CIPRESOVKE

Cipresovke
(Cupressaceae)

Rastko opiše ...

Franja razloži ...

G. Smrekar doda …
Navadni brin
(Juniperus communis L.)
Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu. Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina za male vrtove.
Rdečeplodni brin
(Juniperus oxycedrus L.)
Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu. Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina v Sredozemlju.
Škrlatnoplodni brin (feničanski brin)
(Juniperus phoenicea L.)
Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu. Brinove jagode niso užitne. Priljubljen za bonsaje.
Virginski brin
(Juniperus virginiana L.)
Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu. Strupena rastlina. Dišeči in kakovosten les, primeren za pogozdovanje sipin.
Orjaška sekvoja ali mamutovec
(Sequoiadendron giganteum (Lindl.) J.Buchh.
. Največja živa bitja na svetu. Reliktna, pozno odkrita vrsta.
Japonska kriptomerija
Cryptomeria japonica (L.f.) D.Don
. Gradbeni les na Japonskem. Okrasna vrsta. Pozimi daje vtis, da se je posušila.
Obalna sekvoja (obalni mamutovec)
(Sequoia sempervirens (D.Don) Endl.)
. Dolgoživa vrsta, zelo cenjen les, odporen proti termitom, kemikalijam in ognju. Lubje za izolacijo. Premog.
Močvirski taksodij
(Taxodium distichum (L.) Rich.)
. Lahek, prožen in trajen les, rjavi premog.
Metasekvoja (kitajska)
(Metasequoia glyptostroboides Hu & W. C. Cheng)
.

Lahek, aromatičen, trajen les. Uporaben v zdravilstvu. Okrasna rastlina. Sredstvo proti skorbutu.

Ameriški (zahodni) klek
(Thuja occidentalis L.)
Etimologija, Simbolika in mitologija rodu klekov. Slovensko ime za najvišjo goro v Avstriji je Veliki Klek. Lahek, aromatičen, trajen les, uporaben v zdravilstvu. Okrasna rastlina. Sredstvo proti skorbutu.
Azijski (vzhodni) klek
(sedaj Platycladus orientalis (L.) Franco) prej Thuja orientalis L.)
. Okrasno drevo počasne rasti – za majhne vrtove. Ni cipresa!
Vednozelena cipresa
(Cupressus sempervirens L.)
. Cipresovina je zelo kakovostna. Za proizvodnjo moških parfumov, okrasna vrsta z zanimivo zgodovino.
Arizonska cipresa
(Cupressus arizonica Greene)
. Gospodarsko manj pomembna vrsta, okrasna rastlina.
Hiba
(Thujopsis dolabrata (Thunb. ex L. f.) Siebold & Zucc.)
. Pozno prinesena v Evropo, okrasno drevo.

Brini

Franja: Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu.

Etimologija: Ime za brin je prevzeto iz praslovanske besede *b(ъ)ri̋nъ, ki je verjetno iz istega korena kot *borъ̏ ‛iglast gozd’.

Simbolika in mitologija: Navadni brin v slovenskem etnobotaničnem izročilu velja za sveti grm in so ga pogosto uporabljali za čarovno in izkustveno zdravljenje. Uporablja se tudi za okajevanje prostorov, saj ima zelo veliko eteričnih olj, ki imajo močan antiseptični učinek. Več o tem najdeš tukaj.

Zanimivosti: Po slovenski legendi naj v brinov grm ne bi nikoli treščila strela.

Iliri, pri katerih je bil navadni brin (Juniperus communis) sveta rastlina, so njegove veje uporabljali za sežiganje mrličev in kot kadilo, saj naj bi dim odganjal vse vrste zla, od mrčesa do urokov in čarovnic.

Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: V ljubljanskem Zvončku je bila leta 1915 objavljena narodna legenda z naslovom Brin, ki jo je zapisal Franc Rojec. V tej pesmi lahko med drugim preberemo tudi, da »kdor sad ta uživa rad, želodčnih nima bolečin«. Preberi celotno pesem v Digitalni knjižnici Slovenije

Navadni brin

Rastko: Opis (navadni brin)

Izvor: Severna Amerika in Evrazija. Raste po celotnem zmernem pasu severne poloble – od juga Arktike, v Severni Ameriki, Evropi in Aziji (slika Izvor in razširjenost navadnega brina). Navadni brin je med olesenelimi rastlinami najbolj razširjena vrsta.


 
Vir:(https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a9/Juniperus_communis_range_map.png)

Slika: Izvor in razširjenost navadnega brina

Opis: Vednozeleno do 15 m visoko iglasto drevo, ki pogosto raste tudi kot široko razvejen grm.

Krošnja: Ozka, stebrasta (drevesna oblika brina) ali široka in nepravilna (brin v obliki grma). Veje ne rastejo v vejnih vencih, usmerjene so navzgor ali pa so povešene.

Skorja: Sivorjava, najprej gladka, pozneje vzdolžno razpokana in se lušči v obliki trakov.

Mladi poganjki: V prečnem prerezu trikotni.

Brsti: Drobni, zelenkasti.

Listi: Igličasti, koničasti, zašiljeni in bodeči, z vzdolžno belo progo na zgornji strani. Iglice so dolge 1–2 cm, široke 1–2 mm. Največkrat rastejo po tri skupaj v vretencu. Na veji ostanejo do 4 leta. V prečnem prerezu so trapezaste.

Cvet: Dvodomna vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah). Moški cvetovi so rumeni, eliptični, dolgi 4–5 mm, rastejo v pazduhah lanskoletnih iglic. Ker so ženski cvetovi zelenkasti in podobni listnim brstom, jih težko opazimo. Sestavljeni so iz treh plodnih lusk.

Storž: Plodne luske po oploditvi omesenijo in tvorijo omeseneli jagodasti storž – brinova jagoda. Ta je najprej zelena, ko dozori (2.–3. leto), postane temno modra in dobi poprh.

Semena: V posamezni brinovi jagodi (botanično storž) se razvijejo po tri rjavkasta trikotna semena.

Rastišče: Skromna vrsta, raste tudi na plitvih, revnih in izčrpanih, tudi kislih tleh na različnih matičnih podlagah. Odporen na sušo in ekstremno nizke temperature. Za rast potrebuje veliko svetlobe, zato slabo prenaša senčenje drugih dreves. Dobro prenaša onesnažen zrak.

G. Smrekar: Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina za male vrtove.

Brinov les je srednje težek, precej trd, trajen in prijetno dišeč. Na trgu ga ni veliko. Uporabljajo ga v rezbarstvu za izdelavo palic, pip, okrasnih predmetov, škatlic in podobno.

Zreli jagodasti storžki so uporabni kot začimba, iz njih delajo brinovo olje in žgane pijače. Jagodasti storžki imajo nekatere zdravilne lastnosti, saj čistijo telo in pospešujejo krvni obtok.
Navadni brin je zaradi skromnosti in lepih oblik priljubljena okrasna vrsta, primerna tudi za manjše vrtove, skalnjake in pokopališča. Med številnimi okrasnimi oblikami poznamo ozke stebraste drevesne in nizke polegle sorte. Ozke stebraste sorte (npr. Hibernica, Stricta in Suecica) sadimo posamezno ali v skupine, nizke polegle sorte (Depressa, Prostrata, Repanda) pa so primerne za prekrivanje tal in kot ogrodje ali ozadje v skalnjakih.
Navadni brin raste zelo počasi in doseže visoko starost, po nekaterih ocenah naj bi dočakal celo do 2.000 let. Cvetni prah lahko povzroča alergijo.  

V Logarski dolini ob poti proti slapu Rinka raste kar 14 m visok navadni brin – brin velikan. Pod Borštom ob reki Dragonji so izmerili 12 m visok brin s prsnim obsegom debla 66 cm.

Rdečeplodni brin

Rastko: Opis (rdečeplodni brin)

Izvor: Sredozemlje: od Maroka, Portugalske, južne Francije, na vzhodu do Irana, Libanona in Izraela (slika Izvor in razširjenost rdečeplodnega brina).

 

 

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Juniperus_oxycedrus#/media/File:Juniperus_oxycedrus_range.svg)

Slika: Izvor in razširjenost rdečeplodnega brina

Opis: Večji grm ali do 8 m (izjemoma 12 m) visoko drevo, s premerom do 0,5 m.

Krošnja: Okroglasta ali jajčasta. Veje dolge, včasih nekoliko nagnjene navzgor, precej močne, ne rastejo v vencih.

Skorja: Sivorjava do rjavordeča, v starosti se z nje luščijo vzdolžni trakovi lubja.

Listi: Igličasti, vednozeleni, trdi, ostri in bodeči, rastejo v vretencih po tri. Iglice so dolge 8–15 mm in široke 1–1,5 mm, v prečnem prerezu so trikotne oblike. Z zgornje strani so iglice nekoliko užlebljene, imajo dve vzdolžni beli progi. Spodaj so temnejše in imajo po sredini vzdolžen greben.

Cvet: Dvodomna vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah). Rastline cvetijo marca ali aprila.

Storži: Omeseneli storžki (brinove jagode) so kratkopecljati ali sedeči, bleščeče rdeče barve (od tod tudi ime za vrsto v slovenskem jeziku), debeli 8–10 mm. Sestavljeni iz 3–6 plodnih lusk. Vsebujejo po tri okroglasta semena. Dozorijo v drugem letu.

Rastišče: Vrsta je značilno sredozemska, skromna, raste na bazičnih ali kislih tleh, prenaša kamnita, revna in celo nekoliko slana tla. Prilagojena na sušne razmere, vročino, preživi tudi nizke temperature (–25 °C). Svetloljubna vrsta, zasenčenja ne prenaša dobro. Tvori čiste sestoje in je ena najpogostejših vrst v sredozemskih makijah in grmiščih. Je značilna primes v gozdovih kraškega gabra, v notranjosti države je rdečeplodni brin včasih primešan toplejšim hrastovim, borovim in bukovim združbam.

G. Smrekar: Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina v Sredozemlju.

Les rdečeplodnega brina je srednje težek, trd in dišeč, včasih ga uporabljajo za izdelovanje okrasnih škatlic in rezbarjenje. Iz omesenelih storžkov ponekod pripravljajo žgane pijače, čeprav so za to manj primerni kot plodovi navadnega brina. Jagode so zdravilne, saj pospešujejo izločanje toksinov in odvečne vode ter pospešujejo krvni obtok. Olje iz zelenih jagod deluje kot razkužilo. V vsem Sredozemlju ga sadijo kot okrasno vrsto.

Škrlatnoplodni brin

Rastko: Opis (škrlatnoplodni brin)

Izvor: Sredozemlje: od Kanarskih otokov do Rdečega morja (slika Izvor in razširjenost rdečeplodnega brina).


 

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Juniperus_phoenicea#/media/File:Juniperus_phoenicea_range.svg

Slika: Izvor in razširjenost škrlatnoplodnega brina

Opis: Vednozeleni večji grm ali manjše, do 6 (8) m visoko drevo.

Skorja: Temna, rdečerjava, Iušči se vzdolžno.

Krošnja: Gosta, pogosto pravilno stožčasta, veje močne, vodoravne, prepletene in zvite.

Poganjki: Dolgi, okrogli, tanki.

Listi: Za vrsto značilna heterofilija (pojav različnih tipov listov v različnih življenjskih obdobjih rastline):

Cvet: Enodomna (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini), redko dvodomna vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah). Cveti od februarja do aprila.

Storži: Omeseneli storži so rdeči do rumenorjavi, bleščeči, okroglasti, debeli 6–12 mm, nameščeni na 5 mm dolgem peclju. Zgrajeni iz 6–8 zraslih mesnatih plodnih listov. Dozorijo v drugem letu. Vsebujejo po 4, redko do 9 semen.

Rastišče: Vrsta najtoplejših območij obmorskega pasu, raste na kamnitih, izčrpanih apnenčastih tleh, tudi na peščenih sipinah. Izredno dobro prenaša sušo in vročino, prav tako burjo in sol v zraku. Doživi starost nad 1.000 let.

G. Smrekar: Brinove jagode niso užitne, priljubljen za bonsaje.

Zaradi veliko smole in zato grenkega okusa omeseneli storžki presni niso užitni (niso pa strupeni). Njihove lastnosti so slabo raziskane, uporaba je redka. Eterično olje je na primer uporabno za zatiranje kožnih zajedavcev pri živini. Včasih ga sadijo kot okras.

Škrlatnoplodni brin je priljubljena vrsta za vzgojo bonsajev.

Virginski brin

Rastko: Opis (virginski brin)

Izvor: Vzhodna Severna Amerika: od Kanade do Mehiškega zaliva in Velike planjave (Great Plains) na zahodu (slika Izvor in razširjenost virginskega brina).

Vir:(https://en.wikipedia.org/wiki/Juniperus_virginiana#/media/File:Juniperus_virginiana_vars_range_map_3.png)

Slika: Izvor in razširjenost virginskega brina

 

Opis: Vednozeleno drevo, visoko do 30 m in široko do 1,5 m.

Krošnja: Stebrasta, ozko stožčasta. Veje iz debla rastejo vodoravno, ali pa so nekoliko povešene.

Skorja: Rdeče rjava, lušči se v obliki vzdolžnih trakov.

Mladi poganjki: Tanki, s premerom največ 1 mm, v prečnem prerezu štirikotni.

Listi: Večinoma luskasti, luske dolge do 2 mm, ostro zašiljene, na hrbtni strani imajo manjšo žlezo. Za vrsto je značilna heterofilija (pojav različnih tipov listov v različnih življenjskih obdobjih rastline), zato se na mladih rastlinah in vejicah odraslih rastlin pogosto razvijejo tudi iglice. Te so dolge do 8 mm, zašiljene, bodeče, zgoraj belkaste. Razporejene so navzkrižno, na močnejših poganjkih tudi po tri v vretencu.

Cvet: Kot pri ostalih brinih.

Storži: Omeseneli storži temno modre barve s sivkastim poprhom, eliptični do okroglasti, premer do 6 mm. Dozorijo že oktobra v prvem letu. Brinova jagoda vsebuje 1–2 drobni rjavi jajčasti semeni, redko pa tudi do štiri.

Rastišče: Zelo različna. Najraje ima globoka in odcedna tla, tudi lahka glinena tla na karbonatni podlagi, prenese pa tudi suha in revna, vlažna ali celo močvirna rastišča. Dobro prenaša mraz in je tudi v Sloveniji prezimno trden, onesnažen zrak mu ne škoduje. Je med redkimi brini, ki prenesejo tudi nekaj zasenčenja.

G. Smrekar: Strupena rastlina, dišeč in kakovosten les, primeren za pogozdovanje sipin.

Virginski brin ima lahek, dišeč in kakovosten les (t. i. rdeča cedrovina), ki ga med drugim uporabljajo za izdelovanje svinčnikov, cigaretnih doz, pihal, dragocenega pohištva in v gradbeništvu. Iz lesa pridobivajo eterično olje, ki ima nekaj zdravilnih lastnosti in deluje razkuževalno, v ljudskem zdravilstvu pa so ga uporabljali kot abortiv (splavilo, sredstvo za prekinitev nosečnosti). Plodove uporabljajo za izdelavo gina. Ponekod tudi v Evropi z virginskim brinom pogozdujejo sipine živega peska in suha območja, na primer v Vojvodini in Ukrajini, sicer pa ga zelo pogosto sadijo kot okrasno vrsto.

Pri uporabi virginskega brina je potrebna previdnost, saj je rastlina zaradi vsebnosti lignana podofilotoksina strupena.

Orjaška sekvoja ali mamutovec

Orjaški mamutovec

Rastko: Opis (orjaški mamutovec)

Izvor: Severna Amerika. Reliktna vrsta, samoniklo raste le še v narodnih parkih na zahodnih pobočjih Sierre Nevade v Kaliforniji na višjih nadmorskih višinah (slika Izvor in razširjenost orjaškega mamutovca – označeno rdeče). V Evropo so ga prinesli leta 1853.

Vir:(https://en.wikipedia.org/wiki/Sequoiadendron_giganteum#/media/File:Sequoia_Sequoiadendron_range_map.png)

Slika: Izvor in razširjenost obalne sekvoje (označeno zeleno) in orjaškega mamutovca (označeno rdeče)

 

Opis: Vednozeleno drevo, visoko do 100 m in široko do 10 m. Deblo je pokončno in stebrasto. Starejša drevesa imajo tudi do 50 m visoka, popolnoma čista debla.

Lubje: Svetlo rdeče ali rjavo, debelo 30–60 cm, razpokano. Lupi se v tankih lističih.

Mladike: Najprej temno modrozelene, pozneje rjave.

Popki: Nimajo lusk.

Listi: Sivozelene, jajčaste in suličaste, ostro zašiljene iglice, dolge 3–6 mm (tudi do 12 mm). Iglice so pri dnu zelo debele, zgoraj imajo dve vzdolžni brazdi. Navadno iz vej in vejic rastejo pod zelo ostrim kotom, s svojim spodnjim delom pa počasi prehajajo v vejice.

Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški cvetovi rastejo na koncu kratkih mladik ali v pazduhah vrhnjih listov. So podolgovati ali okrogli in kratkopecljati. Prašnikov je mnogo. Ženska socvetja so jajčasta ali podolgovata, rastejo na koncu mladik. Krovne luske so bolj ali manj priostrene in porasle s plodnimi luskami.

Storži: Sivorjavi z debelimi, brezzobimi lesnatimi luskami (24–40), sedeči in ovalni, dolgi 5–8 cm, debeli 3–4,5 cm, na koncu kratkih mladik posamezno ali po več skupaj. Prvo leto so pokončni, drugo leto visijo. Dozorijo prvo leto in ostanejo po izpadu semen na drevesu. Pri dnu vsake luske leži navadno po pet semen.

Seme: Svetlo rumeno, 3–6 mm dolgo, eliptično, stisnjeno, ima dve ozki krilci.

Rastišče: Rahla, peščeno-ilovnata, zmerno vlažna, dobro prepustna tla. Glede matične podlage ni zahteven, na naravnih rastiščih raste na granitu, dobro prenese tudi zmerno apnena tla. Ne prenese prevlažnih tal in podnebja z visoko zračno vlago. Sneg ga ne poškoduje, prenese tudi temperaturo do –24 °C (na območjih z veliko snega). Slabo prenaša mestno okolje.

G. Smrekar: Največja živa bitja na svetu, reliktna, pozno odkrita vrsta.

Mamutovce so odkrili precej pozno. Prvi priseljenci so o »velikih drevesih« iz narodnega parka Yosemite poročali med letoma 1830 in 1840, prvo pisno poročilo pa je o njih napisal A. T. Dowd. To[t2]  leto velja za leto odkritja. Že leto pozneje so prva semena dosegla tudi Evropo in vzbudila veliko zanimanja.

Mamutovci so največja živa bitja na svetu. »Oče gozdov«, ki ne stoji več, naj bi meril kar 135 m v višino. Največje še živeče drevo je »General Sherman« v narodnem parku Sequoia v Kaliforniji. Visoko je 83,8 m in v obsegu meri 25,3 m. Po oceni iz leta 2001 ni starejši od 2.200 let, sicer pa mamutovci dosežejo starost več kot 3.000 let. Tako je starost primerka, imenovanega Muir Snag v Sierra Nevadi, ocenjena na 3.500 let. 

V Sloveniji je najvišja »Hincejeva sekvoja«, ki raste v Orešju pri Ptuju. Leta 1993 je bila visoka 44,5 m in imela obseg 767 cm.

Mamutovec je zelo pogosto okrasno drevo.

Japonska kriptomerija

Rastko: Opis (japonska kriptomerija)

Izvor: Vzhodna Azija: Japonska in Kitajska.

Opis: Zimzeleno drevo, visoko do 50 m, debelo do 3 m.

Deblo: Rdeče rjavo, lupi se v dolgih progah, zelo vitko in ravno.

Veje: Zelo goste, okrogle, vodoravne. Iz debla rastejo raztreseno.

Listi: Goste, spiralasto razvrščene, srpasto navznoter zavite iglice, dolge 6–12 mm. Spodaj imajo oster, na vrhu pa top greben. V prerezu so iglice tri- ali štirirobe, s svojim spodnjim delom prehajajo v vejice. Iglice imajo listne reže na obeh straneh.

Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški cvetovi so sedeči in rastejo posamezno v pazduhah listov. Ženski cvetovi rastejo na koncu kratkih mladik. Krovne luske so v spodnjem delu zrasle s plodnimi listi.

Storži: Rjavi, okroglasti, dolgi 1–3 cm, rastejo posamezno na koncu vejic. Ko v prvem letu dozorijo, razpokajo. Skozi razpoke izpadejo semena, prazni storži pa ostanejo še več mesecev na drevesu. Plodne luske so mesnate, na robu imajo 4–6 mm dolge zobčke, konec krovnih lusk je trikotast, zavihan navzdol. Pri dnu vsake plodne luske je 2–5 semen.

Seme: Rdeče rjavo, dolgo 6–8 mm, široko 2,5–3 mm.

Rastišče: Globoka, odcedna, sveža, rodovitna tla, z večjim deležem gline. Apnenec ji ne ustreza. Potrebuje visoko zračno vlago, suše ne prenaša dobro. Je sencozdržna rastlina, vendar ne prenaša nizkih zimskih temperatur in pozne slane.

G. Smrekar: Gradbeni les na Japonskem, okrasna vrsta, pozimi daje vtis, da se je posušila.

Japonska kriptomerija je v deželi, po kateri se imenuje, gospodarsko zelo pomembna in najpomembnejši vir lesa. Les uporabljajo v mizarstvu, gradbeništvu in v drugih panogah.

V Evropi in Ameriki je znana kot okrasna vrsta.

Zaradi barvil, ki jo varujejo pred mrazom, se iglice japonske kriptomerije pozimi obarvajo rdečkasto rjavo, tako da drevo daje vtis, da se suši. Iglice spomladi ponovno ozelenijo.  

Obalna sekvoja

Rastko: Opis (obalna sekvoja)

Izvor: Severna Amerika: na pacifiških obalnih območjih Kalifornije in Oregona (slika Izvor in razširjenost obalne sekvoje – označeno zeleno). Vrsto so odkrili leta 1795, v Evropo so jo prinesli leta 1840.

Vir:(https://en.wikipedia.org/wiki/Sequoiadendron_giganteum#/media/File:Sequoia_Sequoiadendron_range_map.png)

Slika: Izvor in razširjenost obalne sekvoje (označeno zeleno) in orjaškega mamutovca (označeno rdeče)

 

Opis: 25–23 m, tudi do 110 m visoko in do 8 m debelo vednozeleno drevo.

Krošnja: Ozka stožčasta, deblo ravno, valjasto, veje izraščajo v vretencih vodoravno do rahlo povešeno.

Lubje: Debelo (do 30 cm), vlaknasto, temno rdeče rjave barve, razpokano.

Listi: Iglice, spiralno nameščene, dolge (15–25 mm) in ploščate na mladih drevesih in senčnih vejah starih krošenj ter manjše, luskaste (5–10 mm) na poganjkih, ki rastejo na soncu in v zgornjih delih krošenj. Temno zelene barve na zgornji in z dvema belima progama na spodnji strani so na stranskih vejicah ploščate, črtalaste ali suličaste.

Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).

Storži: Črno rjavi jajčasti, pokončni, dolgi do 25 mm in debeli do 18 mm. Rastejo na koncu kratkih mladik, dozorijo že v prvem letu (8–9 mesecev po oploditvi).

Seme: Krilata, v posameznem storžku se jih razvije 3–7.

Rastišče: Blago podnebje z visoko zračno in talno vlago, kjer je megla v poletnih mesecih. Najbolje uspeva na globokih, vlažnih in odcednih aluvialnih, peščenih ali ilovnatih tleh. Vrsti ne ustrezajo vremenski ekstremi, le izjemoma preživi temperaturo do –20 °C. Je sencozdržna in hitrorastoča vrsta.

G. Smrekar: Dolgoživa vrsta, zelo cenjen les, odporen proti termitom, kemikalijam in ognju. Lubje za izolacijo. Premog.

Les obalne sekvoje je eden najbolj cenjenih na svetovnem trgu. Je lahek in mehek, brez smole in vonja, izredno trajen in odporen proti termitom, kemikalijam in ognju. Uporablja se v gradbeništvu, za izdelavo vagonov, v pohištveni industriji in drugod. Lubje se uporablja za izolacijske plošče. Kljub veliki ogroženosti naravnih gozdov in velikemu prizadevanju naravovarstvenikov še vedno sekajo tudi naravne sestoje. Gozdove obalne sekvoje imamo tudi v Evropi (Velika Britanija, Švica, južna Nemčija in ob Črnem morju).

Obalna sekvoja je izjemno dolgoživa vrsta, saj lahko drevesa dosežejo starost med 1.200 in 1.800 let.  

V terciarju so bile sekvoje z nekaj deset vrstami razširjene po skoraj vsej severni polobli, tudi po Evropi. Iz njihovega lesa izvira velik del današnjega premoga. Od vseh terciarnih sekvoj sta se po ledenih dobah ohranili samo sekvoja in mamutovec.

Močvirski taksodij

Rastko: Opis (močvirski taksodij)

Izvor: Nižine na severozahodu ZDA: v močvirjih in na obalah ob reki Misisipi v Teksasu in na Floridi (slika Izvor in razširjenost močvirskega taksodija).

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Taxodium_distichum#/media/File:Baldcypress_range.jpg)

Slika: Izvor in razširjenost močvirskega taksodija

 

Opis: Listopadno, 30–50 m visoko in do 3 m debelo drevo.

Krošnja: Stožčasta, stara drevesa imajo obliko dežnika.

Skorja: Rjavordeča, tanka, gladka.

Mladike: Mlade zelene, pozneje bleščeče rjave barve. Mladike, ki zrastejo iz vrhnjih popkov, ostanejo na drevesu, ostale v jeseni odpadejo.

Listi: Na kratkih mladikah (5–10 cm) se razvijejo svetlo zelene iglice, ki so črtalaste, priostrene, dolge 10–17 mm, široke 1 mm, mehke in razčesano postavljene. V jeseni porumenijo in odpadejo z mladikami vred. Na dolgih mladikah se razvijejo luskasti listi, ki so spiralasto razvrščeni. V jeseni se iglice rumeno oranžno obarvajo.

Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).

Storži: Skoraj sedeči, okroglasti, dolgi 20–32 mm, široki 18–28 mm. Luske imajo obliko ščita, pogosto imajo na sredini konico, na robu so nepravilno zobčaste. Pod vsako lusko ležita po dve semeni.

Rastišče: Najustreznejša so globoka, peščeno-ilovnata tla, vlažna predvsem v zgornjih plasteh. Na takih tleh se zaradi konkurence težko uveljavlja. Ker dobro prenaša visoko podtalnico in dolgotrajnejše poplave, je pogostejši na močvirnatih tleh. Apnenčasta podlaga mu ne ustreza. V mladosti je občutljiv na mraz, odrasel dobro prenaša tudi temperature do –34 °C. Je svetloljubna in hitrorastoča vrsta, ki dočaka starost do 1.200 let.

G. Smrekar: Lahek, prožen in trajen les, rjavi premog.

Močvirski taksodij ima cenjen les, ki je lahek, prožen in zelo trajen. Ponekod v Evropi ga za potrebe lesa sadijo v gozdnih nasadih. Njegova uporaba je izjemno široka.

V terciarju so bile mnoge vrste močvirskih taksodijev razširjene po vsej severni polobli. V Evropi je bil močvirski taksodij pomemben vir današnjega rjavega premoga.

Metasekvoja

Rastko: Opis (metasekvoja) – opis še manjka!

Izvor: osrednja in zahodna Kitajska

Kleki

Franja: Etimologija, Simbolika in mitologija rodu klekov. Slovensko ime za najvišjo goro v Avstriji je Veliki klek.

SSKJ: V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo dva izraza, in sicer tuja in klek, ki imata oba enako definicijo: zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki.

Etimologija: Praslovanska ali slovanska beseda *klę̋kъ ‛grmičast iglavec’ je izpeljanka iz *klę̋knǫti ‛poklekniti’. Grm je tako poimenovan po nizki, skrivenčeni rasti.

Simbolika in mitologija: Skupaj s tamarisko sta na Kitajskem simbol nesmrtnosti, kjer smolo in semena jedo za dolgo življenje in moč.

Zanimivost: Veliki Klek je slovensko ime za najvišjo goro v Avstriji – Großglockner.

Ameriški klek

Rastko: Opis (ameriški klek)

Izvor: Severna Amerika: od vzhodnega dela Kanade do severovzhodnega dela ZDA (slika Izvor in razširjenost ameriškega kleka). Prvi ga je leta 1753 opisal Karel Linee.

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Thuja_occidentalis#/media/File:Thuja_occidentalis_range_map.png)

Slika: Izvor in razširjenost ameriškega kleka

 

Opis: Do 20 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno drevo.

Krošnja: Mlado drevo ozko stožčasto, starejše s širšo, pri vrhu zaobljeno krošnjo. Premer debla se z višino hitro zmanjšuje. Veje so kratke in iz debla izraščajo vodoravno. Vejice so razvite v vodoravnih plasteh.

Skorja: Rdečkasta ali sivorjava, precej tanka in razpokana v vzdolžne trakove.

Poganjki: Ploščati, široki do 2,5 mm, zgoraj temno zeleni in bleščeči, spodaj svetlo zeleni, vendar brez belih peg.

Listi: Luske, tope ali zašiljene, na poganjkih nameščene navzkrižno. Na glavnih poganjkih dolge 4–7 mm in redke, na stranskih poganjkih krajše (le 2–3 mm) in goste. Ploskovne luske imajo pri vrhu izrazito in dobro vidno okroglasto smolno žlezo, obrobne luske so manjše in nekoliko prekrivajo ploskovne. Zdrobljene luske oddajajo močan vonj. Predvsem na neplodnih poganjkih so večkrat razvite tudi iglice.

Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Drobni rdeči moški in ženski cvetovi se razvijejo na koncih poganjkov.

Storžki: Oleseneli, rjavi, podolgovati, dolgi 8–12 mm, sestavljeni iz 4–5 parov plodnih lusk. Vsaka plodna luska ima pri vrhu komaj opazen droben kaveljček. Dozorijo septembra in oktobra v prvem letu.

Seme: Drobna, ploščata, z obeh strani ozko okriljena.

Rastišče: Razmeroma skromna vrsta, uspeva na različnih vrstah tal. Najbolje raste na peščenih, nevtralnih ali rahlo bazičnih tleh, na apnenčasti matični podlagi. Najraje ima sveža in hranljiva tla, skrajno suhih ali skrajno vlažnih rastišč ne prenaša dobro. V Sloveniji je prezimno trdna in brez poškodb prenese precej nizko temperaturo, prav tako onesnažen zrak. Je svetloljubna vrsta, ki pa prenese tudi nekaj zasenčenja. Polno osvetljena drevesa hitreje priraščajo v višino, delno zasenčena drevesa razvijejo širšo in redkejšo krošnjo.

G. Smrekar: Lahek, aromatičen, trajen les. Uporaben v zdravilstvu. Okrasna rastlina. Sredstvo proti skorbutu.

Ameriški klek ni posebej gospodarsko pomemben. Les je zelo lahek, aromatičen in trajen, uporaben je za telegrafske drogove, vodogradnje, železniške pragove, ograje, nekoč tudi za izdelovanje kanujev.

V Skandinaviji, Nemčiji in Rusiji ameriški klek sadijo tudi v gozdnih nasadih. Mlade poganjke in seme uporabljajo v ljudskem zdravilstvu, homeopatiji in živinozdravstvu za zdravljenje različnih bolezni.

Po vsej Evropi je ameriški klek ena najpogostejših okrasnih drevesnih vrst. Nastopa v mnogih oblikah, znanih je več kot 120 sort. Zaradi pravilne oblike je primeren za osnovo parternih parkov, stebraste sorte sadimo posamezno ali v skupinah in jih kombiniramo z drugimi cipresovkami ali v kontrastih s svetlejšimi iglavci, zaradi počasne rasti je primeren tudi za manjše vrtove. Poleg tise je klek najprimernejši iglavec za sajenje živih mej, saj se po obrezovanju hitro obraste. Če hočemo gosto živo mejo, ne sme rasti pod drugim drevjem ali v senci.

Med dolgo plovbo med Evropo in Ameriko so nekoč mornarji pogosto zbolevali za skorbutom. Ko so se mornarji raziskovalca Cartierja leta 1536 po nasvetu Indijancev prvič pozdravili s prevretkom iz klekovih mladih poganjkov, so klek poimenovali arbor vitae 'drevo življenja'. Nato so to drevesno vrsto nemudoma odnesli s seboj v Evropo. Največji znani ameriški klek raste pri mestecu Leelanau v ZDA, njegov obseg znaša 549 cm, visok pa je 34,4 m.

Azijski klek

Rastko: opis (azijski klek)

Izvor: Azija: od severne Koreje do vzhoda Rusije in Kitajske.

Opis: Do 15 m veliko vednozeleno drevo, pogosto raste večdebelno ali pa se deblo razveji že nizko pri tleh.

Krošnja: Gosta, stožčasta, veje so goste, usmerjene nekoliko navzgor, vejice so razvite v eni ravnini in navadno navpično usmerjene (posebnost med kleki).

Skorja: Rdečkasto rjava, tanka, luščijo se v tankih trakovih lubja.
Poganjki: Svetlo zeleni, ploščati, ožji kot pri drugih klekih (širina do 1,5 mm).

Listi: Luskasti listi, tesno prilegli k poganjku, topi ali zašiljeni, ploskovne luske imajo na zgornji strani drobno, podolgovato in slabo opazno žlezo. Zdrobljene dišijo rahlo po smoli.

Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški cvetovi so rumenkasti, okroglasti in zelo drobni, razviti so na koncu poganjkov. Ženska socvetja so zelenkasta in težko opazna.

Storži: Mesnati, zelenkasti, z modro sivim poprhom, zreli olesenijo, postanejo rjavi. So jajčasti do okroglasti (precej širši kot pri ameriškem kleku), dolgi 10–20 mm, sestavljeni iz 6–8 plodnih lusk, med katerimi ima na hrbtni strani vsaka izrazit trnast, nazaj ukrivljen kaveljček. Dozorijo jeseni v prvem letu.

Seme: Brez krilc.

Rastišče: Vse vrste tal, najbolje na silikatni matični podlagi. Potrebuje precej toplote, zato potrebuje tople lege. Nizka zimska temperatura ga lahko poškoduje še posebej na mokrih in težkih tleh. Svetloljubna vrsta, precej dobro prenaša sušo in onesnažen zrak.

G. Smrekar: Okrasno drevo počasne rasti – za majhne vrtove. Ni cipresa!

Po vsej Evropi azijski klek precej pogosto sadijo kot okrasno vrsto. Zaradi počasne in nizke rasti je primeren za manjše vrtove, skalnjake, mestna središča, majhne prostore ob zgradbah in pokopališča. Sadimo ga posamezno ali v skupinah. Po uporabi je podoben ameriškemu kleku, vendar so pri azijskem kleku ozke stebraste oblike redkejše. Med več kot 60 okrasnimi sortami je največ rumenih, na primer do 5 m visoka, široka stebrasta sorta 'Elegantissima' z zlato rumenimi mladimi poganjki, pritlikava, do 60 cm visoka 'Aurea Nana' z rumeno zelenimi poganjki ali do 3 m visoka, jajčasta 'Semperaurea' z rumenkastimi poganjki.

V večjem delu Slovenije kleke (tudi paciprese) nepravilno imenujemo ciprese. Razlog je precejšnja podobnost luskastih listov in ozke stebraste rasti pri predstavnikih vseh treh rodov, čeprav se po drugi strani lepo razlikujejo že po obliki in velikosti storžev ter po načinu rasti poganjkov. Skoraj vedno, ko je v notranjosti Slovenije govora o cipresah, gre v resnici za klek ali pacipreso. Prave ciprese v Sloveniji namreč uspevajo skoraj izključno v sredozemskem svetu. Kot tudi drugi kleki je azijski klek strupena vrsta.

Vednozelena cipresa

Rastko: Opis (vednozelena cipresa)

Izvor: Vzhodno Sredozemlje: severovzhod Libije, severna Albanija, Dalmacija, južna Črna gora, severna Grčija, južna Italija, Turčija, Ciper, sever Egipta, zahodna Sirija, Libanon, Malta, Izrael, zahodni del Jordanije, tudi v Iranu (slika Izvor in razširjenost vednozelene ciprese).


Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Cupressus_sempervirens#/media/File:Cupressus_sempervirens_range.svg)

Slika: Izvor in razširjenost vednozelene ciprese

 

Opis: Do 30 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno in dolgoživo drevo (tudi 1.000 let).

Krošnja: Dolga, ozka, stebrasta, zašiljena z navzgor usmerjenimi in k deblu tesno prileglimi vejami (ozkokrošnjati različek Cupressus sempervirens var. stricta), širša z daljšimi vejami, ki izraščajo pod pravim kotom (širokokrošnjati različek Cupressus sempervirens var. horizontalis).

Skorja: Rjava, tanka, dolgo ostane gladka, pozneje se z nje luščijo trakovi.

Poganjki: Usmerjeni v vse smeri, tanki (debeli okrog 1 mm), proti konici se tanjšajo, na prečnem prerezu so okrogli ali kvadratni.

Listi: Luskasti, majhni, jajčasti, topi, navzkrižno razporejeni, tesno prilegli k poganjku.

Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški cvetovi so rumeni, podolgovati, tanki, dolgi do 5 mm. Razvijejo se na predvsem v spodnjem delu krošnje na koncu lanskih poganjkov. Ženski cvetovi majhni, neopazni, okroglasti (premer do 2,5 mm), razvijejo se predvsem v zgornjem delu krošnje.

Storži: Precej veliki, okrogli (premer do 4 cm), najprej zeleni, pozneje porjavijo, sestavljeni so iz 8–14 plodnih lusk, z majhno grbico ali pa so gladke. Zorijo dve leti, odprejo se šele tretje leto in odprti še nekaj let ostanejo na drevesu.

Seme: Ploščato, ozko okriljeno, pod vsako plodno lusko se jih razvije 8–15.

Rastišče: Značilna sredozemska vrsta raste tam, kjer raste oljka. Ustrezajo ji bazična in kisla tla, najraje raste na glinenih tleh, na apnencu. Dobro prenaša vročino, sušo in onesnažen zrak, odporna je proti močnemu vetru. Je svetloljubna vrsta, v mladosti lahko raste tudi v rahli senci. Nizke temperature ne prenaša dobro.

G. Smrekar: Cipresovina je zelo kakovostna. Za proizvodnjo moških parfumov, okrasna vrsta z zanimivo zgodovino.

Les vednozelene ciprese (cipresovina) je izredno kakovosten les. Je trden, prožen, odporen proti škodljivcem, prijetno dišeč, prijetnega videza in izredno trajen. Nekoč so ga uporabljali za izdelavo zabojev za shranjevanje dragocenosti, za gradnjo čolnov in sodov, danes ga najbolj cenijo mizarji, rezbarji in grafiki. Za proizvodnjo lesa je primernejši širokokrošnjati različek, največ tovrstnih nasadov je v Toskani. Iz poganjkov pridobivajo cipresovo olje, ki je pomembna surovina v industriji moških parfumov in uporabno v zdravilstvu, eterično olje blaži oslovski kašelj. Stebrasti različek sadijo kot okrasno drevo, znanih je nekaj okrasnih sort.

V antiki je bila vednozelena cipresa najpomembnejša drevesna vrsta marsikaterega dela vzhodnega Sredozemlja, na primer Krete. Tja so zaradi velike količine eteričnih olj v zraku na zdravljenje potovali mnogi pljučni bolniki. Iz cipresovine so Grki in Rimljani gradili vrata svetišč in krste, v krščanski zgodovini so jo skupaj s cedrovino in oljkovino uporabili pri opremljanju Salomonovega templja. Ena od legend pa pravi, da je bil iz cipresovine stesan tudi Kristusov križ. Cipresa pri gradu Vipolže v Goriških Brdih je s premerom debla 315 cm in z višino 15 m največje tovrstno drevo v Sloveniji. Njeno deblo ni enotno, ampak sestavljeno iz večjega števila napol zraščenih tanjših debel.

Med boleznimi vednozelene ciprese je daleč najnevarnejši cipresov rak (Seiridium cardinale), zajedalska gliva, ki so jo odkrili leta 1928 v Kaliforniji. Gliva, ki se razvija pod skorjo ter povzroča smolenje, odmiranje vej in nazadnje smrt drevesa, se je v zadnjih letih močno razširila tudi v Sredozemlju in ker jo je težko zatirati, ponekod že povzročila epifitocije. Tudi v Sloveniji se zaradi cipresovega raka ciprese na nekaterih pokopališčih množično sušijo. Najučinkovitejša je postopna zamenjava odmrlih dreves z odpornimi kloni.

Cvetni prah ciprese lahko občutljivim osebam povzroča alergije.

Arizonska cipresa

Rastko: Opis (arizonska cipresa)

Izvor: Severna Amerika: severovzhod ZDA in Mehika (slika Izvor in razširjenost arizonske ciprese).

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Cupressus_arizonica#/media/File:Cupressus_arizonica_range_map_1.png)

Slika: Izvor in razširjenost arizonske ciprese

 

Opis: Do 20 m visoko in do 80 cm debelo vednozeleno drevo.

Krošnja: Široka stožčasta ali jajčasta z vodoravnimi vejami.

Skorja: Najprej rdečkasta, vzdolžno razpokana, pozneje temno rjava in se lušči v vzdolžnih trakovih.

Poganjki: Kratki, debeli, štirirobi, razraščajo se v vse smeri.

Listi: Modro zeleni, luskasti, dolgi okrog 2 mm, ostro zašiljeni, smolna žleza na hrbtni strani običajno neizrazita in slabo vidna.

Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški cvetovi rastejo v skupinah na koncu poganjkov, posamezni cvet rumen, podolgovat (do 5 mm). Ženska storžasta socvetja so zelena, drobna, okroglasta (premer do 3 mm) in kot moška rastejo na koncu poganjkov.

Storži: Rdečerjavi z modrikastim poprhom, okrogli (premer 2–3 cm), rastejo na kratkih pecljih, sestavljeni so iz 6–8 plodnih lusk, vsaka luska ima na hrbtni strani izrazito kaveljčasto grbico. Zorijo dve leti, jeseni ali pozimi v drugem letu se odprejo in odvržejo seme, vendar na drevesu ostanejo še več let.

Rastišče: Na karbonatni in nekarbonatni matični podlagi, raste tudi na revnih tleh. Proti mrazu je odpornejša od vednozelene ciprese in prenese temperaturo do –17 °C. Prav tako dobro prenaša sušo, sol in onesnažen mestni zrak. Svetloljubna vrsta.

G. Smrekar: Gospodarsko manj pomembna vrsta, okrasna rastlina.

Ker je redka, arizonska cipresa tudi v svoji domovini ne spada med gospodarsko pomembne drevesne vrste. Les včasih uporabljajo za kurjavo. V sredozemskih deželah z njo ponekod pogozdujejo suha kraška območja ali jo sadijo v nasadih za proizvodnjo tehničnega lesa, včasih v protivetrnih pasovih. Najpogosteje pa jo sadijo kot okrasno drevo. Znanih je nekaj okrasnih sort, med katerimi so tudi ozkokrošnjate, na primer C. arizonica 'Fastigiata' in C. arizonica 'Conica'. Razmeroma dobro prenaša obrezovanje in je primerna za oblikovanje živih mej.

Hiba

Rastko: Opis (hiba)

Izvor: Endemit z Japonske.

Opis: Do 35, tudi 40 m visoko in 1,5 m debelo vednozeleno drevo.

Krošnja: Sega do tal, deblo je pri tleh pogosto ukrivljeno. Drevesa večkrat rastejo večdebelno. 

Mladike: Ploščate, zelene, široke do 6 mm.

Skorja: Rdečerjava, lušči se v trakovih.

Listi: Luskasti, 3–10 mm dolgi, rastejo nasprotno, na zgornji strani se svetijo, na spodnji strani imajo bele proge z listnimi režami.

Storži: Skoraj okrogli, rjavi, dolgi 7–15 (18) mm in široki 6–10 mm. Plodne luske so klinaste, na robu zavihane nazaj.

Seme: Okroglo, ploščato, ozko krilato.

Rastišče: Ustrezajo ji sveža, globoka, hranilna in vlažna tla z visoko zračno vlago. Suše ne prenaša dobro. Najbolje uspeva v polsenci, neposredna sončna pripeka ji ne ustreza.

G. Smrekar: Pozno prinesena v Evropo, okrasno drevo.

V Evropo so hibo prinesli leta 1853. Tukaj jo sadimo le kot okrasno drevo. Priljubljena je predvsem zaradi nenavadno širokih in bleščečih lusk z značilnimi belimi pegami.