjujemo v zasipnici ali v zabojih med plastmi peska, šote, žagovine .... Gomolji naj bodo obrnjeni pokonci in naj se med seboj ne dotikajo. Shranjujemo le najkakovostnejše gomolje, ki se lahko ob pravilnem skladiščenju hranijo do sredine pomladi.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Rdeča pesa je na splošno precej odporna tako na bolezni kot škodljivce, a se vseeno zgodi, da jo napadejo polži, ptice, črna fižolova listna uš, pepelasta in listna plesen ter pesna pegavost. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Po ljudskem izročilu rdeča pesa izboljšuje kri, zdravi gastritis, hemoroide, zaprtje in je blago krepčilo za srce. Novejše preiskave so pokazale, da sok rdeče pese zavira razvoj rakavih tkiv.

Presno uporabljamo gomolje rdeče pese v solatah, ko so še manjši, saj so takrat najbolj sočni, mehki in sladki. Rdeča pesa je odlična tudi vložena. Za vlaganje jo v slani vodi kuhamo s peclji in listi (obdržijo okus in barvo) do dve uri, nato pa jih previdno olupimo in še vroče postrežemo ali narežemo in vložimo. Rdeča pesa je glavna sestavine znane ruske jedi ˝boršč˝. Lahko jo tudi spečemo v pečici skupaj s krompirjem, čebulo in korenjem. Mlade liste pripravljamo kot špinačo. Manjše gomolje lahko celo zamrznemo. Iz rdeče pese se lahko pripravi odličen čatni ali pa celo vino.

Okusno.je: Recepti za jedi z redečo peso

Zanimivosti

Ali ste vedeli, da

Slovarček

Rane sorte – zgodnje sorte

KROMPIR (zgodnji)

Krompir je rastlina iz družine razhudnikovk (Solanaceae), ki jo zaradi užitnih škrobnatih gomoljev pridelujemo kot enoletnico.

Gomolji so bogati z ogljikovimi hidrati, magnezijem in kalijem, vsebujejo tudi manjše količine vitaminov B in C.

Taksonomija

Sopomenke

sladki krompir je znan tudi kot batata, repica

Na Slovenskem je znanih okoli 135 imen, med najbolj razširjenimi pa so: bob, brnica, brnik, čompe, debeli bob, grumpir, grampor, kartofel, krompir, korenine, korun, krožič, krumpelni, krumpiška, laška repa, papeščak, podzemljica, podzemnica, repa, repica, svinski grud, turka, turkinja, turška repa, zemljak.

Kruh ubogih

Slabe letine so v 18. stoletju bile vzrok za lakoto ljudi. Ko je krompir postal vsakdanja prehrana ljudi, se ga je prijelo poimenovanje kruh ubogih.

Zemeljsko jabolko

Prvo slovensko ime za krompir naj bi bilo zemeljsko jabolko, iz nemškega imena Erdäpfel.

Etimologija

Ime krompir se je uveljavilo v 2. polovici 18. stoletja iz nemške besede Grundbirne, kar dobesedno pomeni zemeljska hruška.

Zgodovina

Krompir izvira iz južne Amerike, iz predelov današnjih Peruja in Čila. Tam naj bi ga začeli pridelovati že pred 7.000–10.000 leti. V 16. stoletju je iz Amerike s španskimi osvajalci prišel v Evropo. V Angliji in Nemčiji je veljal za redkost. Do 18. stoletja so predvsem nadzemne dele uporabljali za razne modne dodatke in šopke, v kulinariki pa se je uporaba le počasi širila. V 18. stoletju je postal krompir najpomembnejše ljudsko živilo. V Slovenijo naj bi prispel med letoma 1730 in 1740. Sprva so ga pridelovali za krmo, med hudo lakoto pa so ga začeli uživati tudi ljudje. Leta 1767 je Marija Terezija izdala odlok o obveznem sajenju krompirja. Na Irskem je zaradi ugodnih razmer krompir dajal izjemne pridelke, razmnoževali pa so jih skrbno z drobnimi gomolji, ki so se predajali z družine v družino. V 50. letih 19. stoletja se je pojavil močan izbruh krompirjeve plesni (fitoftore), na katero krompir ni bil odporen, kar je privedlo do hude lakote na Irskem in množičnega preseljevanja v ZDA.

Morfologija

Korenine krompirja se šopasto razraščajo. Vse korenine so polne tanjših koreninic, ki prehranjujejo rastlino. Med koreninami pa poženejo tudi stoloni (podzemna stebla), na katerih se tvorijo škrobnati gomolji (krompir). Korenine izraščajo po celi dolžini stebla, ki je v tleh. Iz pazduh listov izraščajo poganjki, ki kasneje tvorijo stranska (sekundarna) stebla. Nadzemni del krompirjeve rastline imenujemo cima. Na vrhu stebel se tvorijo cvetovi značilne zvezdaste oblike. Venčni listi so lahko beli do vijolični. Na sredini cveta izraščajo rumeni prašniki. Oplojeni cvetovi tvorijo plodove (botanično jagode, ki so podobne nezrelemu paradižniku), v katerih se tvori seme, ki pa v praksi ni uporabno, saj krompir razmnožujemo z gomolji (vegetativno).

Gomolj je sestavljen iz kožice (zaščitna plast gomolja), mesa (založne snovi rastline; predvsem škrob) ter očes (rahlo pogreznjene točke na krompirju, iz njih se razvijejo kaliči (poganjki na gomolju krompirja).

Sorte

Po dolžini rastne dobe delimo sortiment krompirja na zelo rane, rane, srednje pozne in pozne sorte. Glede na uporabo ločimo sorte primerne za solate, krompir za kuhanje in krompir za cvrtje in pečenje. Sorte ločimo še po barvi kožice, barvi mesa in globini očes.

V Sloveniji imamo registriranih kar nekaj lastnih sort krompirja: 'Bistra', 'Cvetnik', 'Jana', 'KIS Kokra', 'KIS Krka', 'KIS Mirna', 'KIS Mura', 'KIS Sora', 'KIS Sotla', 'KIS Vipava', 'Kresnik', 'Pšata', 'Vesna'. Vse so požlahtnili na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

Pridelovanje

Krompir najbolje uspeva v dobro odcednih, bogatih, in rahlih ter dobro osončenih tleh. Najbolj odporen in najkakovostnejši krompir raste v tleh s pH med 5 in 6. Najbolje uspeva krompir v hladnejših dneh (tvori gomolje), ko je temperatura med 16 in 18 °C. Ker krompir ne mara svežega hlevskega gnoja, je potrebno že v jeseni v tla zadelati večjo količino dobro uležanega hlevskega gnoja ali drugega organskega gnojila.

Krompir le redko pridelujemo iz semena (razen žlahtnitelji), za sajenje uporabljamo gomolje s premerom 2,5–4,5 cm, ki jim pravimo semenski krompir. Semenski krompir je pred sajenjem na prosto potrebno nakaliti. Ko so kaliči veliki okoli 2 cm in zelene barve, so primerni za sajenje. Sadimo jih v 4–10 cm globoke luknje, glede na njihovo debelino. Ravnamo previdno, saj so kaliči zelo krhki in se radi lomijo. Sadimo jih v vrste na razdaljo 30–40 cm v vrsti, med vrstami pa naj bo med 55–70 cm. Med rastjo je potrebno krompir obsuti z zemljo, s čimer preprečimo izpostavljanje nastajajočih gomoljev soncu. Krompir lahko pridelujemo v slami (nakaljene gomolje zakopljemo v 10 cm debelo plast slame, ko cima preraste slamo, jo še nadaljnjih 15 cm zasipamo s slamo, nato pa prekrijemo s 5 cm debelo plastjo pokošene trave ali listja, da zagotovimo temo razvijajočim gomoljem). Prav tako ga lahko pridelujemo pod črno folijo (najprej napeljemo namakalne cevi, nato s folijo prekrijemo gredo in jo na robovih dobro zasujemo z zemljo, da je ne odpihne veter). V folijo naredimo zareze in v tla jamice. Nakaljene gomolje potisnemo v luknje. Na tak način si prihranimo veliko dela z osipavanjem, pletjem in zalivanjem (krompir potrebuje redno zalivanje), hkrati pa imajo gomolji za razvoj bolj optimalne pogoje.

Pobiranje in shranjevanje

Zgodnji krompir lahko začnemo pobirati, ko se začnejo odpirati prvi cvetovi (že konec spomladi), s tem tudi prihranimo, saj je takrat krompir v trgovinah najdražji. Za največji pridelek je potrebno počakati do sredine ali konca julija, ko cima začne rumeneti. Cimo populimo in iz nje odstranimo gomolje, nato pa zemljo previdno prekopljemo z vrtnarskimi vilami in poberemo še gomolje, ki so ostali v tleh. Krompir je najbolje pobirati v suhih, toplih in sončnih dnevih, ko so tla še rahlo vlažna. Izkopane gomolje pustimo na soncu le toliko časa, da se posušijo, nato jih očistimo, pospravimo v zaboje in skladiščimo v hladnem, temnem in suhem prostoru. Krompir, ki ga izkopavamo, ko se rastlina še ne začne sušiti, izkopavamo le za sproti, saj je kožica neutrjena, zaradi česar se gomolji hitro kvarijo. Za zgodnji krompir je celo priporočeno, da ga ne shranjujemo, če pa ga shranjujemo, je zrelo cimo potrebno porezati, gomolje pa pustiti v tleh še en teden, da se kožica na njih primerno utrdi.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Prvi pogoj za dober pridelek krompirja je izbor primernih sort za naše razmere in nakup razmnoževalnega materiala preverjenih dobaviteljev. Z zdravim semenskim materialom se izognemo nevarnim virusom, glivičnim okužbam in posledično izgubi pridelka.

Pogost pojav je tudi krastavost krompirja, ki pa ni posledica bolezni ali škodljivcev. Krastavost krompirja je značilna tehnološka napaka, do katere pride ob preveliki količini dušika, ki je na voljo rastlini. Zaradi preveč dušika lahko gomolji v notranjosti začnejo siveti.

Krompir ogrožajo še krompirjeva listna pegavost, ogorčice, črna noga, polži in koloradski hrošč. S sajenjem zgodnjih sort krompirja se lahko izognemo marsikaterim boleznim in škodljivcem, saj ga poberemo, še preden nastopijo ugodne razmere za njihov razvoj. Zaradi razvoja in prenosa bolezni je potrebno izkopati in pobrati vse gomolje ter v kolobarju upoštevati 3–5 letno obdobje, preden na isto mesto ponovno sadimo razhudnikovke. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

V ljudskem izročilu je gomolj krompirja v žepu odganjal išias in lumbago. Krompir pomaga pri zdravljenju revme, njegov sok ali voda, v kateri se je kuhal, pa pomaga pri modricah, zvinih in protinu. Obkladki iz olupljenega, stolčenega in surovega krompirja pomagajo pri opeklinah. Vsebuje malo maščob in veliko kalija (več kot banane). V pametnih kombinacijah je zaradi nizke kaloričnosti pogosto na jedilnikih tistih, ki hujšajo.

Krompir se v kulinariki lahko pripravi na približno 500 različnih načinov. Lahko ga pečemo, cvremo, kuhamo, pražimo, gratiniramo ali dušimo. Včasih so krompir celo kandirali in vlagali. V Sloveniji je krompir postal del kulture in obvezna sestavina mnogih jedilnikov. Imamo celo Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, pod okriljem katerega se vsako leto pomerijo z novimi in starimi recepti v tekmi, kdo naredi boljšega. Društvo ima geslo »Za domovino, s praženjem naprej!« in himno.

Stari domači kozmetični pripravk iz krompirja:

Gospodinje so za škrobljenje med svetovnima vojnama uporabljale krompir, in sicer so ga naribale, ga namočile v vodo in ga nato dobro ožele. Vodi, ki se je izcedila in je bila nasičena s škrobom, so rekli štirkova voda, ženske pa so jo uporabljale za štirkanje boljšega perila. Iz krompirjevega škroba so znali pridobivati tudi puder za lase tako, da so krompirjev škrob posušili na soncu ali peči.

Ali želite popoln ocvrt krompirček?

Poskusite ta trik: krompirček najprej cvremo 5 minut v kozici, nato ga vzamemo ven, temperaturo olja zvišamo in ga damo ponovno cvreti, da postane hrustljav in pozlati, približno 7−10 minut.

Zanimivosti

Pojav rastline v jeziku

Frazemi

Pregovori, reki

Slovarček

Stolon – preobraženo podzemno steblo

Kalič – brst, ki požene v primernih pogojih iz zrelega gomolja

Pernato deljeni listi – listi, ki so sestavljeni iz glavnega listnega vretena ali žile, iz nje pa vzporedno ali izmenično izraščajo manjši listki

Nakaljevanje – gomolje postavimo v topel svetel prostor, da začnejo poganjati kaliče, ko so le ti veliki med 1,5 in 3 cm so primerni za sajenje

Cima – zelen nadzemni del rastline pri krompirju

ZELJE

Zelje je dvoletna kapusnica iz družine križnic (Brassicaceae), ki jo za potrebe prehrane pridelujemo kot enoletnico. Nekatere sorte zelja so odporne na mraz, druge celo na zmrzal, uporabni pa je listnati del rastline. Vsebuje veliko provitamina A, vitamina C, zunanji listi pa vsebujejo še vitamin E.

Zelje je podvrsta vrste Brassica oleracea, pod to vrsto pa najdemo še druge podvrste, kot so ohrovt, brstični ohrovt, cvetača, nadzemna kolerabica in brokoli.

Taksonomija

Etimologija

Beseda zelje je prevzeta iz nemške besede Kohlkraut, ki pomeni zgolj zelje.

Sopomenke

kapus, kaura, glavnato zelje

Zgodovina

Zelje izvira iz vzhodnega Sredozemlja in male Azije. Prvi zapisi o belem zelju izvirajo iz leta 814, o rdečem zelju pa šele iz leta 1150.

Morfologija

Zelje ima šopasto razraščen koreninski sistem, ki je sestavljen iz več glavnih korenin, ki se razcepijo na več manjših. Koreninski sistem je lahko zelo globok, saj mora nuditi oporo relativno velikemu nadzemnemu delu.

Nad zemljo raste steblo, iz katerega izraščajo veliki mesnati okrogli listi, ki obdajajo glavo, glava je skupek tesno zraslih listov, v katerih je stržen, iz katerega se v drugem letu razvije steblo, ki tvori cvetove in kasneje seme.

Sorte

V glavnem ločimo belo in rdeče zelje. Glede na čas pobiranja jih razdelimo v spomladanske sorte, zgodnje poletne in poletne sorte in na pozno poletne in jesenske sorte. Lahko imajo majhne ali velike glave, ki so stožčaste ali okrogle oblike. Daljša kot je rastna doba, bolj trda in večja je glava. V Sloveniji je registriranih kar nekaj kultivarjev belega zelja: 'Emona', 'Futoško', 'Kranjsko okroglo', 'Ljubljansko', 'Varaždinsko 2', 'Varaždinsko 3'.

Pridelovanje

Zelje potrebuje za uspešno rast vlažna in zelo bogata tla, ki so lahko tudi srednje težka, s pH vrednostjo 5,5–7. Že jeseni v tla zadelamo dozorel hlevski gnoj, spomladi pa pred sajenjem zemljo prerahljamo in dobro oplejemo. Sadik ne presajamo, ko so temperature višje od 25 °C. Zelje najbolje uspeva pri temperaturah od 15 do 20 °C. Seme sejemo v setvene plošče v prostorih s temperaturami med 13 in 16 °C, po 5 tednih so mlade rastlinice že primerne za presajanje. Spomladanske sorte presajamo na prosto pozno pomladi, ko se tla ogrejejo, poletne in jesenske sorte pa od začetka do sredine poletja. Spomladanskih sort, zaradi kratke dobe rasti, ne dognojujemo, saj zaradi prebujne rasti posledično ne naredijo glavice ali pa je ta zelo mehka. Za sorte z malimi glavicami sadimo na razdaljo 25 cm v vrsti in 25–30 cm med vrstami, sorte z večjimi glavami pa na razdaljo 35–50cm v vrsti in 45 cm med vrstami. Zelje je potrebno redno zalivati, pleti in okopavati, za boljše zadrževanje vode pa lahko rastline zastiramo z zastirkami.

Pobiranje in shranjevanje

Spomladanske sorte pobiramo do konca pomladi, poletne in jesenske do sredine jeseni, zimske sorte pa čez zimo do zgodnje pomladi. Zgodnje sorte moramo porabljati sproti, saj nimajo dobrih skladiščnih sposobnosti, pozne sorte belega zelja in nekatere sorte rdečega zelja pa lahko skladiščimo dlje časa. Odberemo lepše in zdrave glave, ki jih poberemo pred prvo zmrzaljo. Očiščene in rahlo vlažne jih skladiščimo v hladnem temnem prostoru na lesenih policah, na plasteh slame ali v mrežastih vrečah. Tako spravljene se lahko skladiščijo kar do 5 mesecev. Še daljši rok uporabe dosežemo s kisanjem, če pa se odločimo za zamrzovanje, izberemo le najkakovostnejše glave, jih zarežemo, v vreli vodi kuhamo eno minuto in nato odcejene, v plastičnih vrečah, ali posodah zamrznemo. V hladilniku se obdrži zelje v vrečki do enega tedna.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Zelje napadajo značilni sovražniki kapusnic: golšavost kapusnic, listne uši, ptice in kapusova muha. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Uživanje zelja uničuje bakterije, krepi imunski sistem in zmanjšuje nevarnost nastanka raka na debelem črevesu. Pitje soka iz zelja preprečuje nastanek razjed in jih tudi celi. Ker se med kuhanjem uniči nekaj zdravilnih učinkovin, ga je bolj priporočljivo jesti v presni obliki. Po ljudskem izročilu vroči listi na podplatih znižujejo vročino, iz okuženih ran pa potegnejo gnoj in tujke.

Zelje je priporočljivo kuhati čim manj časa, v majhni količini vode, saj tako ohrani več hranilnih snovi. Kuhamo ga približno 3 minute, če pa ga pražimo ali dušimo, naj postopek traja 6 minut. Zelje lahko tudi pečemo in namesto lista trte uporabljamo za sarme. Pri nas je najbolj razširjena uporaba kislega zelja.

Jazkuham.si: Najboljši recepti za jedi iz zelja

Pojav rastline v jeziku

Frazemi s sestavino zelje

hoditi komu v zeljevtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene

Zelje v tem frazemu predstavlja njivo ali vrt, kamor prvotno hodi pasoča se živina v škodo. To hojenje je preneseno na človekovo poseganje v posest drugih ter na različna področja človekove dejavnosti.

Pregovori, reki

Dika kislega zelja je kislina.

Skleda zelja v ljubezni je boljša kakor pitan vol v sovraštvu.

Zelje želodec samo nastelje.

Zanimivosti

Slovarček

Varieteta (različica) – raven v rastlinski taksonomiji, ki je nižja od vrste, a višja od sorte

OHROVT (listnati, glavnati)

Ohrovt je dvoletna različica vrste Brassica oleracea iz družine križnic (Brassicacea). Pridelujemo ga kot enoletno rastlino. Ohrovt je bogat z vitaminom C, provitaminom A in vitaminom E. Uporabljamo liste rastline, zaradi svoje odpornosti na mraz pa, predvsem listnato obliko, čez zimo pustimo kar na vrtu in za sprotno uporabo odstranjujemo liste.

Taksonomija

Sopomenke

Ohrovt je znan tudi kot kodrasti ohrovt ali toskanski ohrovt.

Zgodovina

Prvi zapisi o ohrovtu segajo šele v leto 1543, kar 700 let po pojavu belega zelja.

Morfologija

Razen močno nakodranih listov je morfologija ohrovta enaka kot pri glavnatem zelju. Različne so le sorte listnih ohrovtov, ki že od začetka razvijajo stebla, na katerih rastejo od rahlo do močno nakodrani listi. Steblo lahko v prvem letu (do pozne jeseni) zraste do 1 m v višino, vendar so preko zime na njem le listi, ki jih pobiramo sproti. Spomladi se razvijejo cvetovi, ki oplojeni tvorijo za križnice tipične plodove – luske, v katerih so okrogla semena.

Sorte

V glavnem delimo sorte ohrovta na glavnate in listnate ter zelene in rdeče. Glede na pridelavo pa se sorte, tako kot zelje, delijo na spomladanske sorte, zgodnje poletne in poletne sorte, na pozne poletne in jesenske sorte, zimske sorte ter sorte za ozimnico.

Pridelovanje

Način pridelave glavnatega ohrovta je enak pridelavi zelja, drugače pridelujemo listnati ohrovt, katerega sadike na prosto sadimo do konca meseca julija. Do zgodnje jeseni rastlina raste in se razvija, nato pa že lahko začnemo s pobiranjem listov, ki jih pobiramo vso zimo do sredine pomladi.

Pobiranje in shranjevanje

Glavnati ohrovt pobiramo in skladiščimo podobno kot zelje, le da ga v praksi ne kisamo, temveč ga uživamo svežega. Lahko ga seveda tudi zamrznemo. Listnati ohrovt ni namenjen skladiščenju, zato nabiramo le liste za sprotno uporabo. Vedno začnemo s pobiranjem listov na rastlini od spodaj navzgor.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Ohrovt napadajo značilni škodljivci kapusnic, kot so golšavost kapusnic, listne uši, ptice in kapusova muha. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

V kulinariki se ohrovt uporablja v presni obliki, lahko pa ga postrežemo tudi kuhanega, dušenega ali pečenega, tako kot pri zelju lahko liste uporabimo za sarme. Listi ohrovta so nežnejši in mehkejši in imajo zanimivejšo obliko, zato v kulinariki z njim dosežemo večjo estetiko.

Iz listnatega ohrovta lahko naredimo odličen čips, ki je bolj zdrav in prijetnejšega okusa kot krompirjev.

Mojirecepti.com: Recepti za jedi z ohrovtom

Zanimivosti

BRSTIČNI OHROVT

Tudi brstični ohrovt je varieteta vrste Brassica oleracea, iz družine križnic (Brassicaceae). Je dvoletnica, ki jo zaradi listnih brstov pridelujemo kot enoletnico. Je ena redkih zelenjadnic, ki ostane na vrtu preko zime in jo tudi v najhujšem mrazu uporabljamo svežo in sproti. Brsti so bogat vir vitamina C, provitamina A, vitamina E, kalija in folne kisline.

Taksonomija

Zgodovina

Kot pove angleško ime (Brussels sprouts), izvira rastlina iz okolice Bruslja v Belgiji. Leta 1750 so na zelju prvič opazili nenavadne poganjke, ki so jih z žlahtnjenjem kmalu oblikovali v uporabno obliko. Do leta 1800 je bil brstični ohrovt poznan po celotni Franciji in Angliji. Danes je razširjen po vseh področjih s hladnejšim podnebjem.

Morfologija

Morfološke značilnosti, ki ločijo brstični ohrovt od listnatega, so kroglasti izrastki, ki nastajajo v pazduhah listov. Kot nam že ime pove, se imenujejo brsti (brstiči). Vsak od teh izrastkov je po izgledu in sestavi zelo podoben miniaturnemu glavnatemu zelju.

Sorte

Poznamo zgodnje sorte, ki jih obiramo v prvi polovici jeseni, srednje pozne sorte, ki jih obiramo do sredine zime, in pozne sorte, ki nam dajejo pridelek vse do sredine pomladi. Bolj kot so sorte pozne, počasnejša je njihova rast, pridelek pa je, primerno dolžini rasti, večji. Po barvi jih ločimo na zelene in vijolične sorte.

Danes priporočajo hibridne sorte F1 (1. hčerinska generacija), ker je pridelek enakomernejši, brsti ostanejo dolgo časa čvrsti, se ne odprejo, steblo pa je odpornejše na poleganje.

Pridelovanje

Ohrovt uspeva v vseh tipih tal, ki pa morajo biti vlažna, a vseeno dobro odcedna s pH vrednostjo okoli 6,5. Potrebuje zaščiteno sončno lego, saj ga veter lahko hitro prevrne (za večjo stabilnost ga lahko privežemo ob palico, ki služi kot opora).
V jeseni gredo očistimo in v tla zadelamo uležan hlevski gnoj, saj brstični ohrovt tako kot ostale križnice, potrebuje veliko hranil.

Sejemo glede na sorte, in sicer od pozne zime do sredine poletja. Sejemo na globino 2 cm, končna razdalja med sadikami pa naj bo, glede na velikost sorte, od 60 do 90 cm. Razdalja mora biti dovolj velika, ker bi bili sicer brsti manjši, dozoreli pa bi vsi hkrati.

Prvi mesec redno zalivamo, da se rastline zares dobro ukoreninijo, nato pa redno odstranjujemo plevel ali pa zastremo z 10 cm debelo plastjo slame, da preprečimo rast plevelov, hkrati pa rastlino dodatno zaščitimo pred hudim zimskim mrazom. Liste začnemo odstranjevati, ko so brsti že dobro razviti in začenjajo listi odmirati. Brste odstranjujemo po steblu od spodaj navzgor.

Če hibridnim poznim sortam, ki so namenjene zamrzovanju, odščipnemo vrh, se bodo brstiči debelili enakomerno in dobili bomo izenačen in obilen pridelek.

Pobiranje in shranjevanje

Brstiče začnemo pobirati, ko so debeli kot oreh, čvrsti in zaprti. Z rastline jih odstranimo s hitrim potegom navzdol ali odrežemo z nožem. Tiste brstiče, ki so rumeni, bolni ali odprti, zavržemo. Ko odstranimo vse brstiče, lahko zgornji del rastline uporabimo kot zelje. Kadar je zima zares huda, lahko nekaj rastlin izpulimo in jih obesimo zunaj pod streho. Tako se izognemo hoji na vrt, brstiči pa ostanejo sveži tudi več tednov. Brstični ohrovt v hladilniku, v plastični vrečki, zdrži približno en teden. Lahko ga podušimo in zamrznemo, najboljše pa ga je porabljati sproti.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Kljub visoki odpornosti brstični ohrovt občasno napadejo isti škodljivci in bolezni kot druge kapusnice: obročasta pegavost, golšavost kapusnic, pepelasta plesen, peronospora, bolhač, kapusova muha ... Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Zaradi velike količine mineralov in vitaminov je vsestransko brstični ohrovt uporaben za krepitev imunskega sistema. V kulinariki se manjši brstiči uporabljajo presni v solati, večje pa na kratko pokuhamo ali podušimo, da izgubimo čim manj hranljivih snovi.

Najdi.si: Recepti za jedi z brstičnim ohrovtom

Zanimivosti

Slovarček

pazduha lista – zgornja stran območja, kjer list izrašča iz stebla

CVETAČA

Cvetača je dvoletnica, ena od varietet vrste Brassica oleracea iz družine križnic (Brassicaceae), ki jo pridelujemo kot enoletnico. Večinoma je odporna na nizke temperature, nekatere sorte pa prenesejo celo zmrzal. V sledovih vsebuje večino vitaminov, bogata pa je z vitamino C.

Taksonomija

Etimologija

Cvetača dobesedno pomeni cvetno zelje.

Zgodovina

Cvetača izvira iz Cipra, v zapisih se pojavi že 600 let p. n. š.. Še iz leta 1593 najdemo zapise o tem, da cvetača in zelje na Cipru rasteta na vsakem vogalu.

V 2. stoletju so cvetačo začeli pridelovati v Siriji, 1000 let kasneje pa so španski mavrski učenjaki že opisovali 3 različne sorte, ki so jih vzgojili iz sirijske cvetače. Še uspešnejši pri žlahtnjenju cvetače so bili Arabci. Po letu 1700 se je cvetača začela pridelovati v večjem obsegu, do konca 18. stoletja pa je bila že dobro uveljavljena po vsej Evropi.

Morfologija

Za razliko od zelja so listi cvetače bolj nazobčani in podolgovate oblike. Tako kot pri zelju so mesnati in gladki.

Cvetača ne naredi glave tako kot zelje ali ohrovt, ampak tvori ogromen kompakten omeseneli cvet, ki je na pogled podoben možganom, lahko pa je bele, zelene ali vijolične barve. Cvet se z razvojem začne razpirati, oleseni, iz njega pa začnejo izraščati značilni rumeni cvetovi, ki so enaki vsem predstavnikom vrste Brassica oleracea. Po cvetenju tvorijo luske v katerih se razvije okroglo seme.

Sorte

Sortiment cvetače delimo na: spomladanske, poletne, jesenske in zimske sorte.

Po obliki obstajajo cvetače z enim glavnim in večjim omesenelim cvetom, cvetače z več manjšimi cvetovi in novost žlahtniteljev – tip romanesca, katere površina cveta je pokrita z geometrijsko pravilnimi stožci in je estetsko zelo dovršena.

Poznamo predvsem sorte z belimi omesenelimi cvetovi, obstajajo pa tudi zelene in vijolične.

Pridelovanje

Cvetača najbolje uspeva na zaščitenih sončnih legah, na globokih vlažnih in dobro odcednih tleh, katerih pH naj bo med 6,5 in 7,5. V jeseni v tla zadelamo večjo količino zrelega gnoja ali komposta.

Spomladi, pred sajenjem, tla prerahljamo in odstranimo plevel, lahko dodamo manjšo količino komposta.

Za zgodnji pridelek sejemo cvetačo v tople grede ali rastlinjake že sredi jeseni. Na prosto jih presadimo sredi pomladi. Sadike z razvitimi 5–6 pravimi listi sadimo v jamice na razdalji 50 cm v vrsti in 50–60 cm med vrstami. Kasnejše kot so sorte, več prostora dlje časa potrebujejo za razvoj.

Cvetačo je potrebno celo rastno dobo zalivati, drugače zastane v rasti in daje manjši pridelek. Potrebno je tudi redno pletje, okopavanje in zastiranje. Lahko jo sadimo na črno folijo ali pa jo zastiramo z naravnimi materiali. Sortam, katere pobiramo pozimi, in tistim, ki jih pobiramo zgodaj jeseni, zgornje liste povežemo čez cvet, da pridelek zaščitimo pred sončno pripeko oziroma zimsko zmrzaljo.

Cvetačo lahko v vročih in sušnih dneh škropimo z vodo, da ji zagotovimo vlago, ki jo potrebuje. Cvetača je ena redkih zelenjadnic, ki se ne pregreje, če jo škropimo z vodo v poletnih dnevih.

Pobiranje in shranjevanje

Cvetačo začnemo pobirati, ko so cvetne rože še majhne, saj imamo tako dlje časa na voljo svežo cvetačo. Ko cvet potemni in glava ni več kompaktna, je cvet že prezrel za uživanje, saj oleseni in postane trd. Najbolje je cvetačo pobirati zjutraj. Če izkopljemo celo rastlino in očistimo korenine, jo lahko, obešeno z glavo navzdol, shranimo v hladen in suh prostor do tri tedne. Vsakih nekaj dni je potrebno cvet popršiti z vodo, da se ne izsuši.

Za zamrzovanje uporabimo le najkompaktnejše in popolnoma zaprte cvetove. Cvetno glavo razrežemo na manjše kose, jo 3 minute kuhamo v vreli vodi z limoninim sokom, nato jo dobro odcedimo, pospravimo v plastično vrečko in zamrznemo. Cvetača s povezanimi listi ostane v hladilniku sveža en teden.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Cvetačo napadajo značilni škodljivci in bolezni kapusnic: gosenice kapusovega belina, golšavost kapusnic, bolhač, kapusova muha in ptice. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Cvetača preprečuje nastanek raka, še posebej na želodcu in debelem črevesu.

Cvetača je vsestransko uporabno živilo. Vedno pred uporabo cvetno glavo očistimo in razrežemo na manjše kose. Lahko jo postrežemo surovo z majonezo (mladi cvetovi), največkrat pa jo skuhamo in iz nje pripravljamo razne priloge, pireje, omake in juhe. Lahko jo tudi paniramo in ocvremo ali iz nje spečemo narastek.

Gurman.eu: Recepti za jedi s cvetačo

Zanimivosti

BROKOLI

Brokoli (varieteta vrste Brassica oleracea) je dvoletnica iz družine križnic, ki jo zaradi užitnih zelenih cvetnih glavic pridelujemo kot enoletnico. Večina sort je odpornih na mraz, nekatere pa tudi na zmrzal. Je boga vir vitamina C, provitamina A, folne kisline, kalcija in železa.

Taksonomija

Etimologija

Prvotni pomen besede brokoli je konica, igla, ki se odraža npr. v italijanski besedi broccare, ki pomeni z zlato ali srebrno nitjo pretkati.

Zgodovina

Izvor brokolija je vzhodno Sredozemlje, natančneje Italija. Prvič je omenjen v 1. stoletju, takrat je bil brokoli zelo cenjen med Rimljani, ki naj bi ga pridelovali že od 6. stoletja p. n. š.. Katarina Medičejska je v Francijo v 16. stoletju prinesla sorto kalabrija, od tam pa se je brokoli razširila po vsej Evropi. V 18. Stoletju je dosegla Anglijo. Prvi zapisi o brokoliju iz Severne amerike, pa so iz leta 1808.

Morfologija

Morfološke značilnosti koreninskega sistema so enake kot pri ostalih kapusnicah. Steblo se začne razvijati skupaj z nadzemnim delom rastline, odvisno od sorte se lahko razveji že zelo kmalu, lahko pa ostane ravno iz njega pa izraščajo listi, ki so podobni listom cvetače, le močneje nazobčani.

Iz pazduh listov izraščajo glavičasta socvetja, podobna cvetači, le da so po navadi temno zelene barve (obstajajo tudi bledo zelene in vijolične sorte). Na vsakem vrhu rastlina tvori glavno socvetje, ki je večje od tistih ki izraščajo iz pazduh listov. Z zorenjem, se začne cvetna glavica razpirati in mehčati, iz nje zacvetijo tipični rumeni cvetovi iz katerih se tvorijo luski in seme v njih.

Sorte

Še vedno lahko kupimo seme starih sort, ki delajo manjše glavice. Če želimo te sorte obrezovati dlje časa, jih je potrebno rezati ves čas, drugače uidejo v cvet.

Skupina brstičnega brokolija združuje sorte, ki so primerne za zimsko pobiranje, in območja s hladnejšim podnebjem. Vijolične sorte te skupine so odpornejše od belih in bolje rodijo, bele sorte pa dozorijo kasneje in so boljšega okusa.

Skupina sort kalabrijskega brokolija naredi večjo glavno socvetje in manjše stranske, ki se odebelijo šele ko odrežemo glavno. Dozorijo po treh mesecih, pobiramo pa jih od poletja, do prve zmrzali.

Poznamo sorte, ki imajo temno zelena, svetlo zelena, bela ali vijolična socvetja.

Pridelovanje

Brokoli potrebuje globoka, dobro odcedna in vlažna tla ter toplo in sončno lego. Kot ostale kapusnice potrebuje s hranili dobro preskrbljena tla, vendar z dušikom ne smemo pretiravati.

V zaščitenih prostorih sejemo seme v setvene plošče od konca zime do konca pomladi. Sejemo lahko različno zgodne in pozne sorte, tako bomo imeli pridelek celo leto. Sejemo 1 cm globoko.

Presajamo, ko se tla ogrejejo, ker pa je brokoli zahteven za presajanje, ga raje sejemo neposredno na prosto od sredine pomladi naprej. Med vrstami naj bo od 45–75 cm prostora, v vrsti pa vsaj 30 cm. Rastlinice redčimo tako, da puščamo najmočnejše. Brokoli potrebuje za uspešen razvoj veliko prostora in dolgo časa, zato moramo biti potrpežljivi. Brokoli redno plevemo, okopavamo, zalivamo in zastiramo. Od setve do pridelka traja po navadi 3 mesece.

Pobiranje in shranjevanje

Pridelek brokolija začnemo pobirati, ko so stebla glavnih brstičev dolga med 10 in 15 cm. Ob rednem rezanju spodbujamo tvorjenje stranskih brstičev, hkrati pa preprečujemo cvetenje. S takim pobiranjem lahko brokoli obiramo 6–8 tednov. V hladilniku ga lahko hranimo 3 dni, za zamrzovanje pa jih najprej 15 minut namakamo v slani vodi, nato pa jih še 3–4 minute kuhamo. Odcejene shranimo v vrečke ali posode in zamrznemo. Pri kalabrijskem brokoliju z ostrim nožem odrežemo glavno socvetje, ko je še povsem čvrsto, tako spodbudimo razvoj majhnih stranskih brstičev, ki jih za uporabo lahko začnem rezati po 2–3 tednih. Kalabrijski brokoli ostane v hladilniku do 5 dni.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Najpomembnejši škodljivci brokolija so: hrošči sijajniki, gosenice kapusovega belina in mokasta kapusova uš. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Brokoli je vsesplošno uporaben za zaščito pred rakavimi obolenji. Redno in zmerno uživanje vsesplošno krepi imunski sistem.

V kulinariki se brokoli zelo redko uporablja v presni obliki. Pred uporabo ga kuhamo v slanem kropu ali dušimo v vroči vodi. Takega lahko, z raznimi omakami, postrežemo kot glavno jed ali kot prilogo, lahko ga ocvremo, pečemo ali pražimo. V kakršni koli obliki ga že uživamo, je brokoli zelo zdrava in koristna hrana.

Zanimivosti

NADZEMNA KOLERABICA

Nadzemna kolerabica je varieteta vrste kapus (Brassica oleracea) iz družine križnic. Je dvoletnica, ki jo zaradi odebeljenega stebla pridelujemo kot enoletnico. Lahko prenese zmrzal in je bogat vir vitamina C, vsebuje pa tudi nekaj rudnin v sledovih.

Taksonomija

Etimologija

Njeno ime izhaja iz nemškega Kohlrübe, kar v dobesednem prevodu pomeni zeljna repa.

Zgodovina

V severni Evropi so kolerabico pridelovali že v 15. stoletju, čeprav naj bi jo poznali že mnogo prej. Okoli leta 70 naj bi Plinij opisal podobno rastlino. V 17. stoletju je prišla do Indije, od koder se je razširila na Kitajsko in v Afriko.

Morfologija

Kolerabica ima enak koreninski sistem kot ostale kapusnice, steblo, ki raste nad zemljo, pa je tanjše kot pri ohrovtu, zelju, listnatem ohrovtu. Steblo se 5–10 cm nad tlemi močno zadebeli. S to zadebelitvijo se steblo konča. Na vrhu se ves čas tvorijo novi listi na dolgih in močnih pecljih, podobni cvetačnim, ki se z rastjo pomikajo navzven in dajejo prostor novim listkom. Kolerabica lahko že v prvem, po navadi pa v drugem letu, požene sekundarno (drugotno) steblo, ki nosi socvetje značilno za kapusnice. Oplojeno socvetje tvori luske v katerih se razvije okroglo seme.

Sorte

Sortiment nadzemno kolerabice ločimo v dve večji skupini. Prva skupina belih oziroma zelenih kolerabic je namenjena zgodnji pridelavi, druga skupina vijoličastih kolerabic pa je namenjena kasnejši jesenski pridelavi. Nekatere sorte ne olesenijo, tudi ko se zelo zdebelijo.

Pridelovanje

Nadzemna kolerabica za pridelavo ni preveč zahtevna, najbolj pa ji godita sončen prostor in dobro odcedna, s humusom bogata in rodovitna, a ne preveč rahla tla s pH vrednostjo 6–7.

Že v jeseni tla pognojimo z organskimi hranili, ki se čez zimo ne bodo spirala, ali posejemo prezimno ozelenitev, ki jo spomladi zadelamo v tla. Površino pred setvijo ali sajenjem dobro oplevemo, seme pa sejemo 1 cm globoko v vrste z razmakom 15–20 cm. Mlade rastlinice preredčimo, ko so velike 3 cm.

Sejemo že od sredine zime v zaščitenih prostorih s temperaturo 10–15 °C. Mlade rastlinice presajamo na prosto od sredine pomladi naprej. Za stalen pridelek kolerabico sejemo tedensko.

Presajamo male rastlinice, saj take doživijo manjši šok. V času rasti redno zalivamo, plevemo, okopavamo in zastiramo. Skrbimo, da rast ne zastane, saj drugače kolerabica kaj hitro oleseni.

Pobiranje in shranjevanje

Nadzemno kolerabico lahko pobiramo že po dveh mesecih, najokusnejše so, ko dosežejo velikost žogic za golf. Večji stebelni gomolji starejših sort hitro olesenijo, pri novejših sortah pa je ta pomanjkljivost odpravljena. Pobiramo jo za sprotno uporabo, pred zmrzaljo pa kolerabico poberemo, odstranimo vse zunanje liste (pustimo le sredinski šopek, da kolerabica ohrani svežino) in jih zložimo v zaboje med plasti peska, šote, mivke, žagovine, tako jo lahko ohranimo kar nekaj tednov. V hladilniku jo lahko hranimo nekaj dni, zamrzovanje ni priporočeno.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Ker kolerabica hitro raste, ni posebnih težav z boleznimi in škodljivci kapusnic. Napada jo lahko bolhač, kapusova muha in ptice. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Nadzemna kolerabica je v kulinariki poznana kot presno živilo. Zaradi svoje svežine in rahlo pekočega okusa je dobrodošel dodatek vsem vrstam jedi. Mladih kolerabic ni potrebno lupiti, odstranimo le liste s peclji, dobro umijemo, nasekljamo in že jo lahko uživamo. Lahko jo tudi kuhano, dodajamo omakam in juham ali spečemo kot prilogo, tudi povaljamo v jajcu in drobtinah in jo ocvremo. Je dobrodošla sestavina nadevov in enolončnic, lahko pa se uporablja celo kuhane liste.

Zanimivosti

BLITVA

Blitva je dvoletnica iz družine lobodovk (Chenopodiaceae), ki jo zaradi listov in pecljev pridelujemo kot enoletnico. Je odporna na zmrzal in bogat vir kalija, natrija, železa in provitamina A.

Taksonomija

Zgodovina

Blitva izvira iz Sredozemlja, pridelovati pa so jo začeli že zelo zgodaj. V antični Grčiji so uživali tudi njen koren, prvi zapisi pa segajo v 4. stoletje p. n. š.. Rimljani so jo prinesli v srednjo in severno Evropo, od koder je počasi osvajala svet. Do srednjega veka je pripotovala na Bližnji Vzhod, do 17. stoletja pa je dosegla tudi Kitajsko.

Morfologija

Blitva ima močno, globoko glavno korenino, ki je na vrhu rahlo zadebeljena, iz nje pa izraščajo stranske korenine. Steblo je zakrnelo, vse dokler nima pogojev za cvetenje, iz njega pa celo sezono rastejo veliki zeleni listi. Listi in listni peclji so podobni rdeči pesi, le da so peclji veliko bolj mesnati. Glede na sorte so lahko listi večji z manjšimi stebli ali manjši z večjimi stebli.

Steblo lahko zraste precej visoko in se kot pri rdeči pesi močno razveji. Na njem se tvorijo socvetja, ki dajo obilen pridelek plutastih plodov s semeni, ki so po izgledu skoraj enaki pesinim.

Sorte

Poznamo t. i. stebelne sorte, ki razvijejo debele mesnate listne peclje in precej veliko listno ploskev, in špinačne sorte, ki so manjše rasti, s tanjšimi listnimi peclji in jih lahko sejemo veliko bolj gosto.

Po barvi se ločijo sorte blitve tudi po listnih pecljih in listnih žilah, ki so bodisi bele, bodisi rdeče barve. V Sloveniji imamo registrirano avtohtono sorto 'Srebrnolistni mangold'.

Pridelovanje

Blitva najbolje uspeva v bogatih, vlažnih in dobro odcednih tleh s pH vrednostjo 6,5–7,5. Raste tako na sončnih kot polsenčnih legah. Čeprav je dokaj nezahtevna, na revnih tleh rada uide v cvet, zato pred setvijo ali sajenjem tla spomladi obilno pognojimo s kompostom. Blitvo sejemo zgodaj spomladi v setvene plošče ali na prosto, ko se temperatura dvigne nad 8 °C. Sejemo 1–2 cm globoko; sorte z mesnatimi stebli je potrebno saditi na razdaljo 25 cm v vrsti in 40 cm med vrstami, špinačno blitvo pa lahko sejemo bolj gosto. Z rednim zalivanjem in okopavanjem bo rastlina hitro rasla in se razvijala. Posevek blitve redno plevemo ali ga zastremo z zastirko. Čeprav najbolje uspeva na temperaturah 16–18 °C, lahko prenese tudi visoke poletne in zelo nizke zimske temperature (do -14 °C).

Pobiranje in shranjevanje

Mlade liste blitve lahko začnemo rezati, ko dosežejo 5 cm. Na tej višini jih porežemo do trikrat, nato pa jo pustimo da zraste na višino 10 cm. Sproti pobiramo le zunanje liste, lahko pa tudi velike rastline cele porežemo 3 cm nad tlemi in pustimo, da se ponovno obraste. Liste lahko v hladilniku hranimo do 3 dni.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Načeloma blitva nima škodljivcev, le mlade rastline lahko včasih napadejo ptice. Špinačno blitvo, ki jo sejemo bolj gosto, lahko ob veliki količini vlage in toplem vremenu napade peronospora. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Blitva deluje kot odvajalo in nevtralizira želodčno kislino. Listi so bogati z vitamini in rudninami, še posebej z železom in magnezijem. Po ljudskem izročilu deluje sok blitve kot dekongestant (pomaga proti zamašenemu nosu in zmanjšuje otekanje sinusnih votlin). Ni je priporočljivo uživati v prekomernih količinah.

Špinačna blitva se uživa presna, kuhana ali dušena. Navadno blitvo je potrebno kuhati dlje časa. Listne peclje lahko pripravimo kot beluše ali v mesni piti, iz listov pa lahko pripravimo juho ali prilogo.

Blitva z rdečimi stebli je milejšega okusa kot blitva z belimi stebli.

Najdi.si: Recepti za jedi z blitvo

Zanimivosti

Slovarček:

Dekongestant – snov, ki preprečuje naval krvi v nek organ

NAVADNI FIŽOL (stročji, za zrnje)

Navadni fižol je enoletnica iz družine metuljnic (Fabaceae) in jo pridelujemo zaradi užitnih strokov in zrnja. Lahko prenaša nižje temperature, ne prenese pa zmrzali. Zrnje vsebuje nekaj provitamina A, kalija in folne kisline in je zelo bogat vir beljakovin.

Taksonomija

Sopomenke

fižol, fržolj, fržoljček; pojavljajo se poimenovanja za določene vrste: črešnjevec (galicijan, tičar, pepeljuga, rudeči, »Wachtel«, nizki okrogli), prepeličar (nizki trešnjevec), cipro, puter-grah, balon, špargel (španjolski, francoski, zajček, nizki, svetlozeleno stročje, kolenc), kipfl (rumen, zelen, pisan, amerikanec), fažolica, perlček, tetovski (srbijanec), noč in dan (rdeči: bel z rdečo liso, črni: bel z črno liso), palček (špargel), zelénček (okrogel, dolgovat, debel), umlar (ruski), črnaokica, koks, črnček (podolgovat, amerikanec), bingač, francoz (droben z belkastim stročjem), pisanec (zelen, nizek), vinogorec (droben z belkastim stročjem), ptičar

Ker je zelo podoben nekaterim vrstam že prej znanih stročnic, so mu v Evropi nadeli različna stara imena (arahos, faseolus), Bohinjci pa so fižol imenovali kar bob.

Legenda pravi, da se je veliki puščavnik sveti Simon na smrtni postelji v samostanu San Benedetto zaradi lakote, ki je vladala, odpovedal mesu tudi v pričakovanju boljših časov in si za poslednjo željo zaželel krožnik fižola. V srednjem veku so fižol potem imenovali »meso ubogih«.

Etimologija

Beseda fižol je v slovenščino prevzeta prek nem. Fisole, iz it. fasolo, kar se je razvilo iz lat. phaseolus, v pomenu vrsta stročnice iz rodu Vigna.

Zgodovina

Divji fižol izvira iz srednje in južne Amerike. Dokaze o obstoju fižola so našli v 8.000 let starih perujskih naselbinah. V 16. stoletju so španski osvajalci v Evropo prinesli kar nekaj visokih in nizkih sort, vendar so nizki fižol začeli pridelovati šele dve stoletji kasneje.

Morfologija

Koreninski sistem fižola je sestavljen iz glavne in močne korenine, ki prodre globoko v tla, do 20 cm pod površjem pa se razrašča mnogo močnih stranskih korenin, ki so prekrite z lasastimi koreninami. Ob primernih pogojih se na koreninah tvorijo noduli, zaradi katerih rastlina bolje raste, tla pa se bogatijo z dušikom.

Nad tlemi se na krajšem steblu razvijeta dva klična lista, nato pa se začne glavno steblo. Pri visokem fižolu je steblo ovijalka, ki se razveji na več stranskih stebel (ovijalk). Tak visok fižol ima nedeterminantno rast, zato potrebuje oporo. Pri nizkih sortah fižola je steblo bolj čvrsto, ravno in grmičasto razvejamo. Listi so od 8 do 15 cm veliki in srčaste oblike. Na krajših pecljih se tvorijo cvetovi metuljaste oblike (značilni za vse metuljnice). Oprašeni cvetovi se nato začnejo razvijati v strok, v katerem se tvori seme (fižol).

Sorte

Sortiment navadnega fižola delimo na visoke in nizke sorte. Stroki pa so lahko pisani, pegasti, zeleni, svetlo rumeni, beli ali vijoličasti. Lahko so ploske, valjaste ali jajčaste oblike. Zrnje obstaja še v več odtenkih in oblikah. Stroke fižola lahko pobiramo nezrele (stročji fižol) ali pustimo, da seme v stroku dozori in ga pobiramo za zrnje.

Sorte, ki jih sejemo za stročji fižol, imajo mehkejše, bolj mesnate in manj vlaknaste stroke, ko dozorijo, je seme precej drobno. Sorte, namenjene za zrnje, imajo tanjšo lupino strokov, stroki so bolj vlaknasti (nitasti), zrnje pa je debelejše.

Pri nas imamo registriranih kar nekaj slovenskih avtohtonih sort tako visokega kot nizkega fižola.

Visok fižol: 'Češnjevec pisani visoki', 'Črešnjevec pisani visoki', 'Jabelski pisanec', 'Jeruzalemski', 'Kifeljček', 'Kiro', 'Maslenec rani', 'Klemen', 'Ptujski maslenec', 'Lišček rdeči', 'Lišček rdeči marmorirani', 'Semenarna 22', 'Stoletni';
Nizek fižol: 'Cipro', 'Češnjevec', 'Prepeličar tomačevski', 'Ribničan', 'Zorin'.

Pridelovanje

Fižol najbolje uspeva v dobro odcednih in rodovitnih lahkih tleh s pH vrednostjo 6,5 do 7. Rad ima zavarovan, sončen prostor in ne mara hladnega podnebja ter mokrih tal (začne gniti). Tla ne smejo biti kisla, saj v kislih tleh simbioze z bakterijami ni. Fižol lahko pridelujemo iz sadik, lahko pa ga sejemo (bolj običajno) neposredno v gredo, ko se zemlja ogreje nad 10 °C. Presajamo jih na prosto, ko razvijejo 3 do 5 pravih listov. Sejemo v globino 4–5 cm na razdalji 25 cm v vrsti in 60 cm med vrstami. Visoki fižol lahko sejemo tudi v kroge s premerom 60 cm, med njimi pa naj bo 15 cm razdalje. Ko so rastline velike 10 cm, jim postavimo dovolj visoko oporo. Nizki fižol (determinantna rast) ne potrebuje opore, lahko pa med rastline zapičimo veje, da se stroki ne umažejo s prstjo. Stebla nizkega fižola osipamo za večjo stabilnost, visok fižol pa na debelo zastiramo z zastirko, da preprečimo rast plevelov. Fižol je potrebno najbolj zalivati v času cvetenja in tvorbe plodov.

Pobiranje in shranjevanje

Pridelek nizkega fižola, ki smo ga vzgojili v zaščitenem prostoru, začnemo pobirati konec pomladi, ko so stroki dolgi približno 10 cm, preden postanejo zrna vidna. Za čim večji pridelek in čim daljši čas pobiranja je potrebno stroke redno obirati. Če želimo pobirati zrnje, pustimo da stroki dozorijo, nato pa celo rastlino odrežemo in jo na suhem zračnem prostoru posušimo. Ko se začnejo stroki odpirati, jih poberemo in oluščimo, zrnje pa damo na časopisni papir, da se posuši. Zrnje spravimo v steklene kozarce in jih neprodušno zapremo. Hranimo v suhem in hladnem prostoru. Stroke lahko rahlo prekuhamo in jih dobro odcejene zmrznemo, tako so obstojni do 12 mesecev. V hladilniku ostanejo sveži 1 teden.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Fižol lahko v vlažni zemlji napade trohnoba korenin. Napadajo jo predvsem: črna fižolova listna uš, rdeča pršica, siva plesen, bakterijska listna pegavost, zrnje pa imajo zelo rade miši. Ob pravilnem shranjevanju nam miši ne bodo delale težav, polže pa je potrebno redno odstranjevati ali jim nastaviti pasti ali pripravke na osnovi železovega (III) fosfata. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Z uživanjem skodelice fižola na dan lahko znižamo raven holesterola za 12 %.

Fižola ne uživamo surovega, vendar so mladi stroki tako nežni, da jih lahko le skuhamo v slani vodi in ponudimo kot prilogo. Za boljši okus jih lahko kuhane prepražimo na maslu in zabelimo s krušnimi drobtinami. Iz strokov pripravljamo tudi hladne solate. Stročji fižol kuhamo 5–10 minut v slani vodi. Če želimo uživati zrna, lahko sveža vržemo v hladno vodo, zavremo in pustimo stati 1 uro. Postrežemo kot toplo ali hladno prilogo. Sušeno zrnje najprej namočimo za nekaj časa, nato pa ga kuhamo. Tako zrnje, kot stroki so odličen dodatek zelenjavnim juham in enolončnicam.

Zanimivosti

Pojav rastline v jeziku

Ako pustne dni dežuje, bo dosti fižola.

Fižola je toliko vrst kakor ribniških grehov.

Več pregovorov in rekov, povezanih z besedo fižol, poišči v Slovenskih pregovorih in rekih iz rastlinstva.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

»Rasteš kot fižol«

Reklo »rasteš kot fižol« ima simbolne pomene v številnih svetovnih ljudskih pravljicah in pripovedkah: v njih fižol, ki raste in raste, zraste do neba, po njem pa se vzpenjajo junaki, ki bodo to šele postali, ko bodo priplezali do vrha.

Simbolika

Fižol prerokuje

Belokranjsko dekle je po rasti fižola izvedelo, ali se bo omožilo. Na vogalu njive je posadilo fižol v kolobarju. Če so vzkalili fižoli, je pomenilo, da bo v letu dni poroka, če pa jih nekaj ni, je odprtina v krogu kazala smer, kjer bo dobilo moža.

Fižol in njegove posebne moči

Fižolu so pripisovali posebne, življenje ohranjujoče moči, celo neumrljivost, ker fižol, ki so ga dajali v grobove, še po stoletjih vzkali, če pride na dnevno svetlobo.

Fižol varuje pred zli duhovi

Fižolova zrna so nosili nanizana na verižici kot talismane, da bi jih obvarovala pred hudobnimi duhovi, ter jih polagali otrokom v zibke. Sedem fižolov, položenih na pot in razvrščenih v obliki kroga, za vedno veže ljubljenega človeka, če stopi čeznje. Fižolska »magija« se kaže pri nas v veri, da lahko z uporabo »pisanega graha« ob polnočnici na sveti večer spoznamo čarovnice. Kadar so šle ženske v Prekmurju sadit fižol, so morale obleči pisan predpasnik, da bi fižol bolje obrodil. Iz istega razloga so se morale med sajenjem prepirati ali glasno govoriti.

Fižol za novo leto

V nemških deželah je fižol odgnal vse bolezni, če smo ga le jedli za novo leto. Fižolova juha v istem času je preprečila vročico.

Fižol – simbol plodnosti

Fižol so metali na mladoporočence kot simbol plodnosti.

Slovarček

Nodul pomeni zadebelitev na koreninah, ki je značilna le za družino metuljnic. Ta zadebelitev je zavetje za bakterije, ki dušik iz zraka spreminjajo v obliko, ki je na voljo rastlini. Bakterije in rastline v tem primeru sobivajo v simbiozi, saj korenina rastline ščiti bakterije pred zunanjimi vplivi, jim daje sladkorje, ki so njihova glavna hrana, le te pa jim vračajo »uslugo« z oskrbo z dušikom.

RADIČ

Radič je trajnica iz družine nebinovk (Asteraceae), ki jo zaradi užitnih listov in korenike pridelujemo kot enoletnico. Prenaša lahko zelo oster mraz in je zato glavna zimska solata. Vsebuje velike količine kalija.

Taksonomija

Sopomenke

cikorija, beljena zelenjadnica, se imenuje tudi vitlof ali belgijski radič

Etimologija

Beseda radič je izpeljanka iz latinske besede radix, kar pomeni koren. Radič ima namreč od vseh solatnic najmočnejšo korenino. Več o izvoru besede radič si preberi na spletnem portalu fran.si.

Najbolj znani radič, imenovan radicchio rosso di Treviso ali preprosto treviso, izvira iz Trbiža. Belgijska beseda witlof ali witloof (kar je v dobesednem prevodu 'beli list') se razširjeno uporablja za beljene nove poganjke cikorije; včasih pa prihaja do zmede, ker jim pravijo tudi belgijski radič, endivija ali celo cikorija. Čeprav ponekod listom cikorije pravijo kar endivija, prava endivija (širokolistna ali kodrolistna) ni belgijski radič oziroma vitlof.

Zgodovina

Radič so požlahtnili iz travniškega plevela imenovanega navadni potrošnik. Izvira iz zahodne Azije, osrednje Rusije in Evrope. Stari Grki so radič uporabljali tako v kulinariki kot tudi v zdravilne namene. V Angliji je postal popularen, ko so ugotovili da lahko iz posušenih, mletih in praženih korenin naredijo kavi podobno pijačo. Razmah je cikorija (ali radič) v Angliji doživela med Napoleonovimi vojnami, ko je zaradi francoske pomorske blokade ostala Anglija brez kave. Po nekaterih zapisih so ljudje že okoli leta 1840 ugotovili da je sorto 'Vitlof' mogoče beliti.

Morfologija

Radič v podzemnem delu tvori glavno koreniko, iz katere izraščajo tanjše stranske korenine. Glavna korenika lahko seže zelo globoko (tudi do 60 cm), lahko pa se tudi že kmalu pod površjem razveji v več glavnih korenin (največji vpliv na to ima tekstura tal in količina talnega skeleta). Zakrnelo steblo, ki se razvije, ko se dan daljša, je obdano z listi, ki so lahko bele, zelene, zeleno-rdeče ali rdeče barve. Lahko so okrogli ali podolgovati, z gladkim ali nazobčanim robom.

Spomladi, ko se tla ogrejejo in se dan začne daljšati, se razvije steblo, ki ima izmenično nameščene cvetove, ponavadi modre barve. Oplojeni cvetovi tvorijo ogromno semena, ki se z vetrom rad razseje po celotnem vrtu.

Sorte

Pri radiču poznamo tri poglavitne skupine:

V Sloveniji imamo registrirane naslednje avtohtone sorte: 'Anivip', 'Monivip', 'Goriški' in 'Solkanski'.

Pridelovanje

Radič ima rad sončne lege, čeprav uspeva tudi v polsenci. Za dobro rast potrebuje rodovitno, dobro odcedno in ne sveže pognojeno prst. Dobro uspeva v skoraj vseh tipih tal, ne mara le gramoznih ali težkih ilovnatih tal. Optimalen pH je med 5,5 in 7. Izbiramo sorte, ki so avtohtone ali prilagojene našim pridelovalnim razmeram.

Radič za siljenje sejemo od pozne pomladi do zgodnjega poletja. Lahko ga sejemo v zaprtih prostorih že v začetku zime do zgodnje pomladi, ko jih lahko presadimo na prosto. Radič, ki ga bomo imeli za zimsko in jesensko solato, sejemo na prosto od sredine do konca poletja.

Če rastline presajamo, jih sadimo na razdaljo 20 cm v vrsti in med 25 in 40 cm med vrstami, če pa ga sejemo na prosto, ga na te razdalje preredčimo. Med sušnimi obdobji je nujno zalivanje, sicer rad uide v cvet. Rastline zastiramo, da preprečimo vznik neželenih plevelov in zaščitimo tla pred izhlapevanjem in zbijanjem. Tla naj bodo ves čas rahla.

Pobiranje in shranjevanje

Odvisno od sorte lahko radič pobiramo zgodaj spomladi, poleti ali pozno jeseni in pozimi. Lahko pobiramo le liste lahko pa pobiramo cele glavice. Radič štrucar jesni porežemo z ostrim nožem približno 3 cm nad srčiko, korenine pa shranimo v zaboje z mivko in jih začnemo siliti takoj ko spet odženejo. Lahko jih silimo do pomladi. Solata se lahko dlje časa skladišči le v profesionalnih hladilnicah z kontrolirano atmosfero, zato ga za lastno uporabo trgamo/režemo sproti. V hladilniku nam lahko zdrži kak teden.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Radič škodljivci in bolezni le redko napadejo, lahko pa nam ob hladnem vremenu in visoki vlagi na vrtu segnije.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Radič je diuretik, odvajalo in pospeševalec prebave. Deluje protivnetno, krepi jetra in žolčnik, uporablja pa se tudi proti revmi, protinu in hemeroidom.

V kulinariki se vse oblike uporabljajo predvsem za zimsko solato, da bo okus manj grenak, uporabljamo siljen radič. Kot prilogo pečenki ga lahko podušimo na maslu, prilijemo smetano in začinimo, manjše, kompaktnejše glavice lahko podušimo, spečemo in zabelimo ter jih uživamo kot glavno jed. Lahko ga pripravimo tudi v sirovi omaki s šunko in vse skupaj gratiniramo v pečici.

Okusno.je: Recepti z radičem

Zanimivosti

Slovarček

Cikorija – nadomestek kave narejen iz sušenih, mletih in praženih korenik radiča. Radi jo imajo ljudje, ki ne marajo kofeina, a jim je všeč okus kave

Tekstura tal – razmerje med posameznimi mineralnimi frakcijami v tleh (pesek, glina, melj)

Talni skelet – večji trdi delci, ki jih mikroorganizmi ne morajo razgraditi (kamenje, pesek)

Siljenje radiča – jeseni rastline izkopljemo, odstranimo liste, pustimo le srčiko, ter porežemo korenine na dolžino 20 cm. Zložimo jih v zaboj in obsujemo z mivko ali peskom, da preprečimo izsuševanje. Ko radič potrebujemo, korene posadimo v lončke, zasujemo s prstjo (pazimo, da ne zasujemo srčike) in pokrijemo tako, da onemogočimo dostop svetlobi. Vzdržujemo temperaturo med 10–15 °C in po nekaj tednih imamo pobeljene glavice radiča, primerne za uživanje

Srčika – osrednji del glave pri solatnicah, iz katere se ves čas razvijajo novi listi

SOLATA

Solata je solatnica, ki spada v družino nebinovk (Asteraceae). Je enoletnica, ki jo pridelujemo zaradi listov. Nekatere sorte lahko prenašajo poletno vročino ali spomladanski in jesenski mraz, nekatere pa celo zmrzal. Solata je zelo priljubljena zelenjadnica, ker iz sadike že po 30 dneh dobimo primerno rastlino za uporabo. Solata je bogat vir provitamina A, ki ga je še posebaj veliko v zunanjih listih.

Taksonomija

Etimologija

Beseda se je razvila iz besede (in)salate, ki pomeni s soljo in kisom začinjena različna zelenjava, dobesedno osoljena.

Poimenovanje ledenka

Ledenka, ki spada med sorte glavnate solate, je dobila ime po načinu prevoza na trg, saj so jo naložili v vagone, polne ledu, na katerem so glavice poskakovale med vožnjo po železniških tirih.

Zgodovina

Solata je bila vzgojena iz divje solate, ki raste na področjih Evrope, Azije in severne Afrike. Prvi naj bi jo začeli pridelovati Egipčani, saj so verjeli, da je afrodizijak. Pridelovali so tip rimske solate, glavnata solata se je prvič pojavlja v zapisih šele od leta 1543. Tudi Rimljani so verjeli v njene zdravilne lastnosti, cesar Avgust pa je solati na čast postavil celo oltar in kip. Še dandanes je rastlina glavna sestavina svežih solat.

Morfologija

Koreninski sistem solate je sestavljen iz glavne korenine, iz katere izraščajo tanjše koreninice. Dolžina in debelina glavne korenine ter razvitost stranskih korenin so močno odvisni od sorte.

Nad zemljo se najprej tvori srčika, okoli nje pa na gosto poganjajo listi, ki tvorijo obliko solate, kakršno poznamo. V sredini se počasi začne razvijati steblo, ki po določenem času zraste iz središča do 80 cm visoko. Iz glavnega stebla poženejo stranska stebla, ki se razcepijo, na koncih pa se tvorijo rumeni cvetovi. V cvetovih se po oploditvi razvije drobno sivo seme.

Sorte

Obstaja zelo veliko število sort solate, vendar se za pridelavo na vrtu vedno odločamo za prilagojene sorte. V Sloveniji imamo registrirane naslednje razmeram prilagojene sorte (avtohtone in tradicionalne sorte): 'Belokriška', 'Leda', 'Bistra', 'Dalmatinska ledenka', 'Ljubljanska ledenka', 'Majska kraljica', 'Marija', 'Posavka' in 'Vegorka'.

Na splošno delimo solato v tri glavne skupine, ki imajo tudi svoje podskupine:

  1. Glavnate solate: je skupina sort, ki laže prenašajo sušo in suho prst, novejše sorte pa so odporne tudi na peronosporo in virus mozaika. V tej skupini ločimo dve glavni podskupini: mehkolistne in trdolistne sorte.
  2. Berivka: za skupino je značilno, da sorte v večini ne oblikujejo srčike. V cvet pobegnejo kasneje kot sorte drugih skupin in jih lahko pridelujemo vse leto, čeprav pozimi rastejo mnogo počasneje ali sploh ne. Berivka se lahko reže po celem približno 3 cm nad tlemi ali pa režemo posamezne liste.
  3. Rimska solata ali vezivka: je skupina sort, za katere je značilno, da jim ustreza hladnejše vreme, vlažna in s hranili bogata tla, dozorevajo kasneje, okus pa je boljši, če uspevajo v hladnejšem vremenu.

Obstaja še sorta stebelne solate, ki pa je ne bomo posebej opisovali, saj je pri nas skoraj ne pridelujemo .

Pridelovanje

Solata najbolj optimalno uspeva pri temperaturah med 10 in 20 °C, in sicer v lahki, vlažni in bogati zemlji, z nevtralno pH vrednostjo.

Solato lahko začnemo sejati v setvene plošče v zaščitenih prostorih že konec zime. Temperatura mora biti nad 8 °C, ko pa se razvije 4–5 pravih listov, jo presadimo na prosto. Na prostem bo uspevala, vse dokler bo temperatura tal nad 8 °C. Na gredice jo lahko sejemo v pasove bolj na gosto in na stalna mesta presajamo od konca pomladi do sredine poletja. Globina setve je le 1–1,5 cm, zato bodimo previdni, da solate ne posejemo pregloboko, saj seme ne bo vzklilo.

Sadike glavnate solate sadimo v vrsti na 20 cm, za manjše glave in 30 cm za večje glave, med vrstami naj bo od 30 – 40 cm. Sadike berivke in rimske solate naj bodo posajene na razdalje 35 × 35 cm. Berivko, ki jo pridelujemo za rezanje, sejemo v vrste na razdaljo 2,5 cm v vrsti in 13 cm med vrstami. Berivko lahko porežemo 2 – 3-krat preden uide v cvet.

Solato lahko sadimo na črno folijo, pod katero je napeljan namakalni sistem (za tržno pridelavo tudi najbolj učinkovita metoda). Na vrtu brez folije pa je za dobro rast in velik ter zdrav pridelek potrebno redno okopavanje, pletje in zalivanje (če smo omejeni z vodo lahko intenzivneje zalivamo le zadnjih 7–10 dni pred pobiranjem). Pomagamo si lahko tudi z zastirkami, ki bodo preprečile klitje plevela in zaščitile tla pred izsušitvijo.

Pozimi lahko solato sejemo v zaščitenih prostorih ves čas, le temperatura ne sme pasti pod 7 °C. Prav tako je solato v najkrajših dneh poterbno dodatno osvetljevati.

Pobiranje in shranjevanje

Glavni (poletni) pridelek solate pobiramo od zgodnjega poletja pa vse do sredine jeseni, približno 30 dni po presajanju ali 12 tednov po sajenju. Rimska solata ima v hladnem vremenu precej dobro skladiščno sposobnost. Medtem ko mehkolistne glavnate solate začnejo propadati že nekaj dni po dozorenju, trdolistne glavnate solate zdržijo dlje in začnejo propadati po 10 dneh. Za daljše skladiščenje (nekaj tednov) potrebujemo profesionalne hladilnice s kontrolirano atmosfero. Glavnata solata se odreže tik pod spodnimi listi, nikoli je ne stiskamo, saj s tem poškodujemo liste. V hladilniku očiščena in zavita v rahlo vlažen časopisni papir ali v plastični vrečki lahko solata zdrži do enega tedna. Berivko porežemo 3 cm na tlemi ali potrgamo le zunanje liste – kolikor jih potrebujemo za sprotno uporabo.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Najpomembnejši ukrep v pridelavi solate je upoštevanje primernega kolobara in sajenje z dobrimi sosedi. Solato lahko, poleg bolezni in škodljivcev, uniči tudi suša, ki povzroča ožgane konice.

Glavne bolezni solate so siva plesen, mozaični virus in peronospora.

Škodljivci solate so koreninske in listne uši, golobi in vrabci, polži in divjad.

Za zaščito pred divjadjo in ptiči je potrebno gredo dobro ograditi in pokriti z svetlobno prepustno folijo.

Za boljšo vitalnost rastlin uporabljamo pripravke iz morskih alg, medtem ko se proti škodljivcem lahko borimo z biotičnim varstvom ali z uporabo kemično sintetičnih ali naravnih preparatov. Več o biotičnem varstvu si lahko preberete tukaj, več o ostalih preparatih pa najdete tukaj.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Solatne liste lahko polagamo kot obkladke na modrice, jih uživamo pri razjedah v želodcu in sindromu razdražljivega črevesa. Solata pomaga proti krčem, blaži kašelj, odpravlja dihalne težave, uporablja se za zniževanje telesne temperature, juha iz solate odpravlja živčno napetost, blaži vnetja (iz izvlečkov izdelujejo kreme za lajšanje sončnih opeklin in mehčanje kože). Solata je blago pomirjevalo in narkotik, zato pomaga tudi proti nespečnosti. Mleček solate pomešan z vinom učinkovito odpravlja bolečine.

V kulinariki je solata vsesplošno znana kot sestavni del del solat v vseh sezonah, v taki obliki je svetovno tudi najbolj uporabljena. Lahko jo tudi dušimo, kuhamo, iz nje pripravljamo juhe in pečemo.

Moji recepti: Recepti za jedi iz zelene solate

Simbolika

Solata napoveduje vreme

Cvetje solate pred slabim vremenom oveni.

Zanimivosti

Slovarček

prilagojene sorte – sorte, ki že dlje časa uspevajo v naših pogojih in so se skozi generacije prilagodile našim pridelovalnim razmeram

skladiščna sposobnost – je doba, v kateri zelenjava še ohrani notranjo in zunanjo kakovost

solatnica – agronomska skupina zelenjadnic, ki zajema vse sorte solate, radiča, vse sorte endivije. V skupino prištevamo tudi rukolo.

ČESEN

Česen je trajnica, ki jo zaradi užitnega podzemnega dela pridelujemo kot enoletnico. V medicini je zelo cenjen zaradi svojega antibiotičnega delovanja, v kulinariki pa zaradi svoje prijetne arome. Vsebuje manjšo količin rudnin in vitaminov.

Taksonomija

Sopomenke

česnik, česnjak, česun, luk

Etimologija

Beseda česen izpeljana iz ‛razčesniti, razcepiti, razklati’, saj se česen lahko cepi v stroke.

Zgodovina

Domnevno izvira česen iz zahodne Azije. V Mezopotamiji naj bi ga pridelovali že 3.000 let p. n. š. in v Egiptu okoli 2.700 let p. n. š. Več stoletji ga pridelujejo tudi na Kitajskem in v Indiji. Že od nekdaj velja česen kot ˝zdravilo za vse˝, sodobna znanost pa njegove zdravilne vplive le potrjuje. Egipčani so ga dajali sužnjem, ki so gradili piramide, in ga polagali v grobnice, da bi se tako obverovali pred okužbami. Hipokrat ga je priporočal za zdravljenje materničnih tumorjev. V srednjem veku so ga ljudje pribijali na vhodna vrata, s čimer naj bi se obvarovali pred čarovnicami in tudi vampirji.

Morfologija

Kot čebula in por ima tudi česen šopasto razrast korenin. Korenine izraščajo iz bazalnega diska (čebulnega krožca), ki je pri lukovkah preobraženo steblo. Iz tega stebla izrašča od 6–12 strokov, ki skupaj tvorijo glavico. Stroki so zaščiteni z luskolisti, ki nad glavico tvorijo poru podobno pseudosteblo. Iz tega v nasprotno-izmenični razporeditvi izraščajo listi.

Listi so ploščati kot pri poru. Cvet se razvije po koncu zorenja glavice, ko so založni organi (stroki) napolnjeni. Cvet je glavičaste oblike, ščiti ga ovojnica, ki se na vrhu zaključi s kljunom.

Sorte

Obstaja veliko sort česna, ki se delijo na glavni dve skupini; pomladanski in jesenski oz. pozni in zgodnji česen. Izbira sorte mora temeljiti na lastnostih tal in podnebja, v katerem ga bomo pridelovali. Razen v času sajenja je glavna razlika med skupinama ta, da jesenski česen naredi večje glavice zaradi obdobja mraza med zimo.

V Sloveniji imamo trenutno registrirane 4 slovenske avtohtone sorte česna, ki v naših pogojih najbolje uspevajo, saj so prilagojene na tip tal in klimo.

Spomladanski: 'Ptujski spomladanski' in 'Štrigon'

Jesenski: 'Jesenski Anka' in 'Ptujski jesenski'

Pridelovanje

Česen sadimo pozno jeseni (konec novembra) ali zgodaj spomladi. Za razmnoževalni material uporabljamo debelejše stroke prejšnjega pridelka ali kupimo semenski česen v trgovini. Stroke sadimo v jeseni 4–8 cm, spomladi pa približno 2–3 cm globoko. Obrnjeni naj bodo navzgor, saj se bodo tako najbolje razvijali. Ne smemo ga samo poriniti v zemljo, ker se bo skozi zbito plast pod strokom koreninski sistem težje razvijal. V vrsti naj bo razdalja vsaj 10 cm in med vrstami 20 cm. Česen prenese zelo nizke temperature. Obdobje mraza pozimi (najmanj dvomesečno) vpliva na boljši pridelek česna, zato ima jesenski česen večje glavice kot spomladanski. Stroke lahko sadimo tudi pozimi v lončke in jih zgodaj spomladi presadimo na prosto. Velikost glavic, ki se najbolj debelijo med dolgimi poletnimi dnevi, je odvisna od velikosti nadzemnega zelenega dela.

Za optimalno rast potrebuje česen dobro odcedna in tla lažjih tekstur. Uspeva, vendar slabše, tudi na težjih in bolj kislih tleh.

Obilno je potrebno zalivati v času intenzivne rasti glavic (en mesec pred spravilom), vendar zalivamo le enkrat do dvakrat na teden.

Pobiranje in shranjevanje

Jesenski česen pobiramo že v prvem in drugem tednu meseca junija oziroma ko začnejo listi rumeneti. Pomladanski česen se pobira od dva do tri tedne kasneje. V primeru slabega vremena je česen potrebno osušiti na ravnih površinah pod streho, nato pa ga lahko povežemo v snope, spravimo v vreče ali spletemo kito, ki jih nato shranimo v hladnem in suhem prostoru. Če rastlina uide v cvet, je glavica še vedno uporabna, vendar ni primerna za daljše skladiščenje.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Pomembna zaščita za zdrave in vitalne rastline je kolobar. Najpomembnejši škodljivec česna je čebulna muha, ki okoli stebla, na površini, izleže jajčeca, ličinke navrtajo stroke, rastlina porumeni in propade. Ob deževnih obdobjih lahko česen napade peronospora (gljivična okužba), ki prav tako uniči rastline. Za boj proti čebulni muhi v jeseni prekopljemo grede, najboljša zaščita pa je še vedno dobri sosed korenček, ki z izločki odganja škodljivca. Na česnu se lahko pojavi tudi bela gniloba (glivična okužba). Ob pojavu bele gnilobe je potrebno okužene rastline izkopati in uničiti, na taki površini je priporočeno, da se vsaj 8 let ne prideluje zelenjadnic in družine lukovk (Alliaceae).

Obstajajo tudi drugi preparati za zaščito pred glivičnimi in bakterijskimi okužbami (plesni, gnilobe), tako kemično-sintetični kot naravni, več o njihovem zatiranju najdete na strani FURS.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Česen vsebuje snovi z močnim protibakterijskim delovanjem, učinkovito pa varuje tudi pred virusi in gljivami. Pomaga pri pikih žuželk ter pri prebavnih in črevesnih težavah. Dve kemični snovi skupaj tvorita baktericid alicin, ki daje česnu tudi značilen vonj. Novejše raziskave so pokazale, da česen zmanjšuje raven škodljivega holesterola, z vsakodnevnim uživanjem česen ščiti telo pred mnogimi vrstami raka, še posebaj pred rakom na debelem črevesu.

Česen se v kulinariki zaradi ostrega vonja uporablja predvsem kot začimba. Najbolj zdrav je v presni obliki: solate, pesto, tržaška omaka itd. Kot začimbo ga uporabljamo v raznih omakah, je dodatek k pečenkam, začimba k pečenemu krompirju ali pa iz njega naredimo aioli (s česnom odišavljena majoneza, ponavadi le zmes olja in česna, včasih z dodatkom jajčnih rumenjakov – za boljšo vezavo).

Jedel.bi: Jedi s česnom

Česen, čebula in hren so bili cenjeni za odpravljanje zajedavcev in kot naravno razkužilo.

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Simbolika

Česen kot vražni obesek

Česen je predstavljal pomemben rastlinski amulet ali vražni obesek. Na Slovenskem je bila nekoč razširjena vera v vampirje in volkodlake ali kodlake, zato so za obrambo pred njimi obešali stroke česna na vrata, tramove, okna ali ljudem okoli vratu. Na nit nanizane stroke česna so otroci nosili okoli vratu za zaščito pred glistami.

Česen naj bi bil izredno varovalen. Mornarji so ga nosili na ladji, da ne bi doživeli brodoloma. V srednjem veku je varoval vojake, rimski vojaki pa so ga jedli, da bi bili pogumnejši. Planinci ponekod nosijo česen, da bi jih varoval pred slabim vremenom. Otroke varuje med spanjem, če ga imajo pod blazino. Neveste so nekoč nosile v žepu strok česna za srečo in varstvo pred zlom »na veliki dan«. Če s česnom natremo magnet ali magnetovec, bosta izgubila čarovno moč.

Zanimivosti

Slovarček

Glivične okužbe – vse vrste okužb, ki jih povzročijo glive

Baktericid – kemično-sintetična ali naravna snov s protibakterijskim delovanjem

ČEBULA

Čebula je dvoletnica iz družine lukovk (Alliaceae), ki jo za uporabo pridelujemo kot enoletnico. Uporaben je zadebeljen spodnji del preobraženih listov, ki tvori čebulo. Zmotno je prepričanje, da je čebula preobraženo steblo, saj se steblo pri čebuli sploh ne razvije. Zadebeljeni del rastline (čebula) se od česna loči predvsem po tem, da nima strokov, ampak koncentrično razporejene zadebeljene liste, ki izraščajo iz bazalnega diska (čebulnega krožca, ki je botanično močno reducirano steblo).

Taksonomija

Sopomenke

črlenec, črljenec, narečno luk ali lük, navadna čebula

Zgodovina

Izvor čebule je srednja Azija. Že pred 6.000 leti so čebulo pridelovali Egipčani, a ne le za hrano. Med vsemi zelenjadnicami se na slikah grobnic čebula najpogosteje pojavlja, saj so jo med mumificiranjem polagali v prsni koš, medenico in ob oči. Rimljani naj bi poznali že šest sort čebule, ki so jo cenili predvsem zaradi njenih antiseptičnih učinkov.

Morfologija

Kot ostale lukvovke se tudi pri čebuli korenine šopasto razraščajo iz bazalnega diska. Iz bazalnega diska na zgornji strani izrašča poganjek, ki je krožno obdan z več plastmi zadebeljenih luskolistov. Zadebeljeni del (čebulo) ščitijo zaščitni – suhi luskolisti, ki ne prepuščajo vode in hkrati čebulo ščitijo pred vdorom bolezni in škodljivcev.

Zadebeljeni luskolisti postanejo nad zemljo zeleni in spremenijo obliko. Izgledajo kot podolgovate votle okrogle cevke, ki se zaključijo s konico.

Sorte

Ker je čebula že zelo stara vrsta zelenjadnice, obstaja temu primerno veliko število sort. Po obliki in velikosti čebul, ki jih razvijejo, ločimo sorte z velikimi, srednjimi in malimi čebulami, te so lahko okrogle, bolj ploščate (vretenaste) ali bolj podolgovate. Glede na barvo ločimo belo in rdečo čebulo, čeprav se lahko odtenki ene in druge med seboj močno razlikujejo. Sorte se razlikujejo tudi glede njihove uporabnosti: so bolj ali manj pekoče, imajo bolj ali manj zadebeljene luskoliste, so bolj ali manj sladke.

Pridelovanje

Čebulo lahko pridelujemo iz semena ali iz čebulčka. Seme dobimo iz dvoletnih rastlin, ko spomladi zacvetijo in se kroglast cvet opraši, oplodi in razvije črno drobno seme. Čebulčki so nedozorele čebulice, ki jih pridelamo iz semen. Da si zagotovimo čebulo skozi obdobje celega leta, jo sadimo/sejemo dvakrat.

  1. Setev: pozimi v setvene plošče, v zaprtih prostorih z 10–16 °C
    Sajenje: zgodaj spomladi, ko se zemlja ogreje nad 5 °C
  2. Setev: zgodaj jeseni, da se lahko rastlina razvije in preživi zimo
    Sajenje: v celotnem jesenskem obdobju

Čebula ima rada sončen prostor in rodovitna, odcedna tla. Čebulčki so odpornejši na zmrzal in talne bolezni kot sadike, so odpornejši na čebulno muho in hitreje rastejo, kar je posebej pomembno za območja s krajšo rastno dobo. Slaba stran pridelave s čebulčkom je, da posevek rad uide v cvet, čebulčki so tudi mnogo dražji kot seme. Prednost semena je ta, da je cenejši in da imamo na voljo veliko večjo izbiro sort.

Spomladi oziroma jeseni tla namenjena pridelavi čebule dobro prerahljamo, odstranimo kamenje in večje grude ter razplevelimo prostor. Gnojimo le z dobro zorjenim kompostom, saj čebula ne mara svežega gnoja, prav tako pa ne mara kislih tal. Čebulčke sadimo na globino 2 cm v setvene jamice, za srednje debelo čebulo sadimo na razdalji 5 cm, če pa želimo debelejšo čebulo, jih sadimo na 10 cm. Med vrstami naj bo 25–30 cm razdalja. Čebulo sejemo 2 cm globoko, seme zagrnemo s prstjo in jo rahlo poteptamo, da preprečimo prekomerno izhlapevanje vode. Po vzniku rastline preredčimo. Redčimo v vlažnem vremenu, da preprečimo napad čebulne muhe. Mlade rastline zastiramo z zastirko, s čimer pomagamo ohranjati tla rahla, v tleh zadržimo vlago in preprečujemo rast plevelov.

Spomladansko čebulo sejemo v vrste z razmakom 10 cm in jih preredčimo na razdaljo 2–3 cm. Čebulo nato, ob primerni debelini, pobiramo za sprotno uporabo.

Ko se prične čebula debeliti, je potrebno posevek razpleveliti ali odstraniti zastirko, da so rastline bolj izpostavljene soncu.

Pobiranje in shranjevanje

Čebulo začnemo pobirati, ko listje poleže in se začne rastlina sušiti. Pobiramo v suhem in toplem vremenu, če pa to ni možno, je čebulo pred skladiščenjem potrebno natančno in dobro osušiti v suhem in toplem prostoru. Čebulo pobiramo previdmo, da ne poškodujemo zaščitne plasti in ne okužimo užitnega dela. Pred skladiščenjem čebulo očistimo prsti, izločimo slabe, bolne ali mehke čebule. Pridelek nato povežemo v snope, spravimo v vreče ali pa spletemo v kite in jih shranimo v hladen in suh prostor, kjer jih lahko skladiščimo več mesecev.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Glavna zaščita pred čebulnimi boleznimi in škodljivci je kolobar. Najpomembnejši škodljivec čebule je čebulna muha, ki jo odganjata tako korenje kot peteršilj, zato ju sejmo med čebulo. Čebule ne sejemo za drugimi čebulnicami in nikoli na isto mesto v prej kot po 4 letih. Velika nevarnost je tudi bela gniloba, ki se je ob pojavu zelo težko znebimo (tla so kužna do 8 let). Pred ptiči čebulo zavarujemo z mrežo. Pomemben škodljivec, ki uniči rastlino, je tudi stebelna ogorčica.
Za boj proti boleznim in škodljivcem obstajajo tudi mnoga kemično-sintetična in naravna sredstva, ki jih najdete na strani
FURS. Obstaja tudi t. i. biotična zaščita.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Sok čebule deluje v telesi kot razkužilo, je močan diuretik, pomaga zdraviti prehlade in pospešuje izkašljevanje. Vroča stebla in narezane čebulice lahko uporabljamo kot obkladke na ognojkih.

V kulinariki je čebula nepogrešljiva sestavina juh, omak, enolončnic in glavnih jedi. Lahko jo uživamo tudi presno ob žaru ali v solatah. Iz nje lahko naredimo tudi samostojne jedi: pečena čebula, ocvrta čebula, panirana in ocvrta čebula itd. Vložena čebula se večinoma uporablja ob narezkih, mlada čebula se presna uporablja v spomladanskih solatah in pomaga pri spomladanskem čisščenju, iz čebule lahko naredimo celo sladice.

Okusno.je: Recepti za jedi iz čebule

Ljudsko živinozdravstvo in zdravljenje domačih živali

Čebula je imela pomembno vlogo pri zdravljenju živine. Sveži čebulni sok so uporabljali zoper kašelj in zasluzenost pljuč pri vseh domačih živalih. S sokom so natirali tudi kopita in kremplje, kadar so bili krhki in lomljivi. Razkuževalne lastnosti čebule so se zelo dobro obnesle tudi pri zatiranju slinavke in parkljevke. V ta namen so nastrgano čebulo večkrat na dan vtirali živalim med parklje, prav tako pa so jim s sokom natrli gobec in zobe.

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Siten kakor čebula brez kruha.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Več tisoč let star zapis v klinopisu govori: »Če uživam čebulo v času vetrov (jeseni), bom šele v času deževja (spomladi) spet trpel za bolečinami v trebuhu.«

Simbolika

Čebula odganja čarovnice

Po ljudskem verovanju čebula tako smrdi čarovnicam, da se tistemu, ki jo nosi pri sebi, nikoli ni treba bati čarovnic.

Čebula napoveduje vreme, ženitev in še kaj

Vreme so skoraj povsod na Slovenskem prerokovali iz čebule. Čebulo so narezali na dvanajst kosov, za vsak mesec v letu po enega, in jih posolili. Tisti kosi oziroma meseci, na katerih se je sol stopila in so postali vlažni, naj bi bili v prihodnjem letu deževni, ostali pa suhi. Iz nasoljenih kosov čebule so sklepali tudi o smrti; tisti član družine, na čigar kosu čebule se je sol raztopila, naj bi kmalu umrl.

Dekle, ki je dalo čebulo pod blazino, je sanjalo o prihodnjem ženinu. To se je zgodilo na večer pred svetim Tomažem (21. decembra).

Čebula je sveta rastlina

Čebula je bila marsikje sveta rastlina; v Egiptu so pred čebulo prisegali.

Čebula kot simbol nesmrtnosti

Ker je čebulo moč luščiti po plasteh, je v ljudskem verovanju simbolizirala nesmrtnost, večnost in kozmos.

Hud luk

V Beli krajini se mora ženska hudo razjeziti, ko gre sadit čebulo, da pride hud luk.

Druga simbolika

Zanimivosti

Slovarček

Bazalni disk (čebulni krožec) – zakrnelo in močno reducirano steblo rastline na dnu čebule, med koreninami in nadzemnim zelenim delom rastline.

Rastna doba – doba, ko je temperatura tal in nočna temperatura nad 5, 8 ali 10 °C (odvisno od rastlinske vrste)

Diuretik – snov, ki pospešeno odvaja tekočino iz telesa (deluje čistilno na organizem)

POR

Por je spada v družino lukovk (Alliaceae). Je dvoletnica, ki jo pridelujemo kot enoletnico. Uporabno je celotno ˝lažno steblo˝, vse od čebulnega krožca (bazalnega diska) do točke, kjer izrašča zadnji list. Če so listi poškodovani, jih obrežemo ob ˝lažnem steblu˝, drugače pa lahko porabimo tudi liste. Je rastlina, ki prenese zmrzal, kar pomeni, da lahko por pobiramo vse dokler tla popolnoma ne zamrznejo. Por je bogat vir kalija in železa, vsebuje pa tudi manjšo količino provitamina A in vitamina C.

Taksonomija

Zgodovina

Že v Bibliji je por omenjen kot rastlina Egipta. V Egiptu je imel zelo visoko, celo sveto vrednost in prisega pri poru je veljala enako kot prisega pri katerem koli drugem božanstvu. Po vsej severovzhodni Angliji že od osemdesetih let 19. stoletja prirejajo tekmovanja za največji por.

Morfologija

Koreninski sitem pri poru je šopasto in globoko razraščen in bazalnega diska.

Bazalni disk loči koreninski sistem od nadzemnega dela, čeprav je po navadi sam od 5–0 cm globoko.

Iz bazalnega diska koncentrično izraščajo listi, ki skupaj tvorijo steblu podobno tvorbo (lažno steblo). Por je lahko v spodnjem delu rahlo zadebeljen, vendar nikoli tako kot čebula ali česen. ˝Steblo˝ je v podzemnem delu zaradi pomanjkanja svetlobe bele barve. Listi so en na drugega nasprotno usmerjeni in izraščajo izmenično. So ploščate oblike in na videz podobni česnu.

Cvet se tvori v drugem letu, ko se razvije steblo, na katerem se ta tvori. V njem se po oploditvi razvijejo za lukovke tipična drobna črna semena.

Sorte

Pri poru poznamo dve večji skupini sort. V prvo spadajo dolgi in tanki pori, v drugo pa kratki in debeli. Poznamo zgodnje, srednje pozne in pozne sorte pora.

V Sloveniji imamo registrirano samo eno avtohtono sorto 'Domači dolgi'.

Pridelovanje

Poru ustrezajo dobro odcedna in lahka tla, zato na težka tla dodajamo organsko maso (kompost ali gnoj) in pesek, saj v zemlji, kjer voda zastaja, por ne uspeva dobro. Je edina čebulnica, ki prenaša hlevski gnoj, zato v jeseni v tla zadelamo uležan hlevski gnoj. Sejemo ga že pozno pozimi v setvene plošče, v prostoru z dovolj svetlobe in temperaturo med 13 in 16 °C. Pozno spomladi sadike presadimo na prosto. Če želimo belo steblo, lahko por sadimo v sadilne jamice 15–20 cm globoko, tako bodo rastline razvile daljše belo ˝steblo˝ in bodo odpornejše na sušo. Če pa se odločimo za setev na prosto, naj globina ne preseže 3 cm, v vrsti naj bo razdalja 15–20 cm, enak razmak naj bo tudi med vrstami. Za debelejši por naj bodo razdalje še nekoliko večje. Ker ima por veliko potrebo po dušiku, ga lahko dognojujemo z različnimi organskimi gnojili. Por med rastjo okopavamo in osipamo. Z osipanjem prenehamo, ko rastline prenehajo rasti, med osipavanjem pa pazimo, da med liste ne zaide prst. Kadar je vreme med presajanjem suho, je por potrebno zalivati vsak dan, dokler se rastlina dobro ne usidra. Z zastiranjem zaščitimo tla pred izsuševanjem in zbijanjem, hkrati pa onemogočimo rast plevelom. Por je zelo občutljiv na dušenje, zato pazimo da ima vedno na voljo dovolj prostora in ga ne preraste plevel.

Pobiranje in shranjevanje

Zgodnje sorte lahko pričnemo pobirati že v začetku jeseni, srednje pozne sorte pobiramo od začetka do sredine zime, medtem ko pozne sorte lahko sveže izkopavamo vse do sredine pomladi. Težavo lahko predstavljajo le zmrznjena tla. Por previdno izkopavamo z vilami, hranimo pa ga lahko do nekaj tednov v hladilniku. Pozno pozimi in zgodaj spomladi lahko pridelek pora tesno zložimo in ga hranimo v topli gredi, prav tako do nekaj tednov. Ker je por tako vsestransko živilo, ga lahko svežega in narezanega pospravimo v zamrzovalnik, kjer lahko zdrži tudi do naslednjega pridelka.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Veliko nevarnost poru predstavlja porova listna rja, ki se pojavlja predvsem poleti, kadar je veliko dežja. Obolele rastline in dele rastlin je potrebno odstraniti in uničiti (ne dajemo jih na kompost), na tem delu pa se izogibamo sajenju/sejanju katerekoli čebulnice za dobo naslednjih 4–5 let. Za večjo odpornost poskrbimo s pripravki iz alg in kalcijevimi gnojili. Škodljivci in bolezni pora so še čebulna muha, stebelna ogorčica, trohnoba listov in polži. Za boj proti boleznim in škodljivcem obstajajo tudi mnoga kemično-sintetična in naravna sredstva, ki jih najdete na strani FURS. Obstaja tudi t. i. biotična zaščita.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Por, kot druge lukovke, vsebuje alicin, vendar v manjših količinah. V kulinariki je zaradi svojega okusa in izgleda zelo široko uporabljen. Lahko ga skuhamo, spečemo v pekaču, podušimo, ga pripravimo v juhah in enolončnicah, dodajamo ga testeninam, lahko ga zavijemo v testo in spečemo, listi pa so pomemben del kitajske kuhinje.

Mojirecepti.com: Recepti za jedi iz pora

Zanimivosti

Slovarček

Dušenje – pri boju za življenjski prostor in vire so nekatere rastline hitrejše in uspešnejše, s tem pa negativno vplivajo na rast in razvoj drugih rastlin

PAPRIKA (sladka in pekoča)

Paprika je trajna plodovka iz družine razhudnikovk (Solanaceae), ki jih zaradi užitnih plodov pridelujemo kot enoletnico. V jeseni prenaša tudi nižje temperature, ne pa zmrzali. Vsebuje veliko provitamina A in vitamina C, zelene paprike pa vsebujejo tudi kar nekaj železa.

Taksonomija

Kraljestvo: Plantae (rastline)

Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)

Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)

Podrazred: Asteridae (asteride)

Red: Solanales (razhudnikovci)

Družina: Solanaceae (razhudnikovke)

Rod: Capsicum (paprika)

Vrsta: Capsicum annuum L.

Etimologija

Ime paprika izhaja iz besede poper, za to pa je kriv Kolumb. Ko se je leta 1492 odpravil na veliko potovanje, je bil namenjen v Indijo, od koder je nameraval prinesti številne zaklade, med drugim začimbe, kot sta črni in beli poper. Namesto tega je pristal v Ameriki, kjer je našel pekoče rdeče plodove, ki jih je prinesel nazaj v Evropo kot 'rdeče paprike'.

Zgodovina

Paprika je tako kot ostale razhudnikovke k nam prispela iz Amerike kmalu po njenem odkritju. Izvirala naj bi iz Mehike, kjer so v 9.000 let starih naselbinah našli njeno seme. Sprva naj bi pridelovali pekoče paprike, šele kasneje so se pojavile nepekoče sorte. V širšem obsegu so papriko pridelovali Azteki. Španski in portugalski osvajalci so seme paprike kmalu po njenem odkritju ponesli po svetu, saj je bil poper v tistih časih zelo draga začimba, seme pekoče paprike je bil cenejši nadomestek. Danes je paprika zelo dobro uveljavljena zelenjadnica po celem svetu.

Morfologija

Koreninski sistem paprike sestavljajo glavna in močna korenina, ki prodira globoko v tla, iz nje pa izraščajo tanjše stranske korenine, ki se večkrat razvejijo v še tanjše korenine. Tak koreninski sistem je močna opora za nadzemni del, ki je lahko kar visok, pri dobrem pridelku pa tudi težak.

Iz stebla izraščajo rahlo suličasti, gladki, srednje veliki listi. Na nodijih oziroma členkih, od koder izraščajo listi, se v pazduhah tvorijo novi poganjki, cvetni nastavki ali oboje. Paprike imajo veliko stranskih poganjkov, zaradi česar so grmičaste oblike.

Cvetovi se tvorijo skozi vso sezono in postopoma tvorijo plodove. V plodu (papriki) se tvorijo semena, ki so nekoliko podobna paradižnikovim.

Sorte

V glavnem ločimo dve skupini paprik; pekoče in nepekoče. Pekoče paprike (čiliji) so večinoma podolgovate izdolžene (špičaste) oblike in manjši kot pri nepekoči papriki. Obstajajo seveda tudi v drugih oblikah in v različnih barvah. Nepekoče paprike so večinoma večje in imajo dve prepoznavni obliki; zvonaste ali koničaste. Tudi pri papriki so žlahtnitelji že vzgojili zgodnje in pozne sorte. V Sloveniji imamo registrirane naslednje avtohtone sorte paprik: ''Botinska rumena', 'Ferdi', 'Lana', 'Nataša', 'Sivrija', 'Šorokšari' in 'Vasja'.

Pridelovanje

Paprika je zelo toplotno zahtevna rastlina in ima relativno dolgo rastno dobo, zato jo na našem področju vedno pridelujemo iz sadik. Papriki ustrezajo vlažna, a dobro odcedna srednje težka do lahka tla, ki naj ne bodo sveže pognojena. Če imamo ogrevan in dobro osvetljen prostor, lahko začnemo sadike pridelovati že v začetku januarja. Pridelujemo sorte, ki so najbolje prilagojene na naše rastne razmere, izbiramo preverjeno seme. Seme posejemo v setvene plošče 1 cm globoko in skrbimo, da je temperatura ves čas med 20 in 24 °C. Ko rastlinice razvijejo 3 prave liste, jih presadimo prvič v manjše lončke, ko pa se dobro ukoreninijo, jih presadimo v večje lončke. Na prosto jih presajamo, ko so približno 10–15 cm visoke in že začnejo razvijati prve plodove. Sadimo jih na razdaljah 45 × 45 cm. Tla morajo biti ves čas vlažna in opleta, potrebno pa je tudi okopavanje. Lahko jih sadimo tudi v črno folijo ali zastiramo z naravnimi zastirkami.

Pobiranje in shranjevanje

Paprike lahko pustimo na rastlini, dokler ne dobi značilne zrele barve, lahko pa začnemo obirati še zelene, ko dosežejo primerno velikost za uporabo in na tak način spodbudimo rast novih plodov ter povečamo pridelek. V hladnem in vlažnem prostoru nam bodo paprike zdržale do 14 dni. Pekoče paprike so primerne za sušenje, v hladilniku zdržijo do tri tedne.

Rastline s plodovi na koncu rastne sezone izkopljemo in jih postavimo v suh prostor z glavo navzgor, kjer ne zmrzuje, tako shranjene nam lahko počasi zorijo še več mesecev. Pekoč okus čilija postaja s staranjem vse izrazitejši. Suhi čili lahko hranimo več let.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Paprika je relativno odporna na bolezni in škodljivce, čeprav se ob primernih pogojih za razvoj škodljivcev in bolezni to lahko spremeni. Največkrat plodove obžrejo polži, v rastlinjakih pa jim največjo grožnjo predstavlja rdeča pršica. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Glavna učinkovina paprik, ki ima zdravilni učinek, je kapsaicin. Le-ta preprečuje in lajša kronični bronhitis, enfizem, pospešuje izkašljevanje in presnovo alkohola, pospešuje pretok krvi, pomaga pri lajšanju bolečin v mišicah, spodbuja sproščanje endorfinov in krepi dobro počutje. Če trikrat na teden pojemo bolj začinjen, obrok ali vsak dan spijemo kozarec vode z nekaj pekoče omake, se obvarujemo pred prehladom, očistimo dihalne poti in lajšamo napade bronhitisa.

Rdeče paprike popestrijo barvo in okus jedem. Lahko jih jemo surove, lahko jih kuhamo in spečemo v pečici ali na žaru. Dobro se paprika poda k enolončnicam, morskim in riževim jedem. Zmleta rdeča sladka paprika je dobrodošla začimba pri prenekateri mesni jedi. Tudi čiliji se lahko posušeni zmeljejo v prah in služijo kot začimba; tako obliko čilija imenujemo kajenski poper.

Hofer.si: Recepti za jedi s papriko

Zanimivosti

Ali ste vedeli, da

PARADIŽNIK

Paradižnik je kratkoživa trajnica iz družine razhudnikovk (Solanaceae), ki jih zaradi odličnih plodov pridelujemo kot enoletnico. Lahko prenese nižje temperature, a ne zmrzali. Vsebuje veliko likopena, vitaminov C in B ter provitamina A.

Taksonomija

Sopomenke

Paradižnik ali paradajz, kot mu najpogosteje pravimo Slovenci.

Etimologija

Srvnem. paradiesapfel pomeni ‛rdeče jabolko’. Poimenovanje temelji na svetopisemski legendi o Adamu in Evi ter prepovedanem sadu v raju, ki so ga v evr. slikarstvu navadno upodabljali kot rdeče jabolko. Zaradi podobnosti se je poimenovanje kasneje preneslo na paradižnik, ki so ga v Evropo v novem veku prinesli iz Južne Amerike.

Zgodovina

Paradižnik izvira iz Andskega gorovja v južni Ameriki, Azteki naj bi ga pridelovali že pred več kot 2.500 leti. Med selitvijo v severno Ameriko so, poleg koruze, vzeli tudi paradižnik. Takratni paradižnik je bil droben in bolj rumene kot rdeče barve. K nam so ga med letoma 1493 in 1521 prinesle Kolumbova ali Cortezove odprave. Iz Španije se je razselil po Evropi, sprva kot okrasna rastlina, saj so ljudje predvidevali, da je zaradi tako živobarvnih in svetlečih plodov verjetno strupena. Prvi so ga, kot mnoge ostale zelenjadnice Novega Sveta, začeli jesti Italijani, ki so zanj mislili da je afrodiziak. Kmalu po uveljavitvi v italijanski kuhinji se je za človeško potrošnjo začel pridelovati širom po svetu.

Morfologija

Koreninski sistem paradižnika je zelo podoben koreninskemu sistemu paprike. Nad površjem se začne razvijati steblo, ki je na mestih, kjer izrašča list ali socvetje rahlo zadebeljen, ta del imenujemo nodij (kolence). Steblo je sposobno po celotni površini razvijati korenine, zato lahko sadiko paradižnika na stalno mesto posadimo globje (jo v tla "položimo"). Iz stebla izmenično izraščajo listi, nasproti pa socvetja. Listi so pernato sestavljeni, rahlo nazobčani in rahlo dlakavi. V pazduhah listov izraščajo poganjki, ki bodo tvorili stranska (sekundarna) stebla. Le-ta se bodo naprej razvijala enako kot glavno steblo. Pri determinantnih sortah je oblika razraščanja bolj grmičasta, pri nedeterminantnih sortah pa gojimo le eno steblo, ki lahko zraste tudi do nekaj metrov. V socvetjih se tvori mnogo rumenih zvezdastih cvetov, iz katerih se po oprašitvi razvijejo plodovi (paradižniki) raznih barv in oblik.

Sorte

Pri paradižniku obstaja na stotine sort, v glavnem jih ločimo v dve skupini:

Plodovi so lahko drobni kot češnje (tip češnjev paradižnik), lahko pa so mesnati in ogromni (tip rebrastega paradižnika, npr. 'Volovsko srce').

Najobičajnejša barva plodov paradižnika je sicer rdeča in oblika okrogla, obstajajo pa tudi sorte z rumenimi, belimi, črnimi, rožnatimi, oranžnimi, zelenimi in lisastimi plodovi najrazličnejših oblik (okrogli, podolgovati, eliptični, hruškasti, srčasti ali tudi nepravilnih oblik).

Več o nekaterih agronomskih, analitičnih in senzoričnih lastnostih t. i. "heirloom" sort paradižnika najdete v diplomskih delih: Janžekovič S. in Lang S..

Lahko so okrogli, podolgovati, eliptični, hruškastih oblik, srčastih oblik ali celo nepravilnih oblik. Po barvah ločimo: rumene, rožnate, lisaste in rdeče.

Pri nas imamo registrirane naslednje avtohtone sorte: 'Dule', 'Jani pritlikav', 'Lila', 'Luka', 'Maribor', 'Meri', 'Milka', 'Novosadski jabučar', 'Stanko', 'Tomi', 'Val', 'Vesna', 'Volovsko srce'.

Pridelovanje

Paradižnik ima rad tople in sončne lege ter dobro odcedna, globoka, vlažna tla s pH vrednostjo med 5,5 in 7. Paradižnik je plodovka in izvira iz toplih krajev, zato potrebuje daljše rastno dobo in višje temperature. V jeseni gredo oskrbimo s preperelo organsko snovjo (kompost ali uležan hlevski gnoj). V zaščitenih ogrevanih prostorih začnemo s setvijo že sredi januarja. Sejemo v setvene plošče ali lončke 2 cm globoko. Temperatura za uspešno kalitev mora biti 16 °C. Sadike presajamo v večje lončke ob razvoju prvih 3 pravih listov. Na prosto jih presajamo šele, ko mine nevarnost zmrzali. Priporočeno je, da se sadike presaja do 1 cm pod prvimi pravimi listi globoko, saj s tem spodbudimo rast stranskih korenin, ki učvrstijo rastlino. Če sejemo na prosto, se tega lotimo 6–8 tednov pred zadnjo predvideno zmrzaljo. Sejemo 2 cm globoko, končna razdalja rastlin pa naj bo 45–60 cm v vrsti in 70–90 cm med vrstami, odvisno od gojitvene oblike paradižnika. Paradižnik je potrebno med celotno rastno dobo zalivati, pleti in okopavati, saj mu s tem omogočamo najboljšo rast in dosežemo največji pridelek. Pomembno opravilo, ki vpliva na količino pridelka paradižnika pri nedeterminantnih sortah, je pinciranje ali trganje zalistnikov.

Paradižnik lahko pridelujemo tudi na črni foliji ali ga zaščitimo z debelejšo plastjo organske zastirke. Paradižnik porabi veliko kalija in kalcija, ki ga je potrebno dodajati tudi med rastno dobo, da se izognemo črnim pegam na spodnji strani plodov, ki se pojavijo ob pomanjkanju. Paradižnike z višjo rastjo je potrebno privezati na oporo, saj ga lahko teža plodov in močan veter zlahka zlomita. Nočne temperature pod 12 °C in dnevne nad 33 °C povzročijo, da se na rastlinah ne razvijejo plodovi. Nočne temperature nad 25 °C pa povzročijo odpadanje cvetov.

Pobiranje in shranjevanje

Plodove grmičastih sort paradižnika pobiramo 7–8 tednov po presajanju, sorte, ki jih privezujemo, pa 10–12 tednov po presajanju. Dozorel plod rahlo privzdignemo in ga odlomimo na delu peclja, kjer se pojavi manjša zadebelitev. Pred prvo zmrzaljo nedozorele paradižnike poberemo skupaj z rastlino, ki jo na suhem in pred zmrzaljo na varnem mestu privežemo s koreninami navzgor. Plodovi bodo na rastlinah sčasoma dozoreli. Shranjujemo jih lahko tudi v papirnate vrečke, skupaj z jabolki in bananami (klimakterični plodovi, ki izločajo etilen – hormon staranja pri rastlinah), da pospešimo zorenje paradižnikov. Lahko jih skuhamo in iz njih naredimo mezgo, ki jo lahko hranimo na suhem in hladnem prostoru kar nekaj mesecev. Lahko jih skuhamo v slani vodi, jih zložimo v kozarce, ki jih neprodušno zapremo. Mesnate paradižnike lahko sušimo na soncu ali v pečici. Suhi paradižniki, shranjeni v neprodušno zaprte posode, v hladnem prostoru, se ohranijo do 9 mesecev. Pred uporabo jih je potrebno preliti s kropom iz vode in kisa, da se omehčajo. V hladilniku ostanejo sveži do enega tedna, vendar več okusa ohranijo pri sobni temperaturi. Če jih pobiramo, preden so popolnoma zreli in jih zložimo v lesene zaboje, jih lahko hranimo tudi več tednov v hladnih in suhih prostorih.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci (ni OK, pojasni Martin)

Pri paradižniku smo lahko deležni gnilobe cvetnih vršičkov, ki je posledica pomanjkanja kalcija, bodisi zaradi premalo kalcija v tleh bodisi zaradi nerednega zalivanja. Če paradižnik zalivamo neredno, še posebej ko je vroče, bodo plodovi razpokali. Če so temperaturna nihanja med dnevom in nočjo previsoka, se začnejo listi grbančiti. Pomanjkanje magnezija opazimo, ko začnejo medžilni prostori na starejših listih rumeneti. Takrat uporabimo magnezijev sulfat ali kako organsko gnojilo z dodatkom magnezija. Še ena posledica nepravilnega gojenja je zeleni kolobar. To je trda zadebelitev na pecljih, ki je posledica premočnega sonca in previsokih temperatur. Vidimo, da je paradižnik za gojenje zahtevna rastlina že brez bolezni in škodljivcev, kaj šele z njimi. Vendar paradižnik radi napadejo mnogi sovražniki: verticilijska uvelost (gljivična okužba), fuzarijska uvelost (gljivična okužba), krompirjeva listna pegavost, rdeča pršica, bela mušica, listne uši (redko), tobakov mozaik virus, gosenice paradižnikovega molja, itn. Proti vsem tem boleznim in škodljivcem se je potrebno boriti pametno, saj bomo tako imeli najmanj težav z njimi. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Zaradi visoke količine antioksidantov paradižnik preprečuje razvoj raka in vnetje slepega črevesa (slepiča). Pomagal naj bi proti zaprtju, prebavnih težavah in pri težavah ledvic in jeter.

Paradižnik je najbolje uživati v presni obliki, saj tako najbolj začutimo njegov pravi okus in dobimo največ hranilnih snovi. Še posebej odličen je v kombinaciji z mozzarelo, svežimi listi bazilike, pokapljanimi z olivnim oljem in posutimi z malo limoninega timijana ali svežega drobnjaka. Nekateri paradižnik pred uporabo lupijo, še posebej kadar se iz njega pripravlja mezga ali juha. Za lažje lupljenje je dobro plodove za minuto potopiti v krop. Kuhane lahko pripravimo z omleto ali s testeninami. Lahko jih pečemo na žaru ali v pečici in jih postrežemo kot prilogo raznim mesnim in vegetarijanskim jedem. Večje plodove lahko izdolbemo in nadevamo z raznimi nadevi: iz morske hrane, mesa, zelenjave, sira, skute ali jajc. Zelene paradižnike lahko uživamo, vendar jih je potrebno prej termično obdelati (spanirane ocvremo v olju, iz njih naredimo marmelado ali chutney).

Zanimivosti

Slovarček

Kratkoživa trajnica – rastlina, ki živi več kot dve leti, a po navadi že v tretjem ali četrtem letu propade

Pinciranje – odstranjevanje poganjkov iz pazduh listov, te poganjke imenujemo zalistniki

Afrodiziak – substanca, ki spodbuja spolno poželenje – libido. Delovanje afrodiziaka, kljub mnogim raziskovanjem na to temo in ljudskemu prepričanju, znanost še ni potrdila (Afrodiziak)

Nodij – kolenčasto steblo pri rastlinah se deli na nodije in internodije. Nodiji so kolenca ali rahle zadebelitve na steblu, vmesni del stebla med dvema nodijema pa se imenuje internodij (medkolenčje)

Determinantne sorte – sorte kmetijskih rastlin, katerih rast se konča z cvetom

Nedeterminantne sorte – sorte kmetijskih rastlin, katerih rast se ne konča, rastni vršiček raste, dokler ga ne odščipnemo ali dokler se rastna sezona ne zaključi

KUMARE (solatne, za vlaganje)

Kumare so enoletne plezajoče ali plazeče rastline iz družine bučevk (Cucurbitaceae), ki jih pridelujemo zaradi sočnih podolgovatih ali okroglih plodov. Zelo so občutljive na mraz in mrzel veter. Vsebujejo nekaj provitamina A in kalija.

Taksonomija

Zgodovina

Kumara izvira iz osrednje Azije, prvi zapisi o njenem pridelovanju segajo 2.000 let p. n. š., ko so kumare pridelovali na vrtovih v Mezopotamiji. V 1. stoletju so jih pridelovali Rimljani, pred 1.000 leti pa jih začeli pridelovati tudi v Indiji. V Ameriko so prišle s Kolumbom in se takoj začele pridelovati na Haitiju, leta 1609 pa so z naseljenci prišle do Virginije. Pred 19. stoletjem so kumare pripravljali predvsem v juhah, enolončnicah ali kot prilogo.

Morfologija

Kumare imajo močno razvejan koreninski sistem. Sestavljajo ga številne korenine, iz katerih izrašča mnogo lasastih korenin. Steblo se najprej razvije do kličnih listov, ki vzpostavijo fotosintezo, s čimer rastlina postane neodvisna (avtotrof). Steblo se nato razvija tako, da se na vsakih 10 do 15 cm razvije list, v pazduhi katerega se asneje razvije cvet. Listi rastejo na močnih z drobnimi iglicami prekritih steblih in so srčaste oblike.

Kumara nasproti lista razvije še vitico, s katero se sama pritrdi na oporo.

Starejše sorte kumar tvorijo moške in ženske cvetove v razmerju 1:1, medtem ko novejši kultivarji razvijejo skoraj samo ženske cvetove.

Cvetovi so zvezdaste oblike in so bele do oranžno-rumene barve. Pod ženskimi cvetovi je vidna že pred oploditvijo zadebelitev, ki je dejansko podrasla plodnica. Ko se ženski cvet oplodi, se iz zadebelitve začne razvijati plod – kumara. Žlahtnitelji so razvili okrogle, podolgovate, bele, belo-zelene, zelene, temno zelene, debele in tanke kumare. V kumari se razvijejo semena, ki so svetle barve in po obliki spominjajo na solzice.

Sorte

Sortiment kumar razvrščamo v tri glavne skupine: sorte primerne za pridelavo v rastlinjakih, sorte primerne za pridelavo na prostem in sorte za vlaganje.

Tiste, primerne za pridelavo v rastlinjakih, imajo partenokarpne plodove, saj opraševalci (čebele, čmrlji in druge žuželke) ne morejo oprašiti ženskih cvetov. Po navadi te sorte dajo velik pridelek in imajo večinoma, ali le ženske cvetove. Lupina je lahko gladka ali rahlo bodičasta. Kumare so lahko plezajoče ali grmičaste, plodovi pa so raznih velikosti, oblik in barv.

Sorte, primerne za pridelavo na prostem, lahko imajo prav tako večinoma ženske cvetove, a jih morajo za razvoj plodov oprašiti žuželke.

Sorte, primerne za vlaganje, tvorijo mnogo več plodov, a so ti drobnejši. Po navadi imajo bolj razvejana stebla.

Pridelovanje

Kumare so glede temperature in hranil zelo zahtevne rastline, zato jih je potrebno saditi v dobro odcedna tla, bogata s hranili in pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. Sadimo jih na sončne, zaščitene lege, za boljšo kakovost plodov jih pridelujemo ob opori.

Seme sejemo v setvene lončke od sredine pomladi dalje, v zaščitenih prostorih s temperaturo 20–25 °C. Rastline presajamo na prosto, ko mine nevarnost zmrzali (pri nas je to po 15. maju – ledeni možje).

Nadzemni del pri kumarah se razvija hitreje kot koreninski sistem, zato je potrebno rastline presajati previdno, šele ko so dovolj velike, ali pa jih sejemo neposredno na prosto, ko se tla ogrejejo na 20 °C. Preden jih presadimo na prosto, na gredi izkopljemo jarek, širine 45 in globine 30 cm. Vanj nasujemo preperel kompost ali hlevski gnoj in zasujemo. Naredi se greben v katerega na razdaljo 1 m sadimo mlade sadike (greben služi za odtekanje odvečne vode). Sadike takoj privežemo na oporo, saj se bodo bolje razvijale in dajale več pridelka. Ko razvijejo 5 do 6 pravih listov, odstranimo rastni vršiček. Razvijeta se dva nova rastna vršička, katerim čez nekaj časa prav tako odstranimo vršička. Tako dobimo iz ene rastline štiri glavne ovijalke, ki bodo rasle in rodile vse do jeseni.

Kumare je potrebno redno pleti in skrbeti da ostanejo tla vlažna. Priporočljiva je uporaba zastirke, s katero zaščitimo zemljo in preprečimo vznik plevelov.

Pobiranje in shranjevanje

Kumare pobiramo, ko fiziološko še ne dozorijo. Pobiramo jih od sredine poletja pa vse do sredine jeseni. Za večji pridelek je potrebno kumare (plodove) redno odstranjevati. Ko je kumara zrela, jo odrežemo z ostrim nožem. V hladilniku ostanejo sveže en teden, lahko pa jih shranjujemo v mrežastih vrečah obešene v hladnih prostorih. Če ne porabimo cele kumare, jo ovijemo s plastično folijo ali pa postavimo v globok kozarec z malo vode in z odrezanim koncem navzdol. Lahko pa jih tudi očistimo narežemo in zamrznemo. Zmrznjene kumare se popolnoma zmehčajo, ko jih odtalimo, zato so primerne le za nadaljnjo toplotno obdelavo.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Tipični škodljivci in bolezni kumar so: listne uši, rdeča pršice, polži, pepelasta plesen in mozaični virus. Proti njim se branimo s pastmi, doma narejenimi preparati ali kupljenimi pripravki. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Zrele kumare so dobre prečiščevalke krvi, pospešujejo delovanje ledvic, zdravijo želodčne in črevesne bolezni ter pomagajo pri sladkorni bolezni. Z rezinami kumar, položenimi na obraz, izboljšamo kožo, s polaganjem na prizadeta mesta pa blažimo pike insektov.

V kulinariki se kumare pogosto uporabljajo kot pomembna sestavina poletnih solat, termično obdelane pa lahko najdemo v juhah, omakah, prilogah ali pečene in gratinirane kot glavno jed. Iz kumar lahko naredimo tudi pire ali pa jih kot okras dodamo jedem in pijačam.

Zanimivosti

Pojav rastline v jeziku

Slovarček

Lasaste korenine – sekundarne korenine, oziroma korenine ki izraščajo iz glavnih korenin in so po navadi bele barve in zelo tanke. Odgovorne so za večino privzetih snovi, ki jih rastlina potrebuje za svojo rast in razvoj

Partenokarpni plodovi – plodovi brez semen; pojavijo se kot naravna ali umetna mutacija. Plodovi se razvijejo, četudi ni prišlo do oprašitve, v njih pa se semena ne razvijejo. Človek je tako mutacijo izkoristil v svoj prid. Takih sort se ne sme opraševati, saj bo pridelek slabši ali pa ga sploh ne bo. Več o partenokarpiji si lahko preberete tukaj SI ali tukaj ENG).

Ovijalka – preobraženo steblo, katerega namen je plezanje in ovijanje okoli opore

Vitica – preobraženo steblo, ki služi pri plezalkah in ovijalkah za pritrditev na oporo; tanki svedrasti zeleni izrastki

BUČKE

Bučke so enoletne varietete vrste Cucurbita pepo (buča) iz družine bučevk (Cucurbitaceae). Zanje so značilni podolgovati, okrogli ali cvetovom podobni plodovi, ki slabo prenašajo mraz. Plodovi imajo visoko vsebnost provitamina A in nekaj vitamina C in folne kisline.

Taksonomija

Sopomenke

Bučkam po domače pravimo tudi cukete – ime izhaja iz italijanske besede zucchini, ki pomeni »majhne buče.

Zgodovina

Bučka se je razvila iz buče (Cucurbita pepo L.), ki jo je v Evropo prinesel Kolumb kmalu po odkritju Amerike. Bučko, ki jo poznamo danes tudi pod imenom cukini, je nastala s križanjem šele konec 19. stoletja v Italiji. Do danes pa se je zaradi dobrega okusa, vsesplošne uporabnosti in lahke pridelave razširila po celem svetu.

Morfologija

Koreninski sistem je enak kot pri kumarah in se počasneje razvija kot zelen nadzemni del. Nad tlemi rastlina tvori steblo, ki je kratko, brez stranskih stebel, listi in cvetovi pa so po steblu razporejeni zelo na gosto. Moški cvetovi izraščajo na dolgih tankih pecljih, so oranžno rumene barve in zvezdaste oblike. So mnogo večji kot cvetovi kumar.

Na kratkih listnih pecljih, na katerih je zadebelitev, se oblikuje ženski cvet. Zadebelitev se z oprašitvijo razvije v uporaben podolgovat plod ali bučko. V njej do jeseni dozorijo semena, ki imajo obliko limone in so po navadi dolga 1–1,5 cm.

Sorte

Pri bučkah ločimo skupine sort predvsem po barvi (rumene, bele, zelene, progaste) in po obliki (okrogle, podolgovate, cvetne oblike). Pri izbiri sort primernih za našo gredo upoštevamo podnebje in tip tal.

Pridelovanje

Bučke imajo, tako kot vse predstavnice družine Cucurbitaceae (bučevke), rade sončne lege, vlažna in s hranili zelo bogata tla, s pH vrednostjo 5,5–6,8.

Bučke ne prenašajo dobro hladnega vremena, za dober pridelek pa rabijo dolgo rastno dobo, zato jih sejemo od sredine pomladi dalje v setvene lončke v zaščitenih prostorih. Za kalitev je najugodnejša temperatura 20–25 °C. Bučke ne kalijo pod 13 °C. So občutljive na mraz, zato jih na prosto presajamo šele po 15. maju, ko mine nevarnost pozebe (po ledenih možeh). Teden dni pred presajanjem za vsako sadiko izkopljemo 30 cm globoko luknjo s premerom 45 cm. Vanjo do polovice nasujemo preperel hlevski gnoj, jo zasujemo in ustvarimo majhen kup. V ta kup nato posadimo sadiko, ki mora imeti dobro razvit koreninski sistem, drugače je lahko presajanje neuspešno. Sadimo na kupe ali na grebene v razdalji 60 do 90 cm v vrsti in 90 do 120 cm med vrstami. Bučke lahko sadimo na črno folijo ali jih zastiramo z debelo plastjo slame. Prednosti črne folije so: preprečen vznik plevelov, zadrževanje vlage, gretje tal, plodovi ostanejo čisti (posledično je manj verjetnosti da bi začeli gniti), ohranjanje rahle zemlje in ustreznega vodno-zračnega režima.

Pobiranje in shranjevanje

Bučke začnemo pobirati, ko so prvi plodovi dolgi 10 ali več centimetrov. Zrelost preverimo s pritiskom palca na lupino pri peclju. Mehke bučke odrežemo z ostrim nožem in pazimo, da ne poškodujemo rastline. Odrežemo na polovici peclja. S sprotnim odstranjevanjem buč spodbudimo tvorbo novih plodov.

Na hladnem mestu se obdržijo do 8 tednov, v hladilniku približno teden dni, lahko pa jih tudi narezane in rahlo pokuhane zmrznemo.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Bučke je, zaradi njihovega »apetita«, potrebno redno dognojevati in zalivati. Velike količine dušika pa pogosto povzročijo pojav pepelaste plesni. Bučke lahko napadajo tudi listne uši, peronospora, kumarični mozaični virus in polži. Za preprečevanje pojava plesni lahko uporabimo doma narejen fungicid iz žajblja, hrena, regrata, kamilice ali preslice, proti ušem pa pripravek iz koprive, vratiča, pelina ali praproti. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki, z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Dobri sosedi (link na razpredelnico).

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Bučke nimajo posebnih zdravilnih lastnosti, a so zaradi svoje svežine in dobrega nevtralnega okusa široko uporabne v kulinariki. Za specialiteto veljajo ocvrti ali v solati pripravljeni bučni cvetovi. Plodovi se po navadi jedo termično obdelani, zelo mlade plodove pa brez težav pripravimo v solati presne. Lahko jih pražimo, cvremo, polnimo, vlagamo, dodajamo omakam, solato pa lahko pripravimo tudi iz kuhanih bučk. Odličen, hitro pripravljen in zdrav zajtrk je lahko tudi omleta z mladimi bučkami.

Zanimivosti

Pojav rastline v jeziku

Frazemi s sestavino bučke

Slovarček

Vodno-zračni režim je razmerje med porami za zrak in porami za vodo v tleh, ki omogoča rastlinam tako dihanje kot dostop do vode. Na nezaščitenih tleh in obilnem deževju se te pore porušijo, tla se zbijejo, kar neugodno vpliva na zračnost tal in preskrbo z vodo.

Fungicid je sredstvo za uničevanje in preprečevanje glivičnih okužb.

OLJNA BUČA

Enoletnica, varieteta vrste Cucurbita pepo (buča), ki jo zaradi visoko kakovostnih semen v plodovih gojimo kot oljnico. Plodovi so okrogli in zreli rumeno-oranžne barve z zelenimi trakovi. Semena so bogat vir omega 3 maščobnih kislin in vitaminov A, B1, C, D in E.

Taksonomija

Kraljestvo: Plantae (rastline)

Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)

Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)

Red: Cucurbitales (bučevci)

Družina: Cucurbitaceae (bučevke) Rod: Cucurbita (buča)

Vrsta: Cucurbita pepo  L.

Varieteta: Cucurbita pepo L. subsp. Pepo var. styriaca Grebenšč.

Sopomenke

bila, cuka, koča, malovina, plotnica, tikva ali tikev

Bučo so Grki imenovali tudi mogočna hči matere Zemlje.

Zgodovina

Buče izvirajo iz Mehike, kjer naj bi jih gojili že pred 10−15.000 leti. Sprva so nabirali le seme divjih buč, kasneje pa so ugotovili, da je užitno tudi meso. Od tam je v Evropo prispela kmalu po odkritju Amerike. Iz nje pa se je razvilo nešteto varietet in oblik. Med njimi tudi oljna buča, katere glavni proizvod so bučnice, iz katerih stiskajo olje. V 18. stoletju je buča postala pomembna krmna rastlina, kot oljnica pa je postala pomembna šele v začetku 19. stoletja.

Zanimivosti

Bučnice oljnih buč nimajo trdega semenskega ovoja, zato jih lahko uživamo kar cele, če jih prej seveda dobro posušimo in prepražimo.

Sorte oljnih buč lahko vsebujejo od 45−52 % visoko kakovostnega olja.

Vrežnate buče na glavnih vrežah tvorijo predvsem moške cvetove, ki ne naredijo ploda, za večje število plodov (ženskih cvetov) glavno vrežo odrežemo 2−5 listov za stranskimi vrežami, ki pogosteje tvorijo ženske cvetove. Vreže za ženskimi cvetovi odrežemo na razdalji 4−5 listov, da se plod lahko dobro prehrani in dozori. Prav tako se večje število ženski cvetov tvori ob kratkih in hladnejših dneh.

Največji pridelovalec oljnih buč je Kitajska, s kar 120.000 tonami pridelanih bučnic letno .

Morfologija

Kot ostale buče ima tudi ta glavno korenino, ki lahko zraste zelo globoko, a ima slabo črpalno moč. Iz nje izraščajo mnoge stranske korenine, ki se še dodatno razcepijo in igrajo glavno vlogo pri črpanju hranil in vode iz tal. Večina korenin se nahaja do globine 50 cm. So vrežaste buče, kar pomeni, da se steblo razvije v glavno vrežo z več stranskimi vrežami. Vreže so v sredini votle, zato so zelo občutljive na mehanične poškodbe. Na vrežah izraščajo veliki srčasti listi na dolgih debelih, a prav tako votlih pecljih. Moški in ženski cvetovi se razvijajo v pazduhah listov in so značile zvezdaste oblike. Oprašeni ženski cvetovi tvorijo okrogle rumeno-zelene plodove, v katerih se tvorijo ovaljna, ploščata semena bogata z oljem.

Sorte

Poznamo več sort oljnih buč, med katerimi je v svetu vsekakor najbolj poznana Gleisdorfers sorta z velikimi, temno zelenimi semeni. V Sloveniji gojimo oljne buče predvsem na Štajerskem, kjer imamo tudi avtohtono slovensko sorto golico, ki daje dober pridelek in visoko kakovostno bučno olje.

Pridelovanje

Tudi oljne buče imajo zelo rade toploto in zelo bogata, vlažna in odcedna tla s pH vrednostjo 5,5−6,8. V tla jeseni zadelamo večjo količino hlevskega gnoja, spomladi pa 14 dni pred sajenjem gredo pregrabimo, da vzpodbudimo rast plevelov. Le-te tik pred sajenjem natančno populimo. Za najboljši pridelek začnemo z vzgojo sadik že sredi pomladi, ko seme posejemo 3−5cm globoko v setvene lonce. Za uspešno rast in razvoj sta potrebna konstantna vlažnost in temperature med 20−25°C. Sadika naj bo dobro prekoreninjena pred presajanjem in postopoma privajena na nižje temperature. Na prosto presajamo po 15. maju, ko mine nevarnost pozebe. Optimalen razvoj lahko pričakujemo pri temperaturah med 20 in 27°C. Ker vreže zavzamejo veliko površino, jih sadimo na razdalji 70 cm v vrsti in 140 cm med vrstami. Rastline največ vode potrebujejo v začetni fazi rasti in v času tvorbe plodov. V fazi intenzivne rasti pa jim pomagamo tudi z okopavanjem. Pletje je mogoče dokler se vreže ne razrastejo, potem pa to postane nemogoče, zato je priporočeno sajenje na črno folijo ali zastiranje z 10−15cm debelo plastjo zastirke. Tako si bomo olajšali delo in bučam omogočili dober razvoj.

Pobiranje in shranjevanje

Oljne buče začnemo pobirati, ko postanejo trde, dobijo votel glas, listje pa začne veneti. Za olje odbiramo le zrele rumene buče, saj seme nezrelih buč negativno vpliva na kakovost olja. Ponavadi so buče zrele v septembru. Seme buč je potrebno dobro očistiti, oprati in posušiti. Ves čas je potrebno paziti da ne poškodujemo ali odstranimo mehke zelene povrhnjice, ki daje olju značilen okus in barvo.

Zaščita pred boleznimi in škodljivci

Buče je zaradi njihovega apetita potrebno redno dognojevati in zalivati. Velike količine dušika pa pogosto povzročijo pojav pepelaste plesni. Buče lahko napadajo tudi listne uši, peronospora, kumarični  mozaični virus in polži. Za preprečevanje pojava plesni lahko uporabimo doma narejen fungicig iz žajblja, hrena, regrata, kamilice ali preslice, proti ušem pa pripravek iz koprive, vratiča, pelina ali praproti. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z naravnimi domačimi pripravki,  z biotično zaščito ali z registriranimi kemično-sintetičnimi sredstvi.

Pojav rastline v jeziku 

Frazemi

Pregovori, reki o bučah

Kadar je buča zrela, se mora svinjam položiti.

Vsaka buča za svoj grijan visi (ali: Raste na svojem grlu).

Vsak buča za svoj grljan [kocen] visi.

Vsaka tikva raste na svojem grlu.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Svetlana Makarovič: Učena buča (Mačja preja)

Simbolika

Na Slovenskem je bila nekoč splošno razširjena ljudska vraža, po kateri je bilo treba v času buč veliko lagati, ker naj bi potem buče zrasle čim debelejše.

Zanimivosti

Pepelkina buča: buča rouge vif d'etampes z rdečkasto zlato skorjo in sploščena na vrhu je zelo podobna čarobni kočiji iz evropske ljudske pravljice Pepelka, zato je danes ta sorta znana kot pepelkina buča.

Dobri sosedi

Poglej si dobre sosede (link na razpredelnico)

Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki

Zdravilne lastnosti buče so poznali že stari Rimljani in Grki.  Od konca 19. stoletja naprej se je olje proizvajalo predvsem na Štajerskem in avstrijskem Štajerskem, drugod po svetu pa ga niso poznali. Na Štajerskem velja za nepogrešljivo zabelo vseh vrst solat, dodatek kremnim juham in vsesplošno uporabno olje v kuhinji. Bučno olje zaradi svojih zdravilnih lastnosti, dobrega okusa in izvrstne arome pridobiva na slovesu tudi po svetu. Zaradi mehke semenske ovojnice se vse pogosteje v kulinariki uporablja kar samo seme, ki je pred uporabo le prepraženo. Uporabljamo ga celega ali drobljenega za dodatek solatam, juham, pečenkam, omakam iz njega lahko naredimo celo sladice, kot je na primer rolada.

Slovarček

Vreže − plazeča stebla pri sortah buč, ki se plazeče razraščajo. Ponavadi so votla in zavzamejo zelo veliko prostora

Oljnica − agronomska skupina rastlin, katerih glavni produkt je olje

Krmna rastlina − rastline, ki jih pridelujemo za prehrano živali

Bučnica − seme oljnih buč

 

Pridelava sadja v Sloveniji

V Sloveniji ima pridelava sadja dolgo tradicijo. Arheološka izkopavanja pričajo o obdobju nabiralnega sadjarstva, ki se je skozi ljubiteljsko sadjarstvo, značilno za samostanske in graščinske vrtove, razvilo v kmečko sadjarstvo. V 19. stoletju je sadjarstvo doživelo razcvet. Značilnost tega obdobja je, da raste različno sadno drevje skupaj z drugimi kmetijskimi rastlinami ali v nasadih, kjer so pasli živino ali pridelovali seno. Sadjarstvo kot kmetijska panoga se dokončno uveljavi v sredini 19. stoletja po ustanovitvi sadjarskih šol.

Po podatkih Statističnega urada Slovenije smo v letu 2016 pridelali na 2416 ha 42.739 t jabolk, na 198 ha 3175 t hrušk, na 300 ha 4694 t breskev in marelic in ostalega sadja, katerega podatke lahko najdete na SI STAT.

Morfološka delitev plodov

Pomološka delitev sadnih vrst

1. Koščičasto sadje – koščičarje prištevamo k zaprtim sočnim plodovom (koščičasti plod = drupa).

Koščičasti plodovi imajo eksokarp v obliki kožice, sočen mezokarp in koščičasti olesenel endokarp.

Monokarpni koščičasti plodovi so: breskev (Prunus persica L.), sliva in češplja (Prunus domestica L.), marelica (Prunus armeniaca L.), češnja (Prunus avium L.) in višnja (Prunus cerasus L.).

 

*slika je "royalty-free" s spletne strani https://www.dreamstime.com/stock-photos-inside-peach-stone-image988453#

2. Pečkato sadje oz. pečkarji so dejansko podvrsta koščičastih plodov in so značilni za pečkatoplodne rožnice (Rosaceae (Maloidaeae).

Njihov pestič sestoji iz 1–5 nepopolno zraslih plodnih listov, ki so razen v zgornjem delu zrasli z ugreznjenim cvetiščem. Pri pečkatih plodovih nastaneta eksokarp in sočni mezokarp iz ugreznjenega cvetišča. Pri hruški (Pyrus communis), lesniki ali divji jablani (Malus sylvestris), jablani (Malus domestica Borkh.) nastane iz petih plodnih listov sklerenhimatski pergamentast endokarp ali peščišče. Na enem koncu pečkatega plodu je pecelj, na nasprotni strani pa ˝muha˝, ki je sestavljena iz čaše, posušenih prašnikov in vratov pestiča.

K pečkatim plodom ali pečkarjem prištevamo: jablano (Malus domestica Borkh.), hruško (Pyrus communis L.), naši (Pyrus serotina Rehd.), kutino (Cydonia oblonga Mill.) in nešpljo (Mespilus germanica L.).

*slika je "royalty-free" s spletne strani https://www.dreamstime.com/stock-photo-apple-cut-blue-color-isolated-background-image80193692

3. Jagodičevje/jagodičje

Med jagodičevje prištevamo vrste z drobnimi jagodičasti plodovi.

Botanično gledano predstavljajo plodovi jagodičevja predvsem jagode in različne birne plodove.

Jagode (lat. bacca) prištevamo k zaprtim sočnim plodovom. Razvijejo se iz cvetnega pestiča in imajo več semen s sočnim osemenjem.

Za birne plodove je značilno, da nastanejo iz več pestičev enega cveta. Na primer, pri malinjaku in robidi posamezni pestiči omesenijo in se razvijejo v koščičaste plodiče, ki se skupaj povežejo v birni plod.

Predstavniki jagodičevja so: jagoda (Fragaria × ananassa Durch.), malina (Rubus idaeus L.), robida (Rubus fruticosus L.), ribez (Ribes sp. L.), kosmulja (Ribes uva -crispa L.), josta (Ribes sp. L.), borovnica (Vaccinium sp. L.), bezeg (Sambucus nigra), dren (Cornus mas), rakitovec (Hippophae rhamnoides LL.).

4. Lupinarji – lupinasto sadje

K lupinarjem prištevamo: oreh (Juglans regia/em> L.), lesko (Corylus avellana L.), mandelj (Prunus amygdalus Batsch.) in kostanj (Castanea sativa Mill.)

5. Južno sadje

V skupino južnega sadja uvrščamo: kaki (Diospyros kaki /em>L.), figo (Ficus carica L.), kivi ali aktinidijo (Actinidia deliciosa Lindl.), citruse (Citrus sp. L.) in oljko (Olea europaea L.).

Pomološka delitev sadnih vrst:

Koščičasto sadje, koščičarji

Pečkato sadje, pečkarji

Jagodičevje, jagodičje

Lupinasto sadje,lupinarji

Južno sadje

Breskev
Sliva
Češnja
Marelica
Višnja

Jablana
Hruška
Kutina
Naši
Nešplja

Jagoda
Malina
Ribez
Kosmulja
Aronija
Borovnica
Bezeg
Josta
Dren
Rakitovec

Oreh
Leska
Mandelj
Kostanj

Figa
Kaki
Kivi ali aktinidija
Oljka
Citrusi

Razmnoževanje sadnih rastlin

Sadne vrste lahko razmnožujemo vegetativno ali generativno.

Generativno (spolno) razmnoževanje

Kadar rastlino vzgojimo iz semena, gre za generativno razmnoževanje, saj je kalček v semenu – nov organizem nastal z združitvijo moške in ženske spolne celice. Novo, iz semena ali generativno dobljeno, rastlino imenujem sejanec (sadika iz semena). Sejanci so zelo bujni, pozno rodijo in so po lastnostih neizenačeni. Uporabljajo se načeloma le kot podlage za sadne rastline, ki nimajo primernih vegetativnih podlag.

Vegetativno (nespolno) razmnoževanje

Pri vegetativnem razmnoževanju do spolne združitve ne pride, novi osebki nastanejo iz delov materinske rastline. Pri tovrstnem razmnoževanju uporabljamo tkiva ali dele rastlin (korenina, brst, poganjek).

Kadar rastline razmnožujemo s tkivi (tkivne kulture), to počnemo v nadzorovanih pogojih laboratorija, nove rastline rastejo v sterilnih pokgojih v rastnih komorah. Za razmnoževanje s tkivi lahko uporabljamo tudi meristemska tkiva ali rastne vršičke poganjkov. Z meristimskimi tkivi razmnožujemo predvsem jagode.

Poznamo različne oblike vegetativnega razmnoževanja sadnih rastlin:

Razmnoževanje z lesnimi in zelenimi potaknjenci

Lesne potaknjence pripravimo med mirovanjem, ko odpade listje. Primerni so dobro dozoreli enoletni poganjki, večinoma jih režemo na dolžino 18–20 cm, odvisno od rastline (figa 80 cm). Čez zimo jih, povezane v šope, ohranimo v vlažni mivki in temnem skladišču pri temperaturi 8 °C. Spomladi jih presadimo na prosto, v globino 15 cm. Na tak način se razmnožujejo ribez, figa in kutina.

Zelene potaknjence režemo iz matičnih rastlin, ko so ti delno oleseneli. Čas nabiranja/rezanja teh poganjkov je odvisen od sadne vrste. Pri češnjah, hruškah in kostanju je to v drugi polovici junija, in v prvi polovici julija za borovnice in oljke. Podtikamo jih v substrate, ki so lahko šota, vermikulit, prod in različne mešanice (šota in pesek).

Koreninske potaknjence (dele korenin) delamo iz mladih rastlin, ki jih narežemo v pozni zimi ali v zgodnji pomladi, takrat so korenine dobro preskrbljene z uskladiščenimi ogljikovimi hidrati.

Grobanje

Grobanje je način razmnoževanja primeren za grme in polgrme.

Enoletni poganjek upognemo v jarek, ki smo ga predhodno izkopali, in ga nato zasujemo s prstjo. Ob vrh poganjka, ki gleda iz tal, postavimo oporo. Do konca rastne dobe se poganjek ukorenini. Jeseni ga izkopljemo ter presadimo na želeno stalno mesto. 

Cepljenje

Pri metodi cepljenja gre za spajanje ali združitev dveh živih rastlinskih delov: žlahtnega dela (cepiča) s podlago.

Cepič (žlahtni del) je enoletni poganjek določene sorte, ki ga uporabljamo za cepljenje. Tako iz cepiča zraste enaka sorta, kot je bila tista s katere smo vzeli cepič.

Podlaga je rastlina, ki jo lahko vzgojimo generativno ali vegetativno.

S cepljenjem ohranimo lastnosti matične rastline. S podlago na katero smo cepili cepič, lahko rastlino prilagodimo talnim in podnebnim razmeram, ter načinom oskrbe (uravnavam bujnost sadnega drevja, zamenjamo kultivar na rastlini, poškodovane rastline lahko na ta način popravimo…).

Cepljenje opravimo v dveh obdobjih, in sicer spomladi na budno oko (april, prve dni maja) in poleti ter jeseni (začetek avgusta, začetek septembra), ko cepimo na speče oko.

Pomembno je, da je pri združitvi cepiča s podlago kambij cepiča prekrit s kambijem podlage.

Kambij je plast celic med lesom in lubjem (skorjo) in je pomemben za debelitev rastline. Ko se kambija podlage in cepiča združita, je rastlini omogočen pretok hranil iz enega dela v drugega (iz podlage v cepič).

Podlage in pomen teh za jablane

V splošnem velja, da jablane slabo rastejo na lastnih koreninah. Podlaga da novo nastalemu drevesu koreninski sistem in koreninski vrat. Posledično podlaga vpliva na rast in razvoj novo nastalega drevesa.

Za vsako sadno vrsto je značilna drugačna podlaga, kar je pogojeno z želeno gojitveno obliko.

Tako razlikujemo več skupin jablanovih podlag:

Za hruške se uporabljajo podlage, ki so skladne (kompatibilne) s sorto: v Sloveniji se najpogosteje uporablja Kutina MA. Poznane pa so še tudi Kutina BA 29, Kutina MC in sejanec hruške.

Okusni vrt: Prava sadilna podlaga za vsako drevo

Oblike rasti (habitus) sadnih vrst

Sadne rastline rastejo večinoma kot sadna drevesa, grmi ali polgrmi, tudi zelnate rastline.

Sadno drevo je večletna rastlina, ki ima olesenelo deblo in lahko zraste v različne višine.

Drevo sestoji iz treh glavnih delov: 

  1. Korenine: glavna funkcija korenin je, da:
    1. iz tal črpajo vodo in hranilne snovi,
    2. rastlino pritrjujejo v tla in shranjujejo rezervne snovi.
  2. Deblo: funkcija debla je, da:
    1. nosi krošnjo, prevaja vodo in hranilne snovi iz korenin v krošnjo,
    2. prevaja organske snovi, ki nastanejo v listih, do drugih rastlinskih organov,
    3. deblo je leseno, ki ga obdaja skorja,
    4. v lesu dreves in grmov nastane vsako leto prirastna plast, ki jo imenujemo branika,
    5. meja med dvema branikama se imenuje letnica. Po številu letnic lahko ugotovimo starost drevesa.
  3. Krošnja: sestavlja jo glavna veja in veje različnih stranskih redov. Vsaka posamezna veja nosi liste s cvetovi, kasneje plodove.

Grm nima debla, ima več enakovrednih poganjkov, ki so v celoti oleseneli. Razvejajo takoj pri tleh. Poleg poganjkov se grmovnice razraščajo tudi iz spečih brstov na spodnjih starejših vejah, ki so svojo rast že zaključile.

Polgrm nima dela. Tvori ga več enakovrednih poganjkov, ki so v spodnjem delu oleseneli, v zgornjem delu pa še zelnati. Zgornji zelnati del poganjkov pozimi zaradi nizkih temperatur propade.

Zelnate rastline: nadzemni del je zelnati, konec rastne sezone odmre (jagodnjak).

Gojitvene oblike sadnih rastlin

Gojitvene oblike sadnih rastlin so se spreminjale s spreminjanjem okolja in razvojem pridelovanja sadja. V praksi se ne priporoča oblik, ki silijo drevesa v nenaravno rast, kar bi posledično zahtevalo veliko rezi in drugega dela. 

Gojitvene oblike sadnega drevja so oblike, s katerimi sadnim drevesom vzgojimo krošnjo. Zelo pomembno je, da je gojitvena oblika oblikovana enostavno, da drevo najbolje izkoristi osvetlitev ter da je potrebno čim krajše obdobje do izoblikovanja končne gojitvene oblike (obdobje, ko drevo preide v polni rodnost).

Za katero gojitveno obliko se bomo odločili je odvisno od več dejavnikov:

 Gojitvene oblike delimo na okrogle in ploščate.

Okrogle oblike

Ploščate oblike

Naravna razraščanje krošnje → veje so razporejene v vse smeri okoli debla. Med takšne oblike spadajo:

  •  naravna piramidna krošnja,
  •  izboljšana piramidna krošnja,
  •  vretenast grm,
  •  kotlasta krošnja,
  •  ozko vreteno,
  •  zelo ozko vreteno,
  •  sončna os.

Z rezjo nadziramo rast in razvoj drevesa → veje so razporejene le v dve smeri. Med takšne oblike spadajo:

  •  kordoni (poševni kordon, Vkordon, navpični kordon, S – kordon),
  •  razne palmete (pravilna, poševna, vodoravna, pahljačasta, lepage…).

Sadne rastline, predvsem jagodičevje, ki po večini tvorijo grme ali polgrme, gojimo ob opori. Najpogostejši načini gojenja ob opori so:

Oblika

Opis

Sadne vrste

Špalir

Vzgojna oblika ob opori v strnjeni vrsti
Poganjki se privezujejo ob oporo

Ribez, kivi

Oporni sistemi
(sistemi napetih žic med stebri)

Poganjki se privezujejo na žico
Imenujemo jih glede na obliko (Tsistem, Vsistem)

Robide, maline, kivi, vinska trta

Pergola ali strešna gojitvena oblika

Poganjki se ovijajo ob oporo, se jih tudi privezuje

Kivi

Zeleni svet (+ videoposnetek): Kako režemo sadno drevje?

Rez sadnega drevja

V sadnem vrtu je rez rastlin sadnega drevja ali grmičevja eno izmed najpomembnejših opravil. Z rezjo vplivamo na to, kakšno obliko dreves/grma (rastline) želimo imeti oziroma usmerjamo njihovo rast. Kadar sadno drevje/grmičevje obrezujemo, povečamo rodnost (dobimo optimalne/kakovostne plodove) in umirimo rast same rastline. Definicija rezi je torej, da z rezjo vzdržujemo razmerje med rodnostjo in rastjo.

Če sadnih dreves in grmičevja jagodičevja ne bi obrezovali, bi čez nekaj let ti razvili mogočne krošnje ali grme s starimi vejami. Takšne rastline ne bi obrodile kakovostnih plodov, pač pa bi bili ti številni in majhni.

Rez z namenom razvoja in rasti sadnih rastlin izvajamo na različne načine v različnem obdobju. Obdobje in način rezi sta odvisna od sadne vrste.

Razlikujemo več načinov obrezovanja:

Vzgojna rez: z njo uravnavamo obliko grma/drevesa v prvih letih rasti ter poskrbimo za čim hitrejšo rodnost.

Pomladitvena rez: izvajamo jo takrat, kadar visokodebelnih sadnih dreves nismo obrezali več let. Po navadi v krošnjah takšnih dreves prevladujejo star zverižen in izrojen rodni les. Pri tem načinu rezi najprej izrežemo vse suhe in poškodovane veje z namenom doseči boljšo osvetlitev.

Korekcijska rez: gre za dopolnitev pomladitvene rezi, ki jo izvajamo po potrebi.

Vzdrževalna rez: je nadaljevanje pomladitvene rezi in se izvaja vsako leto.

GZS Novo Mesto: Rez visokodebelnih sadnih dreves

Zeleni svet: Rez sadnega drevja

Zeleni svet (+ videoposnetek): Kako režemo sadno drevje?

 

Skladiščenje sadja iz vrta in reakcija plodov nekaterih vrst na etilen

Sadje skladiščimo, da ga ohranimo čim dlje svežega in kakovostnega. Določene sadne vrste dozorijo hkrati ter jih zaradi prevelikih količin ne moremo porabiti naenkrat. Posledično jih je potrebno skladiščiti.

Sadje/plodove moremo obrati v času, ko je primerno zrelo. Paziti moramo, da sadje ni premalo ali preveč zrelo. Pri vseh vrstah sadja upoštevamo, da različne vrste sadja pri enakih skladiščnih pogojih dozorevajo različno hitro. Na primer, hruške pri nizkih temperaturah skladiščenja dozorevajo hitreje kot jabolka.

Če imamo na voljo kletne prostore, je sadje najprimerneje skladiščiti v temni kleti, v kateri je 2–5 °C in relativna zračna vlaga 80–92 %. Če je klet presuha, plodovi izgubijo vodo, posledično se jim naguba kožica. Temperatura v skladiščnem prostoru ne sme biti nižja od 0 ° C, ker lahko plodovi porjavijo in nato propadejo. Tudi temperatura ne sme biti previsoka, saj se sicer v plodovih pospešeno nadaljujejo procesi zorenja, zaradi česar sadje prehitro prezori.

Kadar obiramo plodove, pazimo, da so popolnoma zdravi in nepoškodovani. Če je samo en plod nagnit, lahko v kratkem času povzroči propad ostalih plodov/sadežev v sadnem zaboju. V skladišču redno skrbimo za dobro higieno (red in čistočo) skladiščnega prostora ali kleti ter zabojev, kjer plodove skladiščimo.

Ali veš?

Da v istem prostoru skupaj ne skladiščimo zrelega sadja (npr. banane) in zelenjave (npr. paprike), ker izločanje etilena iz zrelega sadja dodatno pospešuje zorenje drugih sadežev/plodov.

Kaj je etilen? Etilen je plin, ki deluje kot rastlinski hormon. Značilno je, da ga izločajo plodovi klimakterijskih vrst sadja, ti plodovi pa na etilen (hormon staranja) tudi reagirajo. Sadje teh vrst ob prisotnosti etilena hitreje zori in se stara, plodovom se skrajša rok uporabnosti; poslabša se čvrstost plodov, poveča gnitje.

Klimakterijske vrste sadja = breskev, hruška, sliva, jabolko, marelica, lubenica, banana, mango, avokado

Neklimakterijske vrste sadja = borovnice, jagode, češnje, grozdje, ananas, limona, pomaranča

Plodove sadja lahko skladiščimo v lesenih ali plastičnih zabojih in plastičnih polietilenskih vrečkah. Če sadje shranjujemo v polietilenske vrečke, jih moramo predhodno na nekaj mestih preluknjati ali pa uporabiti folijo, ki prepušča ogljikov dioksid (CO2). Po možnosti jih postavimo v temen in hladen prostor.

Sadje na specializiranih kmetijah in večjih predelovalnih obratih za potrebe zalaganja trgovin s sadjem skladiščimo v hladilnicah. V hladilnicah sadje zdrži dlje časa, kot če bi bilo skladiščeno v kletnih prostorih ali drugje, ker so pogoji skladiščenja kontrolirani in uravnavani glede potreb skladiščenja (primerna temperatura, zračna vlaga, tudi modificirana atmosfera).

V hladilnicah lahko sadje skladiščimo od enega do dvanajst mesecev. V takšnih pogojih lahko češnje skladiščimo mesec ali dva, breskve in slive od štiri do šest mesecev, hruške od osem do deset mesecev, jabolka in kivi do dvanajst mesecev.

Zeleni svet: Skladiščenje sadja v domači kleti

Predelava sadja

Ko na vrtu in sadovnjakih dozorevajo različne vrste sadja, ki se skladiščijo le krajši čas, je smiselno, da se viške predela in konzervira na različne načine. Z izbranim načinom konzerviranja sadja (živil) preprečimo naravno kvarjenje. Načini konzerviranja sadja so različni, najpogostejši pa so:

Kadar sadje (živila) z različnimi postopki in načini konzerviramo, se tem spremenijo organoleptične lastnosti (videz, okus, vonj, oblika), spremeni se jim tudi hranilna vrednost.

Sušenje

Sušenja sadja predstavlja zelo star način konzerviranja. S sušenjem iz sočnih plodov sadja odstranimo med 70 in 80 % vode, s čimer jim podaljšamo obstojnost, preprečimo kvarjenje, hkrati pa posušeno sadje ohrani naravno barvo, okus, vonj in dobro kakovost.

Kako vemo, da je sadje pravilno in dovolj posušeno? Dovolj posušeno je takrat, ko sadje stisnemo s prsti in je še nekoliko voljno in prožno.

Razlikujemo več načinov sušenja:

Zamrzovanje

Zamrzovanje predstavlja enega najpogostejših načinov konzerviranja živil za daljši čas. Pri procesu zamrzovanja se voda v živilih veže v številne drobne kristalčke, pri čemer celično tkivo ostane nepoškodovano. Ohrani se hranilna vrednost in aroma živila. Če je ohlajanje živil prepočasno, nastanejo veliki ledeni kristali, ki so večji od celic živila, zato celične stene popokajo. Taka živila so po odmrzovanju izgubijo celični sok in so nekakovostna.

Pri zamrzovanju je zelo pomembno, da mraz čim prej prodre do živila. Sadje lahko zamrzujemo pri temperaturi od -20 do -40°C. Sadje lahko zamrznemo v zamrzovalnih komorah, skrinjah ali omarah. Pomembno je, da sadje pakiramo v nepropustno embalažo in s tem preprečimo izsuševanje.

Recept za sladoled iz malin in borovnic

Potrebujemo

  • 100 g borovnic
  • 100 g malin
  • 50 g sladkorja v prahu
  • 200 ml mleka
  • 200 ml sladke smetane
  • Sok 1 limone

Priprava

Sadje pretlačimo ali zmeljemo v mešalniku, dodamo sladkor, sok pol limone, mleko in stepeno smetano. Zmes prelijemo v modelčke in postavimo v zamrzovalnik za 2 uri, da se masa strdi.

Pasterizacija

Pasterizacija je postopek, kjer se živilo segreje na 70–95 °C. Temperatura in čas pasterizacije sta odvisna od vrste živila. V postopku pasterizacije uničimo mikroorganizme in encime. Preživijo pa spore mikroorganizmov, ki se ob ugodnih pogojih lahko spet razvijejo in razmnožujejo. 

Sadni sok – gre za najmanj spremenjen sadni izdelek iz 100 % sadja (ne vsebuje dodanega sladkorja, barvil in konzervansov), da mu podaljšamo rok trajanja ga pasteriziramo.

Sadni nektar je mešanica vode in sadnega soka, z najmanj 25 % sadnim deležem, dodanim sladkorjem ali citronsko kislino. 

Sadni sirup je sadni sok z dodanim sladkorjem, gosti in živobarvni napitek. Sestavljen je iz najmanj 10 % sadnega soka. Po navadi ga pred pitjem razredčimo z vodo. 

Sterilizacija

Je postopek, pri katerem živilo (sadje) segrevamo brez dostopa zraka, in sicer pri temperaturi, ki presega 100 °C.

Sterilizacijo v zaprti posodi, brez dostopa zraka, imenujemo tudi vkuhavanje.

Kompot je izraz za sadje v raztopini sladkorja in vode. Lahko je iz ene ali več vrst sadja (mešani kompot).

Marmelada je gost sadni izdelek, pri katerem narezano sadje in sladkor vkuhavamo toliko časa, da se zgosti. Marmelado lahko naredimo iz ene ali več vrst sadja.

Džem je podoben marmeladi, razlikuje se po tem, da vsebuje koščke sadnega mesa, ki niso do konca razkuhani kot pri marmeladi. Običajno je postopek priprave džema podoben marmeladi, le da je potrebno dodati več sladkorja.

Domač džem iz aronije in višenj

Potrebujemo

  • 1,5 kg aronije
  • 0,5 kg višenj
  • 0,6 kg sladkorja
  • ščepec cimeta

Jablana (Malus domestica Borkh.)

Izvor in botanična klasifikacija

Jablana je vrsta, ki jo v največjem obsegu pridelujemo tako v sadovnjakih kot na vrtovih. Domovina jablane naj bi bilo širše območje osrednje Azija ali Kavkaza. V antiki je jabolko veljalo za simbol plodnosti, v krščanski mitologiji pa je predstavljalo prepovedan sadež.

Botanično jo uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Maloideae in v rod Malus. Žlahtna jablana je medvrstni križanec, ker je pri njenem nastanku sodelovalo več vrst. Prednik žlahtne jablane naj bi bil Malus sieversii, poleg te vrste pa naj bi na njen razvoj vplivala še Malus orientalis (kavkaška jablana).

Sopomenke

Obstajajo različna poimenovanja za različne vrste jablan: slačne, najgeljči, jagodnice (debele in rdeče kot jagode), rižence, (pisane), šentjakobnice, traike, kosmači (rjave), cigani (rdeče), Adamove, šentlovrenke.

Morfološke značilnosti

Korenine: pri šibkih kombinacijah podlaga – sorta jablana razvije koreninski sistem na globini 50–60 cm. Koreninski sistem generativno razmnoženih jablan se lahko razvije tudi do 2 m globoko, vendar se večji del koreninskega sistema nahaja na globini do 80 cm. Vegetativne korenine se razvijejo plitveje, saj je okoli 70 % koreninskega sistema nekje na globini 30 cm.

Drevo: višina, v katero lahko zraste drevo jablane, je od 1,5 m do 10 m, in sicer je višina odvisna od podlage, na katero je jablana cepljena, oziroma načina razmnoževanja.

Krošnja: tvori jo glavna veja in ogrodne veje. Za jablano so značilne brstike, brstiči, rodne šibe, rodne pogače in zverižen rodni les. Najkakovostnejši rodni les predstavljajo kratki poganjki, ki jih imenujemo brstiči in brstike. Brstike so 7 do 10 cm dolgi poganjki, brstiči pa do 3 cm in imajo na koncu mešani brst.

Listi: so ovalne oblike različnih velikosti z bolj ali manj nazobčanim listnim robom. So močno zelene barve.

Cvetovi: so dvospolni. Sestavljeni so iz prašnikov (v njih nastaja pelod), pestiča (nanj pade pelod pri opraševanju), venčnih in čašnih listov, embrionalne vrečice (v njej poteka oploditev, po kateri nastane seme), v cvetno čašo vrasle plodnice (vsebuje pet prekatov, ki običajno vsebujejo po dve semenski zasnovi), cvetišča (je skupek štirih do šestih cvetov, pri katerem se sredinski cvet odpre prvi) in peclja. Venčni listi cveta so bele barve in imajo rdeče-rožnato spodnjo stran, zaradi česar imenujemo stadij v razvoju cveta (ko je ta še zaprt) stadij rdeči brst.

Plod: imenujemo jabolko. Plodove jablan prištevamo k nepravim plodovom oziroma k birnim plodovom, ki jih z angleško nadpomenko označujemo ˝pome˝. Plod jabolko je sestavljeno iz petih plodnih listov, v katerih sta navadno po dve semeni. Večji del plodu predstavlja omesenelo cvetišče in ne plodnica. Po obliki so lahko okroglasta, koničasta, ploščata. Barva povrhnjice je lahko zelena, zlato rumena, bledo do živo rdeča, kar je odvisno od sorte. Zreli plodovi so lahko po okusu kisli, sladko kisli ali sladki.

Zeleni svet: Jablana

Sadni izbor jablan v Sloveniji

Sadni izbor je seznam že preizkušenih sort v Sloveniji, ki jih strokovnjaki priporočajo za pridelavo in razmnoževanje.

Jablanove sorte v sadnem izboru so glede na odpornost proti jablanovem škrlupu razdeljene v dve skupini. Sorte iz sadnega izbora lahko najdete tukaj, sadni izbor se posodablja vsakih 4–5 let.

 

Skupina glavnih sort jablan, ki jih pridelujemo v največjem obsegu
Na škrlup neodporne

Skupina glavnih sort jablan, ki jih pridelujemo v največjem obsegu
Na škrlup odporne

  • 'Gala'
  • 'Elstar'
  • 'Jonagold'
  • 'Zlati delišes'
  • 'Idared'
  • 'Pinova'
  • 'Topaz'
  • 'Opal'
  • 'Sirius'
  • 'Nela'

 

V sadnem izboru najdemo tudi stare sorte jablan:

'Beličnik', 'Grafenštajnc', 'Koksova oranžna renta', 'Zlata parmena', 'Carjevič', Dolenjska voščenka', 'Jonatan', 'Rumena lepocvetka', 'Kanadska renta', 'Londonski peping', 'Šampanjska renta', 'Štajerski mošancelj', 'Bobovec', 'Krivopecelj' in druge.

Pojav rastline v jeziku

Frazemi s sestavino jabolko

Frazem jabolko spora izhaja iz starogrške mitološke zgodbe o Eridi, boginji prepira in sestri boga vojne Aresa. Ker Erida ni bila povabljena na svatbo, ko sta se poročila Pelej in Tetida, je iz užaljenosti in zavisti med povabljene bogove in boginje vrgla zlato jabolko z napisom »Najlepši«, s čemer je zanetila prepir med boginjami Hero, Ateno in Afrodito. Po odločitvi boga Zevsa je moral v sporu presoditi sin trojanskega kralja Priama Paris. Ta je jabolko prisodil Afroditi, ker mu je obljubila najlepšo žensko. Ko je Paris z ugrabitvijo dobil lepo Heleno, je bil to povod za trojansko vojno. Eridino jabolko je torej metafora za »vzrok spora«.

Pregovori, reki

Več pregovorov in rekov o jabolku poišči v Slovenskih pregovorih in rekih iz rastlinstva.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

 

 Simbolika

»Konjiča podkovati«

Bilo je v navadi, da so otroci na novoletni dan hodili po hišah z jabolkom v roki in prosili, da jim »konjiča podkujejo«, s čemer so želeli, da jim zasadijo kovanec v jabolko.

Jabolko kot simbol spoznanja in nesmrtnosti duše

Jabolko je znano v ljudskem verovanju kot starodavni simbol spoznanja in nesmrtnosti duše (bogovi v skandinavski mitologiji jih jedo zato, da ohranjajo nesmrtnost), pa tudi zdravja, plodnosti in izobilja, v številnih ljudskih vražah pa se jabolku na splošno pripisuje čarovna moč, zlasti v ljubezni.

Ali veš?

Hruška (Pyrus communis L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Hruške so stari narodi v Mali Aziji in okolici Kaspijskega jezera pridelovali že pred antiko. V obdobju antike, okoli 600 let p. n. š., je dosegla pridelava hrušk velik razmah. V tem obdobju so že ločevali divje vrste od kultiviranih sort, žlahtne sorte so cepili na primerne podlage in z rezjo oblikovali krošnje. Po Evropi so se hruške pričele širiti v 19. in začetku 20. stoletja.

Izvorne avtohtone vrste rodu Pyrus najdemo samo v Evropi, Aziji in Afriki, noben primer ni bil najden v Ameriki. Danes je opisanih 60 vrst rodu Pyrus, v sadjarstvu pa jih uporabljamo le nekaj. Uporabljamo jih kot podlage ali pa iz njih izhajajo sorte.

Hruška spada v družino rožnic (Rosaceae) in rod Pyrus. Najbolj razširjena vrsta je Pyrus communis L., ki je tudi najpomembnejša v sadjarstvu.

Sopomenke

Obstajajo različna poimenovanja za različne vrste hrušk: sršenke (imajo jih radi sršeni in ose), glaužarce, glažarce ovsenke (dozorijo takrat ko oves), erženke, ječmenke, pšeničnice, ajdovke, špehovke (debele hruške), putrovke (debele maslenke), ozminke (zimske), fajfce (male sladke hruške), špenglovke, frajlice.

Morfološke značilnosti

Korenine: hruške se lahko razvijejo iz koreničice kalčka ali iz adventivnih brstov. Tiste, ki nastanejo iz koreničice kalčka, so skeletne in segajo do 1 m globoko, manjši del prodira globlje, do 5 m. Koreninski sistem hruške cepljene na kutini je bolj razvejen in plitvejši. Večji del koreninskega sistema je v globini 0–30 cm, kar predstavlja 80–90 % vsega koreninskega sistema, ostali del se nahaja v globini 31–80 cm.

Drevo: drevo hruške lahko zraste v višino tudi do 20 m. Če je cepljeno na sejancu hruške, zraste do 15 m, če pa je cepljena na kutini pa 2–3 m.

Krošnja: je lahko različno oblikovana, sestavljena iz ogrodnih vej, na katerih so sekundarne in terciarne veje ter veje iz obraščajočega se lesa. Obraščajoče veje so lahko rodne ali pa tudi ne, kar je pogojeno s prisotnostjo brstov. Lesne mladike ali nerodne veje imenujemo vodeni poganjki, pri starejših sortah tudi trnasti izrastki. Glavni nosilci rodnosti hrušk so: brstiči (dolgi 25 cm), brstike (kratki rodni poganjki, dolgi 5–15 cm), rodne veje (dolge 15–50 cm) in rodne pogačice (če so na njih rodni poganjki). Praviloma so pri hruški rodni brsti okroglasti, puhasti ali gladki. Glede na sestavo gre za mešane brste, iz katerih se navadno razvije od 5 do 25 cvetov, listi in tudi mladik.

List: je sestavljen iz listne ploskve in peclja. Listna ploskev je lahko okroglasta, elipsasta, suličasta, jajčasta. Lahko je gladka ali dlakava, lahko je ob strani cela ali delno nazobčana.

Cvetovi: so skupina preobraženih listov, katerih naloga je spolno razmnoževanje. Iz enega rodnega brsta se razvije od 5 do 25 cvetov. Najprej se razvijejo bočni cvetovi, nato tisti pri vrhu. Cvet hruške je sestavljen iz petih čašnih listov, petih prostih venčnih listov in 15–30 prašnikov. Venčni listi so bele barve, čašni pa zelene in po oploditvi ne odpadejo. Plodnica je podrasla z 10 semenskimi zasnovami.

Plod: nastane iz delov cvetišča in pestičev s čašico. Po obliki so hruškasti, jabolčasti, jajčasti, ovalni, zvonasti. Čašica je lahko odprta, na pol odprta ali zaprta. Kožica plodu je lahko tanka ali debela, hrapava, gladka z ali brez rjave prevleke. Meso plodu je različne barve: bele, rumene, rdeče, zelene. Hruške so sladkega okusa, trpke in redko kisle.

Zeleni svet: Hruška

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Več pregovorov in rekov o hruški poišči v Slovenskih pregovorih in rekih iz rastlinstva.

Frazemi s sestavino hruška

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu

Ko so otroci klatili hruške v sosednji vasi pri Brajdarju, je bila zložena ta pesem:

Brajdarčka pa nej dama,
mi pa hruške kradema:
Brajdarček je že pršu.
Hrušk je še dost na tleh.
Brajdarček je gajžla vzev,
in je nas strašnu padiv,
našga Francka je pa vjev,
mu je klobuk in hruške vzev.

Simbolika

Homer je hruške imenoval darilo bogov, oboževali so jih tudi Feničani in Rimljani, z njimi so se sladkali perzijski kralji.

Breskev (Prunus persica L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Breskev izhaja iz Kitajske, kjer so jo pridelovali že okrog leta 2.000 p. n. š.. Iz Kitajske so breskev prenesli v Perzijo, od tam pa v sredozemsko območje. Za pridelavo breskev je zelo pomemben in omejujoč dejavnik temperatura: cvetni in listni brsti ter les so občutljivi na nizke temperature. Poškodbe cvetnih brstov se pojavijo že pri temperaturi -11 °C, pri -23 °C zmrznejo že vsi cvetni brsti. Zaradi omenjenega jih uspešno pridelujemo na Primorskem, v Vipavski dolini, kjer so temperature zelo ugodne, če pa jih pridelujemo v hladnejših predelih (Štajerska), jih pridelujemo na nadmorski višini do 150–200 m.

Breskev (Prunus persica L.) botanično uvrščamo v družino Rosaceae in rod Prunus. Vrsto Prunus persica L. delimo v tri osnovne skupine:

  1. Prunus persica subsp. vulgaris – navadna ali vinogradniška breskev,
  2. Prunus persica subsp. laevis DC. – nektarina,
  3. Prunus persica subsp. platycarpa Bailey – kitajska breskev.

Etimologija

Beseda breskev dobesedno pomeni ‛perzijska’ (grško persea pomeni breskev). Breskev je namreč v Evropo prišla prek Perzije iz Kitajske.

Morfološke značilnosti

Korenine: so skeletne in se razvijajo razmeroma plitvo. Pretežen del koreninskega sistema je na globini 20–80 cm. Je listopadno drevo. Višina drevesa breskve se giblje 0,5–1,8 m; lahko tudi 39 m.

Drevo: deblo je praviloma kratko, visoko 50–60 cm.

Krošnja: je lahko okrogla, ploščata ali ovalna. V prvih letih po sajenju ima breskev gosto krošnjo, pozneje pa rodni les prehaja na obod krošnje, skeletne veje v notranjosti drevesa ogolijo.

Listi: so suličasti in ob robu drobno nazobčani. Na listni ploskvi so pogosto ledvičaste ali kroglaste žlezice.

Cvet: je rožast ali zvončast, po teh oblikah cvetov delimo sorte breskev. V cvetnem brstu je en cvet. Cvetovi so dvospolni. Rožasti cvetovi so načeloma večji od zvonastih, merijo 3 cm, zvonasti pa 1,5 cm. Na enoletnem poganjku so cvetovi razporejeni izmenično v skupinah po dva ali po tri skupaj. Breskve z rumeno mesnatimi in belo mesnatimi plodovi se med seboj razlikujejo po barvi čaše: rumeno mesnate sorte imajo oranžno, belo mesnate pa zeleno čašo.

Plod: se razvije iz oplojene plodnice. Po oblik je lahko okrogel, ovalen, ploščat, z bolj ali manj izrazitimi črtami. Eksokarp ali kožica je poraščena z dlačicami. Mezokarp ali meso je lahko različne barve: bele ali rumeno z zelenkastimi odtenki.

Zeleni svet: Breskve in nektarine

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Vse sem prestal, samo breskovih koščic mi še niso na glavi drobili.

Več pregovorov in rekov o breskvi poišči v Slovenskih pregovorih in rekih iz rastlinstva.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Češnja (Prunus avium L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Prvi dokazi o češnjah kot sadju segajo v obdobje 4.000–5.000 let p. n. š. Grški zapisi pričajo, da so češnje pridelovali tudi zaradi lesa. Češnja izvira iz območja severnega Irana in južnega Kavkaza, Črnega in Kaspijskega morja.

Botanično češnje uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Prunoideae in podrod Cerasus.

Sopomenke

česna, češna, češna tičarca, češnja črnavka, črešnja, dreža, tičarica

Morfološki opis

Korenine: glede načina nastanka korenin in glede genetskih lastnosti so med koreninami velike razlike. Nastanejo lahko na generativni in vegetativni način.

Generativni način ® je način, pri katerem podlaga zraste iz semena, korenina pa nastane iz korena in koreničice kalčka. Korenina ima srčno korenino, ki prodira navpično v tla in se razrašča v korenine prvega in drugega reda, vse do najtanjših koreninic. Najtanjše koreninice imajo vlogo vsrkavanja vode in hranil iz tal.

Vegetativni način ® je način, pri katerem korenine zrastejo na podtaknjencu in ne prodirajo tako globoko v tla kot pri srčni korenini generativno razmnožene rastline. Po navadi so takšne korenine šopaste in manj močne.

Drevo češnje lahko zraste v višino od 15 do 30 metrov, pri čemer lahko obseg debla doseže 1,5 metra. Drevesa češenj so lahko visoka od 1,8 do 6 metrov; in sicer je višina debla češenj odvisna od gojitvene oblike, podlage in načina rezi. Skorja debla je pri mladih drevesih češnje gladka, pri starejših češnjah pa postane skorja (lubje) groba.

Listi češenj so različni. Po obliki razlikujemo suličaste, eliptične in eliptično razširjene liste. Dolgi so od 7 do 14 cm in široki od 4 do 7 cm. Značilno je, da imajo rdeče obarvane žleze na listnem peclju.

Cvetovi so dvospolni, bele barve. Cvet sestavljajo čašni listi, ki so na cvetnem peclju pri osnovi zrasli med seboj in skupaj tvorijo cvetno tubo. Venčni listi so pri različnih sortah različno veliki in oblikovani, po čemer se številne sorte med seboj ločijo. Po obliki so lahko eliptični ali okroglasti. Cvetovi češenj vsebujejo vse dele cveta in jih imenujemo popolni cvetovi. Razvijati se začnejo že v prejšnji sezoni v cvetnih brstih.

Plod češnje je enostaven plod, ki se razvije iz ene plodnice. Plodove razlikujemo po obliki (okrogli, ovalni, sploščeni in srčasti), barvi (svetlo rdeča, temno rdeča, rumena), debelini in konsistenci mesa (mehki, trdi).

Delo in dom: Češnje: obiramo jih lahko s tal

Zeleni svet: Češnja

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Več pregovorov in rekov o češnji poišči v Slovenskih pregovorih in rekih iz rastlinstva.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu

Simbolika

Češnja prerokuje

Včasih so verjeli v napovedovalno moč češenj. Vejice so na god sv. Barbare (4. december) vtaknili v posodice z vodo, in sicer za vsakega družinskega člana po eno; čigar vejica do božiča ni ozelenela, ta naj bi prvi umrl.

Sliva (Prunus domestica L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Izvor slive je zahodna Azija, kjer so jo prvi začeli pridelovati Asirci. V Evropo, kje so postale slive izredno cenjene, so jo prinesli križarji. Slive so prvi začeli križati Rimljani.

Botanično spada sliva v družino rožnic (Rosaceae) in rod Prunus. Pri nastanku žlahtnih sort sliv je sodelovalo štirinajst vrst, ki se glede na izvor delijo na evropske, ameriške in orientalske vrste. Po sedanji razvrstitvi delimo žlahtne sorte sliv na skupino evropskih in kitajsko-japonskih.

V skupina evropskih sliv spadajo sorte iz vrst domača sliva (Prunus domestica L.) ali cibora (trnasta sliva – Prunus insititia L.)

V skupina kitajsko-japonskih sliv uvrščamo sorte, ki so nastale s križanjem orientalskih (Prunus saliciana Lindl., Prunus simonii Carr.) in ameriških vrst (Prunus americana Marsh., Prunus bortulana Bailey).

V Sloveniji je sliva tradicionalna sadna vrsta, v 19. stoletju je bila najštevilčnejše zastopana. Ob koncu 19. stoletja je bila vodilna domača češplja, kasneje so se razširile tudi druge sorte iz skupine evropskih sliv. 

Sopomenke

Morfološki opis

Korenine: sliva razvije srednje globok koreninski sistem, v nekaterih primerih do globine 70 cm in več. Okoli 70 % koreninskega sistema je plitvega, in sicer do globine 50 cm. Posebna lastnost slive je, da tvori koreninske izrastke, ki jih lahko uporabljamo pri vegetativnem razmnoževanju.

Drevo je listopadno drevo ali grm, ki zraste v višino do 6 m. Veje so rjavo sive barve, povečini gladke.

Krošnja sliva razvije piramidasto ali naravno okroglasto krošnjo, ki pa se razlikuje glede na sorto.

Listi so lahko ovalne ali eliptične oblike. Dolgi so 3,5–8 cm in 2–4 cm široki. Peclji so krati.

Cvetovi so posamezni ali po 2 do 3 združeni v socvetje. Čašni listi so ozki in podolgovati, venčni so po navadi ovalne oblike, bele do svetlo vijolične barve. Cvet slive je sestavljen iz petih čašnih listov in šest do sedem venčnih listov. Plodnica je nadrasla. Prašnikov je 20–25.

Plod je koščičast (drupa). Ima mehko meso (mezokarp), kožico (eksokarp) in koščico (seme je endokarp). Plod je temno vijolične, rdeče, ali rumene barve. Premer plodu je 2–4 cm, kar je odvisno od sorte.

Plodove delimo na: cepke (meso lahko odstopi od koščice) in kostenice (meso težko odstopi od koščice).

Zeleni svet: Slive in češplje

Zanimivosti

Sezonsko opravilo sušenje sliv je potekalo od sredine avgusta do sredine oktobra. Izdelovanje prunel se je začelo z nabiranjem, nato so slive olupili in posušili na soncu na piconih.

Ribez (Ribes spp. L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Avtohtoni rdeči ribez (Ribes rubrum) izvira iz osrednje Evrope in Velike Britanije. Prvi zapisi o ribezu so nastali leta 1480 v Nemčiji in 1550 v Italiji. Črni ribez (Ribes nigrum) izvira iz alpskega sveta Rusije. Poznamo še beli ribez, ki pa ni samostojna vrsta, ampak gre za mutacijo rdečega ribeza. V Sloveniji imenujemo kosmulje in ribeze s skupnim izrazom grozdičje.

Botanično ribeze in kosmulje uvrščamo v družino kosmuljevk (Grossulariaceae).

Morfološke značilnosti

Korenine: koreninski sistem ribezov je razvit relativno plitvo. Največji del koreninskega sistema se razvije na globini 10–50 cm in v širini 50–60 cm.

Grm: za ribeze je značilno, da tvorijo poganjki obliko nizkega grma brez debla (če ima ribez deblo, se to razveja nizko pri tleh). Brsti so na spodnjem delu poganjkov (bazalni brst), iz mjih izraščajo mladi poganjki in skupaj s talnimi poganjki tvorijo grm. Oblika grma je lahko pokončna, delno pokončna, izrazito povešana. Les in brsti črnega ribeza imajo izrazit vonj, zaradi tega jih lahko razlikujemo od rdečega in belega ribeza tudi v zimskem času. Poganjki, ki zrastejo v prvem letu po sajenju (enoletni poganjki), zrastejo v višino 60–80 cm. V tretjem ali četrtem letu lahko grm doseže višino 1,5–2 m. Barva poganjkov je temno siva do skoraj črna.

List je sestavljen iz osnovne listne ploskve, listnega peclja in je 3–5 krpati. Listni rob je nazobčan, ploskev pa je večinoma sijoča. V pazduhi vsakega lista se nahaja po en brst.

Cvet črnega in rdečega ribeza je zvončast. Cvetovi so dvospolni. Cvet je sestavljen iz 5 zelenih čašnih listov, ki so pri dnu zarasli, in 5 rumeno-zelenih venčnih listov. V cvetu je en pestič in več prašnikov.

Plodovi: so jagode, ki so združene v grozd. Ena jagoda ribeza ima 20–30 semen. Velikost jagod, barva, dolžina peclja in okus so značilni za vsako sorto posebej.

Zeleni svet: Ribez

Malina (Rubus idaeus L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Botanično imenujemo malino malinjak. Prvi pisni viri omenjajo maline v stari Grčiji, kjer naj bi rastle na gori Ida. Tam maline danes sploh ne rastejo, zato botaniki sklepajo, da so ime dobile po gori Ides.

Naravno rastišče malin v Sloveniji se razprostira v gozdovih, med grmovjem od nižin do subalpskega pasu.

Maline so lahko enkrat ali dvakrat rodne. Razlika med malinami in ostalimi sadnimi vrstami (razen robide) je ta, da ima malina trajen koreninski sistem, nadzemni deli (poganjki) pa živijo samo dve leti.

Maline spadajo v družino rožnic (Rosaceae).

Etimologija

Beseda malina je prvotno označevala temne, nečiste barvne odtenke.

Morfološke značilnosti

Korenine: koreninski sistem malin se običajno tvori na globini 50 cm. Poleg korenin ima malina še podzemne poganjke (iz njih rastejo talni poganjki) in koreniko. Koreniko ali podzemno steblo maline (tudi pri jagodi in robidi), iz katerega izraščajo poganjki, poimenujemo tudi rizom. Iz korenike izraščajo poganjki, ki tvorijo grm.

Poganjki izraščajo iz tal, lahko tudi daleč vstran od matične rastline. Ta lastnost omogoča rastlini razraščanje po velikem prostoru. Poganjki se med sortami razlikujejo po višini, debelini, poraščenosti s trni in po številu brstov. Prve poganjke, ki jeseni dosežejo višino okoli 2 metra, z angleškim izrazom poimenujemo ´primocane´, ko pa poganjek v drugem letu cveti in rodi pa ´floricane´. Na dveletnih poganjkih izraščajo rodne vejice, ki se obdajo s cvetovi.

List je sestavljen, tri- do petkrat pernato deljen. Listni rob je grobo nazobčan. Na steblu (poganjku maline) so listi spiralno nameščeni.

Cvet je sestavljen iz petih venčnih in petih čašnih listov. Čašni listi so zelene barve, venčni pa bele do svetlo roza barve. Prašnikov in plodnih listov je mnogo. Med vsemi sadnimi rastlinami je malina najbolj medovita rastlina.

Plod je birni koščičasti plod. Sestavljen je iz številnih drobnih koščičastih plodičev, ki so združeni na cvetišču. Ko plodovi dozorijo, se ob obiranju snamejo s cvetišča. Po obliki so lahko okrogli, stožčasti in izdolženi. Barve so od lahko od temno do svetlo rdeče, rumene, svetlo limonaste do jantarno rumene, rožnato oranžne.

Zeleni svet: Maline

Ali veš, da imajo pomembno vlogo pri opraševanju jagodičevja poleg čebel tudi čmrlji, ki letijo tudi v slabših vremenskih razmerah (veter, dež)? Čmrlji so posebej pomembni opraševalci ameriških borovnic.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Robida (Rubus fruticosus L.)

Izvor in botanična klasifikacija

 Robide so najbolj razširjene po severni polobli Evrope in v Severni Ameriki, drugače pa so avtohtone vrste robid razširjene po celem svetu. Najstarejši pisni vir o robidah sega v obdobje 3. stoletja p. n. š., v staro Grčijo. Razmah pridelave robid se je pričel v 19. stoletju: v prvi polovici stoletja v Severni Ameriki in drugi polovici 19. stoletja v Evropi.

V Sloveniji raste v naravi 21 vrst robid. Povsod najdemo pravo robido (Rubus fruticosus), sinjezeleno robido (Rubus caesius) in srhkostebelno robido (Rubus hirtus).

V sadovnjakih in na vrtovih pridelujemo žlahtne breztrnate robide, ki jih z latinskim imenom poimenujemo Rubus fruticosus.

Botanično uvrščamo robido v družino rožnic (Rosaceae), rod Rubus in podrodove Eubatus, Caesii, Suberecti in Corylifolii.

Sopomenke

kopika, kopinje, mačoha, črna malenca, maljuga, molina, ostroga, postružnica, robidnica, robzel, živi trn

Pojavlja se poimenovanje kopina, kopinje, kopinjek, (ist. Štajerska, Prekmurje), korobida (Kranjska gora), ostroga (Rezija), ostrožnica (Pohorje, Notranjsko), postružnica (Tuma), robida (Kranjska), robzel (Murko, Metelko), živi trn (Tums).

Morfološke značilnosti

Korenine: koreninski sistem robid je trajen, razvejan, z veliko tankimi koreninicami. Doseže globino do enega metra. Ker ima robida koreninski sistem bolj globok od maline, sušo bolje prenaša. Zgodaj spomladi iz tal ali brstov na koreniki (krona, rizom) poženejo močni poganjki. Poganjek, ki skupaj z listi poganja iz tal, je sestavljen iz podzemnega in nadzemnega dela. Podzemni del je trajen, nadzemni del pa živi 2 leti. V prvem letu rasti doseže višino 2–4 m. Poganjki oblikujejo grm ali nepravi polgrm. Razlikujemo pokončne, polpokončne in plezajoče robide.

List je sestavljen, neparno pernat. Je zelo velik, tri- do petdelen. Listi so temno zelene barve in po steblu spiralno razporejeni. Nekatere sorte imajo liste močno porasle z dlačicami, ki dajejo videz sive žametne prevleke.

Cvetovi so dvospolni. Sestavljeni so iz petih venčnih in petih čašnih listov, ki so na rodnih vejicah povezani v cimozne cvetove. Venčni lisi so zelene barve, čašni pa bele do svetlo roza barve.

Plod je birni koščičasti plod, sestavljen iz večjega števila koščičastih plodov. Ti so združeni na cvetišču. Ob obiranju se ne loči od cvetišča, kot je to značilno za maline. Plod zaužijemo skupaj s cvetiščem. Plodovi so lahko ovalne, okroglaste, rahlo stožčaste ali stožčaste oblike. Barva plodov je lahko temno rdeča, temno vijoličasta, rdeče vijoličasta, svetlo rdeča do črna.

Zeleni svet: Robide

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Črnih malin [ostrožnic] ne jej, da ne dobiš mrzlice.

Zanimivosti

Liste, korenine in plodove robide so uporabljali za čaje in čajne mešanice proti gripi, hripavosti, vročini in pri vnetjih. Sok iz jagod so dajali dojenčkom proti driski. Stolčene liste so polagali na rane, ture in izpuščaje.

Kosmulja (Ribes uva - crispa L. syn. R. grossularia)

Izvor in botanična klasifikacija

Kosmulja izvira iz Evrope, poznali pa so jo že v antičnih časih. V Evropi je v 13. stoletju prvi kosmuljo našel Francoz Rustebeuf in jo poimenoval groiselle, medtem ko so v Rusiji na samostanskih vrtovih kosmulje pridelovali že v 11. stoletju.

Botanično uvrščamo kosmulje v družino kosmuljevk (Grossulariaceae), rod Ribes, podrod Grossularia in vrsto Ribes uva - crispa L .

Razlikujemo trnate, manj trnate in breztrnate sorte kosmulj.

Etimologija

Beseda je izpeljana iz češke besede chlup, ki pomeni las. Stare vrste kosmulj so imele namreč kosmate plodove.

Morfološke značilnosti

Korenine: kosmulja razvije globok koreninski sistem, zaradi česar bolje prenaša sušo kot malina ali črni ribez.

Grm: kosmulja je listopadna grmovnica, ki lahko zraste v višino in širino 0,5–2 m. Na vejah in poganjkih so lahko prisotni trni ali pa so kosmulje breztrnate, kar je odvisno od sorte.

Listi so 3–5 krpati. Listna površina je lahko sijoča, gladka ali poraščena s finimi dlačicami, temno zelene ali bledo sivo zelenkaste barve.

Cvetovi: so drobni, veliki okoli 1 cm, zvončaste oblike. Sestavljeni so iz 5 cvetnih listov rumeno zelene, bele do roza barve, 5 prašnikov in 2 zraslih plodnih listov. Cvetovi so na rastlini lahko posamezno ali v skupini po 2 do 3.

Plodovi kosmulje so jagode, ki so lahko rumene, rdeče, zelene, rumeno zelene in roza barve. So okrogle do ovalne oblike. Kožica je žilava in je lahko gladka ali poraščena s finimi dlačicami. Jagode so lahko velike 1,5–2,7 cm.

Zeleni svet: Kosmulja in josta

Kaki (Diospyros kaki Thunb.)

Izvor in botanična klasifikacija

Kaki izvira iz Kitajske, od tam so ga najprej prenesli v druge dele vzhodne Azije in Pakistan. V Evropo naj bi kaki prinesel Marco Polo v 14. stoletju. V sredini 18. stoletja so ga začeli pridelovati v Ameriki (Kaliforniji). V svetu ga poznajo pod imenom kaki, v Izraelu pravijo sadežem Sharon fruit, v špansko govorečih državah caqui,. Angleški izraz za kaki 'persimmon' se je razvil iz indijskega imena za vrsto Diospyros virginiana, ki izvira iz vzhodnega dela Severne Amerike. Ker je poreklo rastline Daljni vzhod, ga nekateri imenujejo zlato jabolko.

Kaki botanično uvrščamo v družino ebenovk (Ebenaceae) in rod Diospyros. Družina zajema okoli 200 različnih vrst. Vrste so razširjene v tropskih in subtropskih predelih Azije, Amerike, Afrike in Evrope. Za sadjarstvo so pomembne le nekatere vrste in med njimi je najpomembnejši navadni kaki (Diospyros kaki), ki ima užitne plodove. Današnje žlahtne sorte kakija izvirajo iz navadnega kakija (Diospoyros kaki), dateljevega kakija (Diospoyros lotus) in virginijskega kakija (Diospoyros virginiana).

Morfološke značilnosti

Korenine: generativno vzgojene rastline kakija razvijejo globoke korenine z malo stranskimi koreninskimi izrastki. Korenine se lahko poškodujejo in prelomijo, ker so krhke. Bolj kot so rastline starejše, plitvejše korenine razvijejo. Iz plitvih korenin se razvijejo številni koreninski izrastki.

Drevo kakija v ugodnih razmerah zraste 8–10 m. Deblo je ravno, prekrito s temno sivorjavo skorjo. Za skorjo je značilno, da je razpokana. Mlade rastline, stare 4–5 let, nimajo razpokane skorje. Drevo razvije krošnjo piramidaste oblike. Les kakija je zelo krhek, zato se veje, polne plodov, rade lomijo.

Listi: so eliptične oblike, bleščeči, temnozelene barve na zgornji strani in svetlejši na spodnji strani. V jeseni postanejo rdečkasto-rumeni do rjavi.

Cvetovi: med sadnimi rastlinami je razvrstitev cvetov na rastlinah kakija zelo posebna, in sicer poznamo: enodomne (rastlina ima dvospolne cvetove) link na *, dvodomne (rastlina ima enospolne cvetove, bodisi ženske, ali le moške) link na ** in poligamno dvodomne rastline. Različne sorte imajo ženske, moške in hermafroditne (razviti moški in ženski reproduktivni organi) cvetove.

*dvospolni cvetovi ® hermafroditni cvetovi. Na rastlini se razvijejo posamezno ali v socvetju po trije skupaj. Za socvetje, kjer so združeni trije cvetovi, je značilno, da je sredinski cvet hermafroditen, ostala dva pa sta navadno moška.

**enospolni cvetovi ® ženski cvetovi so veliki in jih zlahka ločimo od moških cvetov. V času cvetenja imajo veliko štiridelno čašo. Cvet sestavljajo 4 venčni listi, ki so belo rumene barve. Plodnico sestavlja 8 predalčkov. Moški cvetovi so manjši od ženskih, plodnica je zakrnela, združeni so po trije skupaj.

Plodovi so jabolčnega tipa. Lahko so ploščati, podolgovati ali okroglasti. Imajo kratek pecelj, posledično so trdno zaraščeni z vejo. Kožica (eksokarp) je gladka in glede na sorto različne barve. Meso (mezokarp) se zmehča in vsebuje visoke količine tanina, zaradi česar plodovi niso užitni. Užitni postanejo šele po obiranju. Na sredini plodov so semena, ki so mandljaste oblike in navadno rjavkaste oblike.

Zeleni svet: Kaki

Zanimivosti

Kakiji v slovenski Istri in na Goriškem

Kakije gojijo v slovenski Istri in na Goriškem, kjer so znani komaj stoletje, vendar je kaki za Primorce enako pomemben kakor jabolko za Štajerce; v Strunjanu so uvedli celo praznik kakijev.

Kaki – zlato jabolko na Kitajskem

Njegovo prehransko in zdravilno vrednost so cenili že od nekdaj, o čemer priča tudi pomen njegovega botaničnega imena Diosypros – hrana bogov. V njegovi domovini, Kitajski, so ga poimenovali zlato jabolko.

Rumeni dren (Cornus mas)

Izvor in botanična klasifikacija

Izvor drena je Srednja in Južna Evropa ter Mala in Srednja Azija. V naravi ga najdemo v ravninskem in gorskem svetu, povečini na sončnih obrobjih gozdov. V večjem obsegu se pojavlja na območju Kavkaza. Na domačih vrtovih ga gojimo posamezno kot okrasni grm, drevo ali kot živo mejo. Dren je počasi rastoča rastlina, katere življenjska doba je lahko več kot sto let.

Botanično uvrščamo dren v družino drenovk (Cornaceae), rod Cornus in vrsto rumeni dren Cornus mas. Ostale vrste v rodu so še: C. alba, C. stolonifera, C. sanguinea, C. macrophyla, C. florida, C. nuttali.

Sopomenke

Divjemu drenu pravijo v okolici Podčetrtka svibovna.

Etimologija

Beseda dren je v praslovanščini pomenila kar trga, trnje, v indoevropščini je domnevno označevala (trnove) grme, ki rodijo jagode.

Morfološke značilnosti

Korenine: dren ima dobro razvit koreninski sistem, ki sega globoko v zemljo.

Grm/drevo je listopadni grm ali majhno drevo, ki ima zaobljeno krošnjo. Zraste lahko do 6 metrov v višino. Skorja poganjkov je sivo rjava in razpokana, mladi poganjki pa so gladki in zeleni.

Listi so dolgi od 4 do 10 cm, pogosto je njihov pecelj kratek in rdeče obarvan. So srednje veliki, elipsaste oblike in nasprotno nameščeni z izstopajočimi in svetlimi žilami.

Cvetovi: dren ima dvospolne cvetove s štirimi venčnimi in štirimi čašnimi listi. So drobni in rumene barve. Ima dvopredalasto plodnico z enim vratom. Prašnikov je 4 (5). Od 20 do 25 cvetov je združenih v kobul.

Plodovi drena se imenujejo drnulje. So svetlo do temno rdeče barve, ovalne in podolgovate oblike. V naravi so od 1,5 do 2 cm veliki, medtem ko so plodovi žlahtnih sort veliki 2–3 cm.

Zeleni svet: Debeloplodni rumeni dren

Pojav rastline v jeziku

Frazemi

Frazem zdrav kot dren temelji na dejstvu, da je dren rastlina z zelo trdim lesom, zato je postal prispodoba trdnega zdravja in trpežnosti.

Simbolika

Poleg drena so v cvetnonedeljsko butaro dali še leskove šibe, bršljan, brin in oljko. Butara jih je med letom varovala pred nesrečami.

Zanimivosti

Včasih so iz drena pridobivali olje, ki so ga uporabljali za oljenke in leščerbe, s katerimi so si svetili. Drenov les je zelo trpežen, zato so ga strugarji uporabljali za zobe pri grabljah, napere za kolesa in podobno.

Ali veš, da skorja in plodovi drena zavirajo rast nekaterih patogenih bakterij (Staphylococcus aureus, Escherichia colli, Proteus vulgaris in Pseudomonas aeruginosa)?

Navadni rakitovec (Hippophae rhamnoides L.)

Izvor in botanična klasifikacija

V naravi je navadni rakitovec razširjen po Aziji in Evropi, v Sloveniji je rastlina izredno redka. Pridelave rakitovca v Sloveniji nimamo. Največ nasadov v Evropi najdemo v severni Nemčiji, Rusiji in pribaltskih državah. Rakitovec predstavlja eno izmed najbolj raziskanih rastlin glede vsebnosti vitamina C, ki je povezana s podnebnimi razmerami, rastiščem, nadmorsko višino in zrelostjo. Rastlina ni zahtevna glede talnih pogojev, ker korenine segajo globoko v tla. Uspeva tudi do nadmorske višine prek 4000 metrov.

Botanično rakitovec uvrščamo v družino oljčičevk (Eleagnaceae) in rod Hippophae.   

Morfološke značilnosti

Korenine: rakitovec ima dobro razvit in zelo širok koreninski sistem. Na koreninah so gomoljčki z dušičnimi bakterijami, ki iz zraka črpajo dušik.

Grm rakitovca je listopaden, srednje visok do visok, in sicer lahko zraste v višino in širino do 6 m. Goji se tudi v obliki drevesa, ki zraste do 10 m visoko. Poganjki so sivo rjave barve in imajo trne. Pokriti so s sivkastimi luskami ali dlačicami.

Listi so izmenično nameščeni, po obliki so ozki, suličasti in enostavni, dolgi 5–7 cm in široki do 1 cm. Listna površina je na zgornji strani sivo zelena, na spodnji strani pa dlakava. Rakitovec je dvodomna rastlina, zato moramo zaradi opraševanja saditi moške in ženske rastline, da rastlina obrodi plodove. Sadimo rastline v razmerju moški : ženske = 1 : 6.

Cvetovi: ženski cvetovi so drobni, zelenkasto-rjave barve, združeni v grozdasto socvetje. Po oploditvi se grozdasta socvetja razvijejo v drobne plodove.

Plodovi: so rumenkaste do temno oranžne barve in okrogle do ovalne oblike. So gosto zraščeni ob vejah.

Zeleni svet: Šmarna hrušica in rakitovec

Črni bezeg (Sambucus nigra ssp. nigra )

Izvor in botanična klasifikacija

Kot zdravilno rastlino so bezeg poznali že v kameni dobi. Divje rastočega najdemo v zmernem in subtropskem pasu vse do višine 1.500 m nadmorske višine. Stari Germani so ga častili kot sveto rastlino. Začetki kultiviranja bezga segajo v sredino 18. stoletja, v Ameriko, čeprav so prve nasade zasadili šele pred petdesetimi leti.

V Sloveniji uspevajo tri avtohtone vrste bezga: smrdljivi bezeg ali habat (S. ebulus. ssp. ebulus), črni bezeg (S. nigra ssp. nigra) in divji bezeg (S. racemosa var. racemosa).

Botanično so bezeg dolgo časa uvrščali v družino kovačnikovk (Caprifoliaceae), vendar pa ga zaradi novih spoznanj v filogenetiki sedaj uvršamo v družino pižmičevk (Adoxaceae).

Sopomenke

Sopomenke rastline: bažovina, beza, bezdjina, bezg, bezga, bezl, bezgov, bezgovec, bezgovina, bezovc, boz;

V Prihovi tudi beza, boza, bzova; v Podveži pri Lučah pa bezgojina.

Etimologija

Beseda bezeg je verjetno prvotno pomenila napihnjeno, nabuhlo vejo oz. drevo z nabuhlimi vejami; bezgov stržen je namreč iz puhle, kakor napihnjene snovi. Prvi del besede vsebuje indoevropski koren *bheu̯, ki pomeni napihniti, nabuhniti, drugi del pa indoevropsko besedo *-zdo, ki pomeni veja.

Morfološke značilnosti

Korenine: bezeg ima dobro razvit koreninski sistem, ki je večinoma površinski.

Grm/drevo je do 6 m visok grm ali 10 m visoko drevo. Ima močne in dolge veje, lubje pa je sivo rjave barve. Značilno za bezeg je, da imajo poganjki zelo velik stržen. Vsi deli rastline imajo značilen vonj.

Listi so sestavljeni iz petih velikih listov temno zelene barve. Razporejeni so navzkrižno in lihopernato sestavljeni. V celoti je list dolg 10–30 cm in ga sestavlja 5 do 7 eliptičnih ter 10 cm dolgih lističev.

Cvetovi: bezeg ima drobne, dvospolne, bele cvetove. Imajo močen značilen vonj. Skupaj so združeni v navidezne kobule, ki so veliki do 10 cm. Pritrjeni so na 1–10 mm dolgih pecljih.

Plodovi so koščičaste jagode, ki vsebujejo več koščic. So svetleče črne, v polni zrelosti do temno vijolične barve. Jagode so združene v kobulastem socvetju. Jagode so velike od 5 do 7 mm.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Zgodbi o morebitnih nevarnih delih bezga

Bezeg je izredno zdravilna rastlina, moramo pa biti previdni z nekaterimi njegovimi deli, ki so morebiti nevarni. Dva dogodka pričata o tem. 

  1. Prvi pripoveduje o otroku, ki je užil surove bezgove jagode. Slabo se je počutil, sililo ga je na bruhanje, počutje pa se ni izboljšalo. Dečka je oblival mrzli pot. Z zdravnikovo pomočjo so dečka rešili.
  2. Mož je ženi, ki je bila bolna, ponudil pripravek iz nastrgane bezgove korenine. Ker ni upošteval smeri strganja in je namesto da bi strgal »od spodaj navzgor«, strgal »zgoraj navzdol«, žena umrla za črevesnim vnetjem.

Simbolika

»Molitvica« bezgu za moža:

Ljudje so včasih bezgovemu grmu pripisovali nadnaravno moč. Na Koroškem so ljudje verjeli, da lahko s pomočjo te rastline mlado, neporočeno dekle privabi ženina, in sicer je moralo tresti bezgov grm, ob tem pa izgovarjati:

»Bez, bezá, daj moža, le mladá, nikdar stará!« oziroma

»Bez, beza, dej moža, če druzga ne, vsaj mažarja«.

Po stari vraži naj bi vejah črnega bezga prebivali dobri hišni duhovi, zato so ljudje z njimi tolkli po kresnem ognju, da bi pregnali golazen in mrčes.

V bezgu prebivajo čarovnice in duhovi, drugod verjeli v njegovo zdravilnost

Nekoč so menili, da v bezgu živijo čarovnice in duhovi, saj če ga zarežemo, »krvavi« z rdečim sokom. Pred sekanjem bezga so tako glasno molili:

»Gospa Bezga, dajte mi od svojega lesa, in ko bom postal drevo, vam bom jaz dal mojega.«

Druga simbolika, povezana z bezgom

Zanimivosti

V ljudskem zdravilstvu je črni bezeg najbolj cenjen, zlasti cvetje in jagode za čaje pri prehladih, za vročične bolezni in nečisto kožo. Čaj iz bezgovega listja in lubja so pili pri zaprtju, sveže stolčene liste so kot obkladek polagali na boleča mesta. Znano je zdravilno bezgovo vino in osvežilna pijača iz bezgovega cvetja (šabesa). Sok, stisnjen iz bezgovih jagod in vkuhan, da se zgosti, daje sirup terjak ali terijak.

Oreh (Juglans regia L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Izvor oreha je najverjetneje Kitajska oziroma območja pod himalajskim gorovjem, od koder naj bi se razširil v Indijo, Perzijo, Grčijo in druge dežele. Zaradi zelo iskanih in cenjenih jedrc danes oreh pridelujemo po celem svetu.

Botanično oreh uvrščamo v družino orehovk (Juglandaceae) in rod Juglans. V družini je okoli 60 vrst listnatih enodomnih dreves. Najpomembnejši predstavnik rodu Juglans je navadni oreh (Juglans regia), ki je pomemben za sadjarske namene. Ostale, manj pomembne vrste v sadjarstvu, kot so črni oreh (Juglans nigra), ameriški oreh (J. cinerea), japonski oreh (J. cordiformis), kavkaški oreh (J. pterocarpa), kalifornijski oreh (J. californica), kubanski oreh (J. insularis) in drugi se uporabljajo predvsem za pridelavo izredno cenjenega lesa in kot podlage za navadni oreh.

Sopomenke

arh, laški oreh

Morfološke značilnosti

Korenine: oreh ima močno razvit koreninski sistem, ki prodre globoko v zemljo in rastlino usidra v tla.

Drevo: rastline oreha razvijejo mogočna drevesa z ravnim in visokim deblom. Lahko se razvije tudi v grm. Drevo lahko zraste v višino 30 in več metrov visoko. Obseg debla lahko doseže 2–3 metre. Premer krošnje lahko doseže 10–15 metrov. Ima slabo razvejano krošnjo, ki se razvija pravilno in ne pregosto tudi brez obrezovanja. Pri mladem drevesu je krošnja okrogle do piramidaste oblike, ko se drevo postara, pa postane okroglasta in ploščata.

List je sestavljen, lihopernat. Sestavlja ga 5, 7, 9 ali 11 lističev. Lističi so običajno pri osnovi ovalni, pri vrhu pa izdolženi. Listi so dolgi 20–40 cm. Oreh je enodomna rastlina, kar pomeni, da ima moške in ženske cvetove na isti rastlini, kateri se nahajajo na različnih mestih v krošnji.

Cvetovi so enospolni. Moški cvetovi so sestavljeni iz dolgih zelenih mačic. Vsako mačico sestavlja od 100 do 160 moških cvetov s po 2–12 prašniki. Razvijejo se v pazduhah lanskoletnih listov. Ženski cvetovi so združeni (2, 3, 6 cvetov) in se razvijejo na koncu enoletnega lesa. Cvetovi so goli – brez venčnih in čašnih listov. Plodnico sestavljajta dva plodna lista, dve brazdi, ki sta perjasto razširjeni, da lažje lovita pelod.

Plod oreha je koščičast. Sestavljen je iz zunanjega ovoja, ki je lupina zelene barve (eksokarp) in trdega svetlo rjave olesenele luščine (endokarpa), v katerem je seme ali jedrce. Lupina se razvije iz zunanjega dela plodnice. Kadar plodovi zorijo, tkivo lupine poči in se loči od luščine. Lupino sestavljata dve simetrični polovici, zrasli s šivom. Oblika plodov je lahko kopasta, okrogla, srčasta, jajčasta, odvisno od sorte. 

Zeleni svet: Oreh

Pojav rastline v jeziku

Pregovori in reki

Poišči še več pregovorov o orehu tukaj.

Frazemi

Primera ne biti vreden piškavega oreha temelji na dejstvu, da piškav oreh nima užitnega ploda.

Poišči še več pomenov in zgledov rabe zapisanih frazemov na spletnem portalu fran.si.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Simbolika

Po ljudskem verovanju je oreh sveto drevo, ki zasajen pred hišo, varuje pred strelo in »hudo uro«.

Oreh je starodavni simbol plodnosti in izobilja, zato ni manjkal na nobeni gostiji.

Ljudsko živinozdravstvo in zdravljenje domačih živali

Govedu, konjem in drobnici so med krmo dodajali zelene lupine iz nezrelih plodov oreha za zdravljenje driske, poliuremije, pri glistah, vročici, napenjanju, slabi prebavi in koliki. Prevretek iz zelenih lupin so uporabljali tudi za obkladke pri ranah, čirih, ranah in razpokah na sklepih.

Zanimivosti

Iz zelenih orehov in orehovega listja so ženske naredile žgano vodo, ki so jo uporabljale za barvanje las.

Aronija (Aronia melanocarpa L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Aronija (Aronia melanocarpa) izvira iz Severne Amerike. Pridelovali so jo že stari Indijanci ter poznali njeno zdravilno in prehransko moč. Njena pridelava je najbolj razširjena v deželah bivše Sovjetske zveze, pridelujejo pa jo tudi v Skandinaviji, na Češkem, Avstriji, Nemčiji, Slovaškem, Rusiji, Poljskem. Poznana je pod imenom Chokeberry. Nekateri viri navajajo da je ime 'chokeberry' dobila po svojem trpkem okusu kot »grenka jagoda«.

Botanično uvrščamo aronijo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Maloideae in rod Aronia.

Nam najbolj poznani sta za pridelavo primerna črnoplodna aronija (Aronia melanocarpa (Michx.) Ell.) in rdečeplodna aronija (A. arbutifolia). Slednja se od črnoplodne razlikuje po barvi in velikosti plodov, habitusu, listih, obdobju dozorevanja, rastišču, izvoru iz južne Amerike, medtem ko je domovina črnoplodne severovzhodna in severna Amerika.

Morfološke značilnosti

Korenine: koreninski sistem aronije je zelo razvejan, plitek in se nahaja pretežno na globini 50 cm.

Grm: aronija je večletna listopadna grmovnica. S semenom razmnožena rastlina aronije lahko doseže višino 4 m, vegetativno razmnožena pa 1–1,5 m (lahka peščena tla) in 2–3 m na (godnih, srednje težkih tleh). Za enoletne poganjke je značilno, da so tanki in temno sive barve.

Listi so temnozelene barve, ovalne oblike z nazobčanim robom. Površina lista je gladka in svetleča. Povprečno so listi dolgi 68 cm in 46 cm široki.

Cvetovi so sestavljeni iz 5 okroglastih venčnih listov in 5 čašnih listov. So belo-sive, belo-rožnate barve, posamezen cvet je premera 10–15 mm. Združeni so v kobulasto socvetje, v katerem je združenih od 20 do 30 posamičnih cvetov. Prašnikov je 16 do 20.

Plod: je pečkati, okrogle oblike, temno modre, skoraj črne barve.

Zeleni svet: Aronija

Kivi (Actinidia deliciosa)

Izvor in botanična klasifikacija

Kivi izvira iz Azije. Divje raste v zmerno toplem pasu v gozdovih goratega območja jugovzhodne Kitajske, nekatere vrste pa na velikem geografskem območju od Sibirije do Indonezije. 

Botanično ga uvrščamo v družino aktinidije (Actinidiaceae) in rod Actinidia. Rod Actinidia obsega več kot 50 vrst in več kot 100 podvrst. Mnogo vrst iz rodu nima praktičnega pomena v pridelavi, so pa pomembna genska osnova pri vzgoji novih sort.

Pri nastajanju žlahtnih sort je sodelovalo pet vrst iz Azije: Actinidia arguta, A. kolomikta, A. polygama, A. chinensis, A. deliciosa.

Kivi je dvodomna rastlina, kar pomeni, da ima ločene moške in ženske rastline. Kadar snujemo vrt ali nasad, moramo saditi moške in ženske rastline v razmerju 1:3; 1:5. V nasadu je moških rastlin lahko tudi več.

Sopomenke

Kivi se je nekoč imenoval kitajska kosmulja.

Morfološke značilnosti

Korenine: razvoj koreninskega sistema pri kiviju je odvisen od lastnosti tal in oskrbe nasada. Po navadi razvije močno razvejan in bogato obraščen koreninski sistem z lasastimi koreninami. Na lažjih peščenih in strukturnih tleh razvije kivi koreninski sistem v površinskem sloju tal, do globine 40 cm, lahko pa korenine prodrejo do 1 m ali še globlje. V težkih, glinastih tleh pa se koreninski sistem slabo razvije.

Steblo (trta): Kivi razvije trs z večjim številom poganjkov, ki poganjajo iz koreninskega vratu. Odbrani poganjki razvijejo eno ali več debelc, kar je pogojeno od vzgojene oblike. Enoletne poganjke, ki še niso oleseneli, imenujemo rozge ali mladike. Rastejo zelo hitro in so izredno močne. Mladike lahko zrastejo v višino do 8 m. Med rastjo se mladike ovijajo okoli opore v nasprotni smeri urinega kazalca.

Listi so veliki, srčasti, temnozelene ali sivozelene barve. V premeru merijo od 15 do 30 cm. Rob lista je nazobčan. Listni pecelj je dolg, zelene do rdečkaste barve. So spiralno nameščeni.

Cvetovi se razvijejo v grozdastih socvetjih. Sestavljeni so iz petih zelenih čašnih in petih belo-rumenih venčnih listov. Na moških rastlinah so pestiči zakrneli, na ženskih rastlinah pa se razvijejo cvetovi s prašnicami, katerih pelod je sterilen. Rastline, katerih cvetovi imajo normalno razvite moške organe in razvit pelod, so moške rastline, medtem ko so rastline, ki nosijo cvetove le z normalno razvitimi pestiči oz. plodnicami, ženske rastline. Plodovi kivija se razvijejo le na ženskih rastlinah.

Plod je večsemenska jagoda, ki je različnih oblik (jajčasta, ovalna ali podolgovata). Kožica je groba, zelenkasto rjave barve, prekrita s finimi rjavimi dlačicami. Meso (mezokarp) je sočno, svetlozelene barve, sladko-kislega okusa. Vsebuje velike količine vitamina C. Plod vsebuje majhna temnorjava semena, ki so sploščene elipsaste oblike.

Zeleni svet: Kivi

Ameriška borovnica (Vaccinium corymbosum)

Izvor in botanična klasifikacija

Ameriška borovnica izvira iz severovzhodnih predelov Severne Amerike in je sorodnica z gozdno borovnico (Vaccinium myrtillus L.). Ameriške borovnice uvrščamo med najmlajše gojene sadne vrste, njihovo pridelavo sta pred približno sto leti pričela uvajati Elizabeth White in Frederick Coville. Leta 1937 je bila ameriška borovnica prvič omenjena v slovenski strokovni literaturi. Ker borovnica za uspešno rast potrebuje kisla tla, so bili prvi poskusni nasadi po drugi svetovni vojni neuspešni. Prvi nasad, ki je v polni rodnosti še danes in uspešno raste, je bil posajen leta 1962 na Ljubljanskem barju.

Botanično ameriške borovnice uvrščamo v družino vresovk (Ericaceae), red Ericales in rod Vaccinium. Rod obsega več kot 200 samoniklih vrst in podvrst, nekaj izmed njih je listopadnih rastlin. Te so razširjene v zmerno toplem do hladnem podnebju. Druge vrste so zimzelene in izhajajo iz tropskih podnebnih razmer.

V gozdovih in planjavah srednje in severne Evrope najdemo štiri samonikle vrste: gozdna borovnica (sin. črnica) (Vaccinium myrtillus L.), brusnica (Vaccinium vitis idaea L.), kopišnica (sin. močvirska – modra brusnica) Vaccinium uliginosum L. in drobnolistna kopišnica (Vaccinium gaultherioides). Pri nastanku žlahtnih sort borovnic je sodelovalo 19 vrst.

Pridelovanje ameriških borovnic v sadovnjakih ali na vrtu je zaradi rastnih zahtev zelo zahtevno.

Ameriške borovnice delimo na visoko in nizko grmovnate.

Visoko grmovnate ameriške borovnice ® delimo na severni in južni tip. Razlika med tipoma je v zahtevi po nizkih temperaturah. Severne tipe gojimo v zmernem in severnem pasu, južne tipe pa v mediteranskem pasu, Kaliforniji in Mehiki. Po izgledu in rasti rastlin različnih tipov ne razlikujemo.

Nizko grmovnate ameriške borovnice ® pridelujejo v Ameriki. Po rasti so nekoliko višje kot gozdne borovnice. Primerne so za toplo klimo.

Sopomenke

črnice, tudi risnice, črna jagoda, borovje

Morfološke značilnosti

Korenine: ameriška borovnica razvije adventivne korenine, ki so plitvo pod površjem. So zelo tanke, vlaknate in brez koreninskih laskov. V glavnem koreninsko maso sestavljajo korenine, ki so tanjše od 2 mm. V globokih (80 cm) in rahlih tleh lahko razvijejo močnejše korenine, medtem kose večina tankih korenin razvije na globini 20–30 cm. Korenine borovnic in drugih vresovk imajo posebnost, da se na njih naselijo mikorizne glive.

Grm: ameriška borovnica je visoko grmovnata rastlina, ki lahko zraste do višine 2,5 cm. Veje, ki izraščajo iz podzemnega stebla, so redke pri posameznih sortah, so močne in razvejane. Pri drugih sortah so veje goste, šibke in obraščene s tankimi stranskimi poganjki. Les borovnic je zelo trd. Lubje mladih poganjkov je rdeče-rjavo do svetlo zelene barve in gladko. Lubje starih poganjkov je sivo-rjave barve in razbrazdano.

Listi so enojni in na rastlini izmenično razvrščeni. So ozko do široko ovalne, eliptične oblike. Prekriti so s temno voskasto prevleko. Na mladih poganjkih rastline so listi večji, na rodnih vejah pa manjši. So različnih zelenih odtenkov, zgornja stan je bleščeča, spodnja pa porasla s finimi dlačicami. Rob lista je raven ali ostro nazobčan, kar je sortno pogojeno.

Cvet je snežno do kremaste bel, z odtenki rožnate ali zelenkaste barve. Cvet je lahko valjaste, zvončaste ali jajčaste oblike. Sestavljen je iz petih venčnih listov, ki so med seboj zarasli. Dolgi so od 5 do 10 mm. Skupaj so združeni v grozdasto socvetje, botanično kobul. V socvetju je združenih po 6 do 16 cvetov. Čašnih listov je pet in so zraščeni. Čašni listi so skupaj s podraslo plodnico zarasli in ostanejo na plodu do konca zrelosti.

Plod je jagoda, ki je lahko okrogle, bolj ali manj sploščene oblike. Po končani oploditvi se venčni listi posušijo in odpadejo, prav tako odpadejo ter potemnijo pestiči in prašniki, takrat se začne oblikovati jagoda oziroma se začne debeliti plodnica. Ko je jagoda zrela, je od svetlo do temno modre barve s svetlo zelenim mesom.

Zeleni svet: Vse o ameriški borovnici

Zanimivosti

Sibirska borovnica (Lonicera caerulea var. kamtschatica)

Izvor in botanična klasifikacija

Sibirska borovnica izvira iz severovzhodne Azije. Avtohtono raste v Rusiji (na Kamčatki in Sibiriji), na Kitajskem in Japonskem (Hokkaido), v Evropi in na območju Severne Amerike. Večje nasade sibirski borovnic imajo na Poljskem in Slovaškem. Rastlina sibirske borovnice prenese zelo nizke temperature, pozimi celo od - 45 do - 47 °C.

Sibirsko borovnico imenujemo tudi kosteničevje, kovačnik ali majska jagoda.

Botanično jo uvrščamo v družino kovačnikov (Caprifoliaceae) in rod Lonicera. 

Morfološke značilnosti

Rastlina sibirske borovnice je grm, ki zraste v višino od 0,5 m do 1,5 m. Rast grma je zelo gosta.

List: so sivo zelene barve in ob straneh rahlo dlakavi.

Cvetovi so rumene barve in lijakaste oblike. Je ne samooplodna (avtosterilna) rastlina, ki potrebuje opraševalno sorto. Cveti zgodaj, po navadi marca.

Plod je enojna ali dvojna sočna jagoda. Je črno-modre barve, sladko-kislega ali sladko-grenkega okusa

Zeleni svet: Sibirska borovnica, majska jagoda

Brusnica (Vaccinium vitis-idaea L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Brusnica divje raste v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Najbolje uspeva v severnih predelih. V Evropi največje površine porašča v Skandinaviji. Za svojo rast potrebuje kisla tla, zato jo lahko najdemo v zakisanih iglastih/mešanih gozdovi in barjih.

Botanično brusnice uvrščamo v družino vresnic (Ericaceae) in rod Vaccinium L. Na svetu obstaja 400 vrst rodu Vaccinium. Za pridelavo sta pomembni dve vrsti: evropska brusnica (ang. lingonberry) (Vaccinium vitis-idaea L.) in ameriška brusnica (ang. cranberry) (Vaccinium macrocarpon Ait.)

Sopomenke

belke, gorenk, gromzeha, kamčičuje, matejk, matik, mečičevje, močnica, netečje, rdeče črnice, samnica

Poišči sopomenke za besedo brusnica tukaj.

Etimologija

Beseda je izpeljana iz glagola brusiti, podobno je v nemščini beseda Streichbeere zložena iz streichen ‛potegniti po čem, oplaziti, drgniti, mazati’ in Beere ‛jagoda’. Brusnica se tako domnevno imenuje zato, ker je mogoče z eno potezo obrati več zrelih jagod.

Morfološke značilnosti

Evropsko brusnico (Vaccinium vitis-idaea L.) lahko divje rastočo najdemo na severu Evrope (Skandinavija: Švedska, Finska).

Kultivirana evropska brusnica je večletni, zimzeleni nizki grmiček, ki zraste v višino okoli 15–40 cm.

Korenine: ima zelo plitek koreninski sistem, katerega glavna koreninska masa se nahaja na globini 10 cm. Posebnost koreninskega sistema je odsotnost koreninskih dlačic, ki bi črpale hranila in vodo. Vodo in hranila brusnica sprejema s pomočjo mikoriznih gliv, ki so naseljene na koreninah.

Grm: steblo tvori nizek grm v višini 5–40 cm, ki se širi s pomočjo podzemnega stebla ali rizoma.

Listi so majhni, usnjati, ovalne do okrogle izdolžene oblike. Barva listov je temnozelena.

Cvetovi so drobni, belo-kremaste barve, združeni v grozdasto socvetje.

Plodovi: so majhne jagode, velike do 1 cm in težke od 0,17 do 0,8 g.o rdeče barve in kislega okusa.

 

Ameriško brusnico (Vaccinium macrocarpon Ait.) divje rastočo najdemo v Severni Ameriki.

Je večletna nizko rastoča, zimzelena plezajoča lesnata rastlina.

Korenine: koreninski sistem je plitek, prav tako brez koreninskih dlačic. Preživi lahko več mesecev pod vodo. Steblo tvori plazeči grm, ki ga sestavljajo živice (stoloni), dolge od 0,3 m do 2 m. Iz živic izraščajo od 15 do 20 cm visoki poganjki.

Listi so tanke, ozke elipsaste oblike. S kratkim listnim pecljem so pritrjeni na poganjkih. Na poganjkih ostanejo dva do tri leta, nato odpadejo. Skozi vegetacijsko dobo so sijoče, temnozelene barve, v obdobju mirovanja (jesen) pa postanejo rdečerjave barve.

Cvetovi so združeni v grozdasta socvetja, so bele do svetlo rožnate barve, zvončaste oblike.

Plodovi so jagode, velike od 1,5 do 2 cm. Lahko so zvončaste, okrogle, vretenaste in ovalne oblike. 

Zeleni svet: Evropska brusnica in Ameriška brusnica

Figa ali smokva (Ficus carica L.)

Izvor in botanična klasifikacija

Predvideva se, da figa (Ficus carica L.) izvira iz južne Perzije in Sirije. Do Sredozemlja naj bi jo prvi prinesli Feničani in nato še Grki in Rimljani. V grški mitologiji je večkrat omenjena kot kulturna rastlina, saj jo pisca Platon in Homer večkrat opevata v svojih spisih. V stari Grčiji so plodove fige tako cenili, da so jih v določenem obdobju zakonsko zavarovali.

V Sloveniji pridelujemo fige v Brdih, na Vipavskem, Istri, Posavju, Dolenjskem. Drugod po svetu pa je pridelava fig najbolj razširjena v Indiji, Kaliforniji in Čilu.

Botanično jo uvrščamo v družino murvovk (Moraceae) in rod Ficus (smokvovec). Vrsto Ficus carica delimo na dve podvrsti: Ficus carica ssp. sativa (žlahtna smokva) in Ficus carica ssp. caprificus (divja smokva).

Sopomenke

figa, murva, smokva

Morfološke značilnosti

Korenine: figa razvije gost koreninski sistem. Zaradi gostega koreninskega spleta uspeva tudi v slabih, kamnitih in suhih tleh, kjer druge sadne vrste ne uspevajo.

Drevo/grm je do 10 m visoko listopadno drevo ali grm. Veje, ki tvorijo krošnjo, rastejo povečini položno. Krošnja je redka. V hladnejših rastnih razmerah razvije obliko grma, v toplejših predelih pa razvije srednje visoko deblo. Skorja debla in vej je sive barve. Mladi poganjki so zelene in rjavkaste barve.

Listi so veliki, dlanasto deljeni in imajo od 3 do 7 krp, med katerimi so globoke zareze. Na zgornji strani so usnjati in hrapavi, spodnja stran pa je rahlo dlakava.

Cvetovi so enospolni (ženski s pestičem ali ženski sterilni, moški s prašniki) in so skriti v mnogoštevilnem socvetju v zaprtem mesnatem cvetišču. Pri figi razlikujemo več tipov cvetov. Divji tipi (kozje fige, moške fige) imajo dve vrsti cvetov na isti rastlini. To so moški cvetovi s prašniki in ženski cvetovi z le enim pestičem. Oba tipa cvetov se nahajata znotraj mesnatega socvetja (plodu fige), kjer je na vrhu odprtina, ob odprtini so nameščeni moški cvetovi, medtem ko so ženski cvetovi nameščeni globlje v notranjosti. Pri ženskih cvetovih razlikujemo ženske cvetove z dolgim ali kratkim vratom pestiča.

Plod je figa, pravzaprav gre za soplodje, ki je zgrajeno iz mesnatega cvetišča (sočnega mesnatega ovoja). Soplodje nastane tako, da se celotno socvetje razvije v plod. Lahko so ploščatih, podolgovatih ali hruškastih oblik.

Posebnost opraševanja: kot opraševalka fige sodeluje osica šiškarica (Blastophaga psenes L.). Osice se razvijejo znotraj ženskih cvetov s kratkim vratom pestiča. V njem si osica naredi šiško, cvet pa ni oplojen. Z izletavanjem divje fige prenašajo pelod z moških rastlin na kultivirane fige ženskih rastlin.

Zeleni svet: Figa

Pojav rastline v jeziku

Pregovori, reki

Spredaj z medom maže, zadaj fige kaže.

Kadar murva že brsti, slane več se bati ni.

Frazemi

V nadaljevanju so navedeni frazemi s sestavino figa, ki se ne nanaša na sadež, ampak na konjski iztrebek in položaj prstov, ki ga tvorimo s prekrižanimi prsti. Frazeme s sestavino figa poišči na spletnem portalu fran.si.

Nekoč so vprežna vozila najpogosteje vlekli konji, zato so bile konjske fige na cestah pogost pojav (fran.si).

Negativni pomen izraza držati figo v žepu je lahko tudi pozitiven, takrat pa pomeni, da nekomu želimo, da bi se mu kaj uresničilo (glej držati figo za koga) (fran.si).

Frazema držati figo v žepu z negativnim pomenom in držati figo za koga s pozitivnim pomenom temeljita na prepričanju, da se s takim položajem prstov preprečuje nesreča, katastrofa, zlo, uroki.

Z malo drugačnimi pomeni so iz besede figa nastale tudi tvorjenke figar, figovec ‘strahopeten, bojazljiv človek’ in figarski ‘nanašajoč se na figarje’, figarstvo ‘lastnost strahopetnega, bojazljivega človeka’, figast ‘nesposoben, slab’, figav ‘ničvreden, slab’.

Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu

Sem šel, sem šel na figov drev

Simbolika

Zanimivosti

Svež mleček iz fige so uporabljali kot kozmetično sredstvo za odpravljanje bradavic.

Jagodnjak, jagoda (Fragaria spp. L.)

Izvor in botanična klasifikacija

V naravi so jagode različnih vrst, razširjene pa so po vsem svetu. V Sloveniji najdemo divje rastoči navadni jagodnjak (Fragaria vesca), muškatni jagodnjak (Fragaria moschata) in zeleni jagodnjak (Fragaria viridis). Jagode, ki jih pridelujemo v nasadih ali na vrtovih, imenujemo žlahtne ali vrtne jagode. Gre za jagode, ki so nastale z naključnim medvrstnim križanjem med vrsto Fragaria chiloensis in Fragaria virginiana. Ti vrsti so v Evropo iz Severne in Južne Amerike prinesli v 18. stoletju. Žlahtne jagode v sredini 18. stoletja poimenujejo z latinskim imenom Fragaria × ananassa.

Botanično jagode uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae).

Etimologija

Beseda jagoda pomeni ‛rasti; kar zraste, sad, jagoda’. Več informacij o besednem izvoru pa preveri na spletnem portalu fran.si.

Morfološke značilnosti

Sorte žlahtnih jagod delimo glede na morfološke in tehnološke lastnosti. V osnovi se delijo na enkrat in večkrat rodne, zgodnje, srednje pozne in pozne sorte.

Korenine: koreninski sistem je sestavljen iz korenike (odebeljeno podzemno steblo rizom) in korenin. Glavna masa koreninskega sistema se nahaja na globini 20–25 cm.

Zimzeleni grmiček: gre za zimzeleni grmiček s posebnim koreninskim in nadzemnim delom. Nadzemni del je sestavljen iz kratkega zbitega stebla (4–5 cm), listov, živic ter cvetnih ali rodnih stebel s plodovi. Jagodni poganjek pogostokrat imenujemo 'krona' ali 'srce'.

Listi so tri- do petdelni, različnih velikosti. Lahko so bolj ali manj nazobčani, gladki ali rahlo mehurjasti. Poraščeni so lahko z dlačicami, svetle do temno zelene barve. Listi izraščajo iz nodijev skozi celo leto, iz katerih prav tako skozi celo leto izraščajo živice* ali zelene pritlike.

*živica ® ima na prvem nodiju zakrnela lista z dvema prilistoma, na drugem nodiju pa poleg zakrnelih listov še normalno razvit list in novo mlado rastlinico. Novi poganjek se ob stiku s tlemi ukorenini, v nasprotnem primeru pa zakrni.

Cvetovi: večine sort ima dvospolne cvetove, zgrajeni iz pet ali več venčnih listov, ki so bele barve. Pri nekaterih sortah so lahko tudi rahlo ali popolnoma rožnate barve. Venčne liste obdaja tudi 10–16 čašnih listov zelene barve. Prašnikov je od 30 do 40. posamezno cvetno steblo ima lahko 10–20 cvetov.

Plod je birni plod z omesenelim cvetiščem. Pravi plodovi (oreški) so semena na povrhnjici jagode. Opisno jih lahko opredelimo kot okroglo-stožčaste, srčaste, valjaste in okrogle. So različnih velikosti. Barva povrhnjice je lahko oranžno-rdeča, bela, temno opečnata ali karminasto rdeča.

Zeleni svet: V deželi jagod

Zeleni svet: Jagode

Pojav rastline v jeziku

Zrel je kot jagoda.

Rdeč kakor jagoda.

Na hvaljene jagode je treba male čajne.

Tukaj poišči še več pregovorov in reko o jagodi.