Calluna je rod iz družine vresovk, ki ima samo eno vrsto, in sicer
Calluna
vulgaris (jesenska vresa). Raste na močvirnih in peščenih tleh v Evropi in na
obalah Severne Amerike. Jesenska vresa je 20–100 cm visok pritlikav grmiček, ima
okoli 3 mm dolge, iglaste liste, cvetovi so v enostranskih grozdih, cvetni venec
je svetlo vijoličast ali bel, globok, štirikrpat in krajši kot čaša. Poznamo
številne vrtne oblike. Jesenska vresa je dobra čebelja paša (Duden, 2002).
Rhododendron(sleč) je rod iz družine vresovk, v katerem je okoli 300 vrst. V
Evropi poznamo šest vrst. Je vednozeleni ali listopadni grm ali drevo. Pogosto
ima usnjate liste in rdeče, vijoličaste, rumene ali bele cvetove v kobulastih
grozdih. V Alpah rasteta dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), ki uspeva na
apnenih tleh in ima liste pokrite z dolgimi dlačicami, ter rjasti sleč (R.
ferrugineum), ki uspeva na tleh brez apnenca in ima liste na spodnji strani
pokrite z rjasto rdečimi žlezastimi luskami. Veliko tujih vrst gojijo kot
okrasne rastline (Duden, 2002).
Campanula(zvončica) je rod iz družine zvončičevk in ima okoli 300 vrst, ki so
razširjene v arktičnih, zmernih in subtropskih predelih severne poloble. To so v
večini zelnate trajnice, imajo zvonaste oz. lijaste cvetove in rastejo v
grozdih. V Sloveniji raste 26 vrst.
Trebušasta zvončica (C. cochleariifolia) je visoka do 15 cm, cveti svetlo modro
ali belo, v dvo- do šestcvetnih grozdih. Listi so suličasti do jajčasti.
Zoisova zvončica (C. zoysii) je pritlična alpska rastlina, ki raste v skalnih
razpokah in cveti modro. Spada med starejše endemite. Najdemo jo v alpinskem
pasu v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah in v Trnovskem gozdu.
Zanimivost: Botanik Karel Zois je v Bohinjskih Alpah in na Storžiču našel novo
vrsto ter jo poslal botaniku F. K. Wulfenu v Celovec. Wulfen jo je leta 1788
opisal in poimenoval po najditelju Zoisu – C. zoysii (Duden, 2002).
Hebe (heba) je rod iz družine črnobinovk, v katerem je 140 vrst. Rastejo v
Avstraliji in na Novi Zelandiji. Grmi ali drevesa so vednozeleni z usnjatimi
listi in imajo bele ali rožnate cvetove. Veliko vrst kultivirajo kot okrasne
grme za hladne rastlinjake (Duden, 2002).
Sopomenka: Grmasti jetičnik.
Zanimivost: Franja razlaga, da je Heba v grški mitologiji boginja mladosti, hči
Zevsa in Here, ki v Iliadi streže nektar drugim bogovom.
Rušje je v večini grmast bor z več podvrstami v gorovjih. Raste od Pirenejev,
čez Alpe do Balkana (v sredogorju sr. Evrope). Ima črnikasto skorjo in goste
pare iglic. Storži so skoraj sedeči in nameščeni vodoravno ali poševno, ko so
zreli se bleščijo. Poznamo štiri v raznih oblikah pojavljajoče se podvrste
(Duden, 2002):
Pinus mugo ssp. pumilio: Apnenčasta rastišča mu ne ustrezajo, visok je do 1,5
m, večstebelno grmast, polegel, veje so goste in rastejo navzgor, storži so
skoraj okrogli.
Pinus mugo ssp. mugo: Raste v vzhodnih Alpah, je poleglo plazeč, storži so
praviloma stožčasto do podolgovato jajčasti. Raste v Sloveniji.
Pinus mugo ssp. uncinata: Raste na produ in na humoznih, skalnatih tleh. Je
drevo visoko do 10 m. Storži so nesimetrično stožčasti, dolgi 2–6 cm, luske so
kljukasto zavihane nazaj in so bolj dolge kot široke.
Pinus mugo ssp. rotundata: Raste na visokih barjih, je grm ali nižje drevo.
Storži so nesimetrično jajčasti ali stožčasti, luske so bolj široke kot dolge,
samo rahlo zavihane nazaj.
Carex(šaš) je rod iz družine ostričevk in ima okoli 1100 vrst, ki rastejo po
vsem svetu. V Sloveniji raste 84 vrst, ki jih med seboj težko ločimo.
Najpogosteje so to trajne rastline s trirobimi stebli. Cvetove imajo enospolne
in so v enocvetnih klaskih, ki so združeni v socvetja. Pogosto rastejo na
bregovih, močvirnih predelih in zakisanih travnikih. Najbolj znani vrsti sta
(Duden, 2002):
Peščeni šaš (C. arenaria), ki ima toge in grobe liste, 6–16 klaskov, ki so v
gostih, do 6 cm dolgih klasastih latih. V Sloveniji ga ne najdemo.
Gozdni šaš (C. sylvatica) je visok 30–60 cm. Ženski klaski so dolgopecljati in
viseči. Najdemo ga predvsem v listnatih gozdovih.
Etimologija: Jezikoslovka Franja pravi, da je beseda verjetno prevzeta iz
madžarščine: sás ‛šaš, rogoz’, kar pa etimološko ni pojasnjeno.
Sorbus(jerebika) je rod iz družine rožnic, v katerem je okoli 100 vrst v
severnem zmernem pasu (osem vrst je v srednji Evropi). To so drevesa ali grmi z
nedeljenimi ali pernatimi listi. Cvetovi so majhni in bele barve. Plodovi so
majhni in podobni jabolku, rdeče, rjave, rumene, zelenkaste ali bele barve. Med
vrste v rodu Sorbus prištevamo jerebiko, brek in mokovec
(Duden, 2002).
Clematis(srobot) je rod iz družine zlatičevk, v katerem je okoli 300 vrst,
razširjenih po vsem svetu. Sroboti so vednozeleni ali listopadni plezajoči grmi,
tudi pokončni polgrmi ali zelnate trajnice. Listi so enostavni, trojni ali
pernati, listni pecelj pa se pogosto ovija. Cveti belo ali vijolično (Duden, 2002).
Ericaceae – vresovke. Evropa, Slovenija, Severna Turčija, Maroko, Severna
Amerika.
OPIS: Jesenska vresa je zimzeleni, 20 do 50 cm visok grmiček. Redko jo srečamo
kot posamičen grmiček, saj običajno prekrivajo večje površine. Poganjki se močno
razrastejo in so lahko pokončni ali polegli. Rastlina ima drobne luskaste liste,
ki na vejici ležijo kot strešna opeka in so nameščeni v štirih redeh. Grozdasta
socvetja imajo cvetove, ki so rožnati, redkeje belkasti. Plodovi jesenske vrese
so večsemenske kroglaste glavice, velike le nekaj milimetrov (Drevesa in grmi, 2005).
RAZŠIRJENOST: Slovenija, od nižine do podvisokogorskega pasu.
ČAS CVETENJA: Od avgusta do septembra.
ŽIVLJENSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Lesnata trajnica, nanofanerofit; 20–50 cm.
ŠTEVILO VRST V SLOVENIJI: 1
ZANIMIVOSTI: Linne je vrsto uvrstil v rod resa (Erica). Ta rod je leta 1802
opisal Richard Salisbury, osnova imena je grška beseda kallynein 'lepšati,
čistiti', saj so rastline včasih uporabljali za izdelavo metel. V novo opisani
rod (Calluna) je vrsto leta 1808 prestavil angleški zdravnik in botanik John M.
D. Hull (1761–1843).
V rastlini najdemo tanine, glikozid arbutin in fumarinsko kislino (Pintar & Seliškar, 2015).
Ker so v prejšnjih stoletjih izsekavali gozdove in širili ovčje pašnike, se je
jesenska vresa razširila po velikem delu Srednje Evrope. Lahko uspeva tudi v
zelo neugodnih razmerah, drugače pa potrebuje veliko svetlobe. Iglice, ki iz nje
odpadajo, kisajo tla in jih s tem slabšajo. Jesenska resa privablja čebele, saj
ima velike količine medičine (Stichmann-Marny, 2009).
OPIS: Rjasti sleč zraste 30–150 cm visoko. Listi so vednozeleni, trdi in ovalno
suličasti. Listna ploskev se zgoraj blešči in je temno zelene barve, spodaj pa
je najprej porasla z rumeno zelenimi žleznimi luskami, ki so pozneje rjasto
rjave (zato ime rjasti sleč). Listni robovi so obrnjeni navzdol. Cveti v temno
rdečih barvah. Cvetovi se lahko oprašujejo sami ali pa jih oprašijo čmrlji.
Plodnica je nadrasla, v njej pa se razvijejo lahka, drobna semena.
RASTIŠČE: Subalpsko grmičevje, borovi gozdiči (ruševje); uspeva le v vlažnem
podnebju na neapnenčastih tleh; v višini 1500–2700 m.
RAZŠIRJENOST: Alpe, Jura, Pireneji. V Sloveniji raste v Julijskih Alpah, v
Karavankah in na Pohorju (Seidel, 2005).
ČAS CVETENJA: Od maja do avgusta.
ZANIMIVOST: Zimo lahko rastline preživijo samo pod debelo snežno odejo, drugače
pozebejo. Vsak del rastline je strupen, tudi cvetovi in medičina (Stichmann-Marny, 2009).
Listi se v zdravilstvu uporabljajo kot sredstvo, ki pospešuje znojenje in lažje
izločanje seča, proti revmatičnim težavam in ledvični kamenavici. Ker je tako
strupen, pa ga v domačem zdravilstvu naj ne bi uporabljali (Golner, str. 130).
Acidofilna rastlina iz družine Poaceae – trave. Evropa, Slovenija, Turčija,
Kavkaz, Maroko, vzhodna Sibirija, Severna Amerika, Grenlandija, Tasmanija, Nova
Zelandija.
OPIS: Volk je trajna rastlina, visoka 10–30 cm. Listi so sivkasto zeleni in so
togo ščetinasti, od tod tudi znanstveno ime te vrste (strictus 'tog'). Rastlina
izrašča iz šopa posušenih lanskoletnih listov in novih listnih nožnic. Cveti od
maja do junija.
RAZŠIRJENOST: Vrsta je razširjena na kislih tleh, predvsem na pustih travnikih
in negnojenih pašnikih.
ZANIMIVOSTI: Volku paša, hoja in dolgotrajna snežna odeja ne škodujejo, temveč
mu celo koristijo, saj uničujejo konkurenčne rastline, izogiba pa se gnojenih in
apnjenih rastišč. Ker ima volk žilave liste, ga živali ne pojedo; včasih ga
krave sicer izpulijo, vendar ga pustijo na tleh (Stichmann-Marny, 2009).
